V nadaljevanju v celoti objavljam prispevek za današnje Večerove mnenjske Poglede.
Vprašanje volilnega sistema, ki je ponovno odprto, ni le vprašanje tehnike prenosa izvirne suverenosti od državljanov na izvoljeno oblast, niti ni zgolj vprašanje učinkovitosti in stabilnosti političnega sistema ter družbe v celoti. Gre za bistveno več – volilni sistem v bistvu močno vpliva na uspešnost družbe v celoti.
V preteklem »črnem« tednu, v katerem brez dokazov (le na podlagi insinuacij, ki jih poimenujejo »indici«, ti pa postanejo podlaga za »indično« obsodbo), v arest spravljajo Janeza Janšo, ki je – da bo paradoks še večji –ustvarjal to državo, v imenu katere ga sedaj preganjajo ljudje, ki jih tedaj ni bilo zraven ali so bili celo proti. Lustrirati želijo najbolj konkurenčnega slovenskega politika in edinega, ki se lahko učinkovito upre moči udbomafijskih omrežij.
V tem tednu pa smo – ne prvič - začutili vso globino politične krize, ki je bila postavljena v središče medijske pozornosti. Za to so poskrbeli celo na nacionalni tv, saj so kongres vladajoče stranke neposredno prenašali pozno v noč kot nekakšno velepomembno nogometno tekmo. Ta kongres je prinesel le potrditev, da nekaj strank daljinsko upravljajo drugi, ne pa tisti, ki so na vidnih mestih.
V iskanju izhoda so mnogi takoj poudarjali predčasne volitve. Tudi Virant, Erjavec in Lukšič, ki poleg Jankovića in Bratuškove vodijo vladajoče stranke (ali vsaj mislijo, da jih »vodijo«). Manever s predčasnimi volitvami je bil le manever, s katerim so hoteli pomiriti ljudi, češ, saj boste kmalu spet vi odločali, kdo naj vodi to državo. V resnici si hitrih volitev ne želijo. To, da bodo zavlačevali s svojim »pogrebom«, sem napovedal že v petek, še pred kongresom PS, na dobro obiskani tiskovni konferenci, iz katere pa ni bilo niti enega samcatega medijskega odziva. Poudaril sem, da so predčasne volitve sicer nujne, a niso zadosten pogoj za rešitev politične krize. In to je bistvo! In kadar gre za bistvena vprašanja, bi se moral oglasiti predsednik republike. Pozval sem ga, a zaman. Kot že nekajkrat, se je jasni besedi izognil. Boji se tega izziva, s katerim bi dregnil v sam izvor vseh političnih, pravnih in gospodarskih težav, ki težijo tranzicijsko Slovenijo.
SDS ima pri tem jasno pozicijo: dvokrožni večinski volilni sistem! Ta je dobil večinsko podporo tudi na referendumu daljnega 1996 leta. Prednosti večinskega volilnega sistema sem že večkrat izpostavljal: omogoča transparentnost, preglednost, odgovornost, stabilnost, učinkovitost, neposredni vpliv volivcev na oblikovanje vlade (v proporcionalnem sistemu si po volitvah to pravico vzamejo strankarska vodstva), močnejšo vlado in istočasno močnejši nadzor nad njo, zbliževanje političnih silnic in posledično manj ostrih političnih delitev. Nevidnim mrežam moči, ki uspevajo, ko je oblast (pre)šibka, bi se v takšnem sistemu pristrigle peruti. Večinski volilni sistem je najboljša rešitev; a pri nas mnogokrat te niso uresničljive...
Obstoječi volilni sistem je tako slab, da bi bila že vsakršna dograditev korak v pravo smer. Kombiniran sistem bi lahko bil trajna ali prehodna rešitev, a ima premalo podpornikov. Delni pozitivni učinki se, kot že rečeno, lahko dosežejo tudi z dopolnitvami proporcionalnega sistema.
Na primer, okraje bi bilo smiselno obdržati, če bi uvedli večinski sistem in če bi bili enako veliki. Spomnimo se, da so bili vpeljani z manipulativno volilno geometrijo, kjer so v tradicionalno rdečih območjih vstavili čim manjše okraje, da bi jih bilo čim več. In posledično s tem čim več poslanskih mandatov. Razmerje v velikosti je celo tri proti ena. Tako obstoječi okraji kršijo enakost volilne pravice, lahko bi celo rekli, da so s tega vidika ustavno sporni.
Tudi preferenčni glas bi prav tako lahko bistveno pripomogel k večji vlogi volivčevega glasu. Liste, ki bi se med seboj pomerile, če že ne po okrajih pa vsaj po enotah, bi lahko ostale rangirane, kar bi strankam še vedno omogočilo vpliv na to, kdo bo izvoljen, vendarle bi preferenčni glasovi morali imeti enak ali še večji vpliv na izvolitev, kot ga imajo na volitvah v evropski parlament. Lahko pa bi celo uvedli absolutni preferenčni glas, kar bi sicer pomenilo, da se strankam odvzame del pomembnega poslanstva, to je skrb za kadre v politiki.
Volilni prag je tretji element, morda najtrši oreh, ki bi ga veljalo doreči. Če bi ga dvignili vsaj na 6%, bi s tem precej prispevali h konsolidaciji političnega prostora. Obenem bi strici iz ozadij težje ustanavljali takšne in drugačne »ad hoc« stranke, s katerimi vedno znova zmanipulirajo del neopredeljenih volivcev. Kot kometi na nebu zažarijo v času volitev, a potem kmalu ugasnejo. Njihovo vlogo prevzamejo drugi in prevara je tu. Višji prag bi zagotovil tudi večjo kompaktnost vladajoče koalicije in tudi opozicije. Erjavčev politični slog »malo noter, malo zunaj« v takem sistemu ne bi bil mogoč. Bilo bi manj neresnih političnih subjektov, zato pa bi bili močnejši in sposobnejši voditi državo. Bili bi manj ranljivi oziroma bolj imuni na »nevidne mreže«, ki se gredo politični inženiring.
Skratka, tudi s temi dopolnili bi lahko dosegli večjo stabilnost, učinkovitost, preglednost in odgovornost oblasti.
Dokler pa vsaj tega ne storimo, so vsake volitve izgubljena priložnost, saj vselej reproducirajo politično krizo, v kateri najuspešneje delujejo nevidna omrežja ali kakorkoli že poimenujemo nedemokratične sile iz ozadja.