Nahajate se tukaj

O T.I. FRAGMENTACIJI IN O TEM, KDO BO NOVI JANEZ JANŠA

Vabimo vas k branju prispevka dr. Milana Zvera (v originalu je bil prispevek napisan za Večerove Poglede).

**

Mnogi »oglaševalci« dominantnih medijev se zadnje dni ukvarjajo z vprašanjem, kako defragmentirati politično levico in kako izkoristiti obsodbo Janeza Janše.

1. V javnosti ustaljena teza o revitalizacijskih potencialih levice, ki naj bi se kazala v sposobnosti, da se za vsake volitve pripravi »kreativno inovacijo« v obliki novih političnih subjektov (list ali strank), se kani na letošnjih evropskih volitvah prvič omajati in v praksi obrniti proti avtorjem. Doslej je bila ta taktika zmagovita še posebej nacionalnih volitvah, kjer je prag relativno nizek in omogoča tovrstna »vletavanja na igrišče«. Toda evropske volitve so, predvsem zaradi visokega praga, nekaj čisto drugega. In v tem tiči jedro težav tranzicijske levice, ki se nikakor ne zmorejo spraviti skupaj.

Pretirana fragmentacija levo-sredine jim utegne škodovati tudi na nacionalnih volitvah. Zato mrzlično iščejo vse mogoče možnosti za koalicije: npr. strank bivše premierke Bratuškove ter Šoltesa, Cerarja in Viranta. Problem sestavin te združbe je v tem, da, ali še nimajo imen, ali niso prepoznavni, ali ne premorejo izdatne podpore javnosti. Programom na levici tako ali tako niso nikoli namenjali posebne pozornosti. Imajo pa »načelnike«, kar pa utegne predstavljati problem. A pustimo se presenetiti. Ni neverjetno, da si tudi SD ne bo priključila kakšnega »drobiža« iz ponudbe ekstremne levice, ki jim je še najbolj sorodna. Običajna slovenska levica namreč v idejnem in programskem smislu še zdaleč ni primerljiva z evropsko. Tudi brez temeljte analize doktrine in prakse Lukšičeve stranke lahko tako sklepamo že na podlagi dveh čisto konkretnih primerov. Prvič, ko je letos kandidat evropskih socialistov za predsednika Evropske komisije Schulz obiskal Slovenijo, je v svojem televizijskem nastopu govoril o nujnosti gospodarske rasti, vlaganja v mala in srednja podjetja, o uravnoteženem proračunu itd. Torej jezik, ki bi ga Lukšič utegnil označiti za neoliberalnega, obenem pa morda pomodroval še o tem, da nam Evropa že ne bo diktirala. In drugič: Schulz jasno izraža privrženost EU, medtem ko Lukšič udriha po EU in t.i. trojki. Schulz nadalje svari pred populizmom in se zavzema celo za ostrejše sankcije proti Kremlju v kontekstu ukrajinske krize. Kandidat Evropske ljudske stranke Juncker in Schulz sta si v zadnjih soočenjih pri teh vprašanjih relativno blizu, medtem ko sta si Janša in Lukšič daleč vsaksebi. Torej, preteklo bo še kar nekaj Save in Drave, da bo levo-sredina konsolidirana tako, da bo imela jasno prepoznavne predstavnike skrajne levice, zmerne levice socialdemokratskega tipa in nekakšnih levih liberalcev. No, poleg tega je v slovenskem prostoru poznan »sui generis« pojav, imenovan Jelinčič, ki na poseben način združuje skrajno levo in skrajno desno. Je politik, ki zna z ikono Tita preganjati imigrante...

Desna sredina na drugi strani izpade v primerjavi z levo »mineštro« dokaj stabilna oziroma konsolidirana. Doktrinarnih razlik ni ogromno. Morda se le SLS nekoliko bolj razlikuje od Nsi in SDS. Povezovanje med SLS in NSi je zato bolj posledica pragmatičnih in praktičnih motivov. Sicer se te stranke razlikujejo med seboj bolj po politični drži. Res pa je, da je tudi tu prostor še za kakšno stranko klasičnega liberalizma. Po Demosu in Koaliciji Slovenija še nismo mogli oceniti zmožnosti trajnejšega povezovanja na desno-sredini. Zaenkrat nič ne kaže dobro, saj sta prvaka SLS in NSI zavrnila sodelovanje z Janezom Janšo iz razlogov, ki jih zadnja leta poslušamo na skrajni levici.

2. Druga medijsko-politična »telovadba« je iskanje alternativ po obsodbi Janeza Janše. Dominantni mediji so se lotili reševanja domnevnih kadrovskih problemov v Slovenski demokratski stranki. V globoki vnemi ponujanja »pomoči« nenehno servirajo različna imena – med drugim tudi moje, ki naj bi zamenjala Janšo na mestu predsednika stranke. Vse skupaj izpade kot dokaj ceneno »branjevanje« na politični tržnici. SDS je resna stranka z avtonomno kadrovsko politko. Je organska zveza ljudi, ki čutijo skupno (politično) usodo in delijo skupne vrednote in cilje. In kot taka ne potrebuje nikakršnih zunanjih kadrovnikov. Poleg tega je vodstvo, vključno z Janezom Janšo, izvoljeno na tajnih volitvah, kar je najvišji izkaz interne demokracije v strankah. Prepričan sem, da bi ga članstvo, četudi bi odšel v zapor zaradi absurdne obsodbe, še enkrat izvolilo za predsednika. Poleg tega nisem prepričan, da bi bilo v tujini spregledano, če bo lider slovenske politične opozicije na podlagi take sodbe politični zapornik. In to v osrčju EU, ki visoko spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Nihče si doslej ni mogel predstavljati primera Mandela ali Timošenko v sami Evropski uniji. A nekaj je gotovo. Ta zgodba pomeni začetek nekega novega obdobja v slovenski zgodovini.

Še enkrat naj podčrtam, da ni sramota, če bi imela SDS predsednika v zaporu, sramota je, da je v pravni državi sodišče obsodilo nekoga brez slehernega dokaza. To je obenem tudi neprijetno sporočilo za državljane, da se točno določeni politiki, ki obvladuje pomemben del sodstva, ne ugovarja. Danes je ljudi strah karkoli reči o delovanju državnih organov, tudi tistega, ki proizvaja nezakonite odločbe, ki z njimi odstavlja vlade in čigar delovanje je celo Računsko sodišče ocenilo negativno. Zaradi takih kritik preganjajo celo bivšega predsednika slovenskega parlamenta, univerzitetne profesorje in celo duhovnika. Ni čudno, da zaradi tega umolknejo tudi tisti, ki so običajno pogumni in glasni.

A ne glede na to, se je proti retrotranziciji vredno boriti, četudi tvegamo marsikaj. In piše se leto 2014...