... na poti v »nestrankarsko demokracijo«?
Pred skoraj četrt stoletja sem napisal študijo o zatonu protiparlamentarnih gibanj. Ob doživljanju močnega valu demokracije, ki je preplavil dobršen del Evrope, ter ob pričakovanju normalnega dviga demokratične kulture, sem napovedal zaton anarhističnim, totalitarnim in avtoritarnim vzorcem delanja politike.
Pa sem hitro spoznal, da sem se, vsaj kar se Slovenije tiče, zmotil. Kmalu po formalni vzpostavitvi demokracije so se ob ustrezni medijski podpori v slovenskem prostoru pojavili kritiki strank oziroma strankokracije. Parlamentarna arena je kmalu postala predmet ostrih demagoških kritik, češ, da se strankarske elite zgolj in samo kregajo za svoje lastne koristi.
Po dobrih dveh desetletjih so kritiki postali še glasnejši. Na ponedeljkovi javni razpravi o spremembi volilne zakonodaje v Državnem zboru so prevladovali predstavniki tistega dela civilne družbe, ki so direktno nasprotovali (parlamentarni) demokraciji. Mimogrede, še dva dni prej je vplivni Milan Kučan javno okrcal politične stranke, ki da so pogubne za gospodarstvo.
Že večkrat smo opozorili, da je strateški cilj tranzicijske levice, da se demokratični prostor (z)oži. Neodvisne stranke so edini sovražnik nedemokratov in interesnih skupin, ki lahko le v kalni vodi ponovno osvojijo državo. Politične stranke, ki niso njihova transmisija, jim na tej poti stojijo nasproti, zato jim poskušajo na vse načine pristriči peruti.
Če bi napadi na politične stranke in demokracijo ostali le na ravni politične govorice, bi to še ne pomenilo kakšne večje nevarnosti. Ko pa se sprejemajo ukrepi, ki dejansko ogrožajo materialno delovanje političnih strank, glavnih atributov demokracije, pa lahko to smatramo za neposredni napad nanjo. Mislim zlasti na zmanjševanje financiranja političnih strank, ki smo mu priča zadnje čase. Že lani je minister Virant s svojim predlogom »odvzel velikim in dal malim«. Delovanje strank z resno infrastruturo je s tem močno ogrozil, istočasno pa je po svoji formuli namenil ogromne količine denarja neparlamentarnim strankam, ki so dejansko postale »suhe veje« (TRS, LDS in SNS).
Na podlagi zakonske novele in rebalansa je letos prišlo do še enega zmanjšanja financiranja političnih strank. Poleg tega, da se spreminja izvor financiranja, kar je še najmanj pomembno, pa v oči bode dejstvo, da se omejujejo možnosti izvenproračunskega financiranja strank, ter, pozor – veča se nadzor nad porabo sredstev, ki lahko pomeni izjemno nevarno okoliščino: če se bi slučajno zgodila kakšna nemarnost pri poslovanju politične stranke tudi za en samcat evro, bi to pomenilo kazen v višini 30.000 evrov in nefinanciranje stranke za celo leto! Stavil bi, da so pripravljalci novih pogojev za delovanje strank imeli pred očmi možnost, da bi zagrenili življenje največji in najbolj dejavni politični stranki na Slovenskem. Naj ponazorim to nevarnost s praktičnim primerom: če se v okviru neke aktivnosti stranke pojavi nekdo, ki daruje piškote ali zaigra na harmoniko, in če se to birokratsko po predpisih ne »obdela« kot prispevek stranki, je to razlog za najbolj drastično kazen!
Namesto, da bi država bolj učinkovito preganjala tajkunske mreže, ki ji v netransparentnih okoliščinah pijejo kri naši skupnosti in s svojo nagrabljeno močjo same obvladujejo tudi politični prostor, otežuje pogoje za delovanje političnih strank, ki so edine pravi steber sodobne demokracije. Govoričenje o »nestrankarski demokraciji« je zato zgolj voda na mlin starim stricem in novim totalitarizmom.