Ob robu 140. letnice Cankarjevega rojstva.
Ob obletnici Cankarjevega rojstva je prav, da si prikličemo v spomin delo in misel tega največjega slovenskega pisatelja ter zagotovo najbolj pronicljivega slovenskega političnega analitika v začetku prejšnjega stoletja. Prav bi bilo, da razmislimo tudi o odgovoru na vprašanje, ki ga je pred dnevi na kulturnem večeru na Vrhniki postavil akademik dr. Janko Kos, in sicer, zakaj v prestolnici še ni ustreznega spomenika človeku, ki nosi nesporni primat v slovenski kulturi. Po umetnikovi smrti konec leta 1918 so postavitev spomenika najprej preprečevali liberalni ljubljanski župani, v začetku sedemdesetih let so edini poskus postavitve obeležja zaustavile tedanje komunistične oblasti. Odkar imamo samostojno državo, v slovenski prestolnici ni bilo niti poskusa, da se razmere uredijo. Ali to pomeni, da Ivan Cankar ni po volji oblastem niti v samostojni slovenski državi?
Bil je oster kritik klasičnih liberalcev, klerikalcev in socialistov...
Poskusimo najprej razmišljati o tem, koga bi lahko Cankar motil in zakaj. Znano je, da se je za časa svojega prekratkega življenja nenehno odzival na politiko, tako kot večina bolj poznanih slovenskih literatov. Toda Cankar se je od vseh politično »umeščenih« umetnikov razlikoval po tem, da je bil netipičen in zato na nek način »enfant terrible« tedanjega celotnega slovenskega političnega prizorišča. Bil je politično izobražen (razgledan) ter ob tem svetovljan in domoljub hkrati, Evropejec in Slovenec, socialen in liberalen, predvsem pa oster kritik stranpoti slovenske politike. Za mnoge preširok in preveč samorefleksiven, da bi ga sprejeli medse. Pa začnimo z domnevo, da je v svoji, rekli bi lahko »cankarijanski« politični drži, vključil vse, kar je bilo vredno, univerzalno in trajno.
V iskanju politično dobrega je ostro kritiziral ustaljene politične prakse vseh treh taborov: katoliškega, liberalnega in, zagotovo najbolj intenzivno, socialističnega, ki se mu je za nekaj časa tudi prepustil. Tudi zaradi tega ga nista ne SLS ne Cerkev ustrezno sprejemali. Pa vendar je bil do njiju v svojih kritikah še najbolj prizanseljiv. Katoliškemu taboru je očital predvsem zlorabljanje vere v politične namene ter v klerikalizmu (ki pomeni sprego cerkvene in politične oblasti) bičal politično korupcijo. Je pa imel posebno spoštljiv odnos do Janeza Evangelista Kreka, manj pa do prvaka Ivana Šušteršiča.
Bolj so odmevne njegove kritične oznake liberalcev, za katere naj bi bile značilno neomikanost, nezrelost, zbeganost in brezciljnost. Po mnenju Cankarja jih je bolj zanimal pregled »del in nalog« farovških kuharic kot resna in odgovorna politika. Nikakor se liberalci, ki naj bi bili vsi po vrsti materialisti (kar je pri Cankarju nasprotno od idealista) niso zbližali z ljudstvom, Raje so ostali, spet po Cankarju, v »ekstra« gostilniških cimrih in se jetični, kot so bili, spravili na bergle.
O svojem političnem angažmaju pri socialistih (1907) je dejal, da ni bilo lahko. Najprej je moral preplezati devet krat devet plotov, se ga truditi razumeti. A že ob prvem stiku z realno politiko (volitve 1907) je Cankar doživel hladen tuš: ne samo, da je bil poražen, boljši rezultat – čeprav še vedno preslab - so dosegli tudi nekateri njegovi strankarski kolegi. Realno gledano, Slovenci niso množično sprejemali socializma. V mestih je prevladoval liberalizem, na podeželju katoliški konzervativizem. Cankar je poskušal preseči trivialen socialističen pristop do slovenskega volivca, ki predvsem ni sprejemal tega, kar je bilo tuje. Še kmet naj bi bolje razumel politiko kot izobraženci, ki so se običajno takoj potujčili. Namesto uvoženih vzorcev, političnih doktrin in vrednot, je menil, bi morala socialdemokratska stranka, če hoče postati živ organizem, sprejeti vase narod, kajti njegova moč je njena moč, njegovo trpljenje tudi njeno. Če se iz tega izlušči, postane tujka v domači hiši. Ni videla naroda, in narod ni videl nje. Ta kritika, ki je letela zlasti na Antona Kristana (deloma tudi na Etbina Kristana), je bila objavljena v znamenitem predavanju Očiščenje in pomlajenje (april 1918). Socialdemokratska stranka je po mnenju Cankarja vsak dan posebej izdala svoj narod. Zato je podpiral raje mlade domoljube in se pridružil Prepeluhu in Lončarju, ki sta prav tako imela drugačne poglede, ki so jih v dominantni strankarski doktrini zavračali. Ta opozicijska skupina ni uspela znotraj strankarskih struktur. Za razliko od dominantnega kursa slovenskih socialistov so delili naslednja mnenja in stališča: bili so proti jezikovnemu zlitju z Jugoslovani, proti materializmu ter karierizmu, proti a priornemu zavračanju vere, naroda, ljubezni do domovine v socialdemokratski doktrini.
Tudi t.i. jugoslovansko vprašanje je bilo za Cankarja zgolj politično, nikakor ne kulturno. Od takrat, ko se je jugoslovansko pleme, tako Cankar, razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kukturnim življenjem, od takrat naprej so si Slovenci v primerjavi z Jugoslovani po krvi bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad stoletne separatne vzgoje, pa so si veliko bolj tuji kakor je gorenjski kmet tirolskemu... Kdo ne pozna te teze iz predavanja Slovenci in Jugoslovani (1913), ki je šlo na živce čisto vsem političnim taborom: (projugoslovanski) ljudski stranki, (projugoslovanskim) liberalcem in (projugoslovanskim) socialistom. In nekaj desetletij kasneje očitno ni bil politično kompatibilen z jezikom projugoslovanskim slovenskim komunistom. Nad vsemi temi »strahopetci«, kot jih je poimenoval, je čutil gnev, saj bi prodali svoj narod, svoj jezik in kulturo, ki je, kot je zapisal v enem od svojih zadnjih predavanj, edina stvar, na katero smo lahko kot narod ponosni.
... in bil bi nasprotnik mainstream politike danes!
Če bi poskušali iz njegovih predavanj in črtic (morda tudi iz posameznih likov v drugih literarnih žanrih, čeprav je od tam težje črpati njegov osebni odnos do posameznih vprašanj, ker jih je pač pripisoval svojim likom) ter iz njega izrečene znamenite triade Mati-Domovina-Bog, razbrati, da je bil pravi domoljub, pristen kristjan, vsaj v zgodnji mladosti in zreli starosti, demokrat z izrazitim socialnim čutom (ne s takim, kot so ga imeli salonski socialisti in kasneje salonski komunisti, ki niso nikoli na lastni koži, kakor Cankar, občutili prave socialne stiske), ter kot nekdo, ki je sanjal o družini evropskih narodov (se pravi, da v današnjem žargonu ni bil evroskeptik), bi lahko zaključili, da bil Ivan Cankar ena sama poosebljena politična normalnost!
Zatorej, če se vrnemo k izhodiščni dilemi - zakaj Ivan Cankar nima ustreznega spomenika v prestolnici, medtem ko ga Boris Kidrič in Edvard Kardelj imata, - gre iskati odgovor prav v tem dejstvu: v njegovi normalnosti, ki je družbena in politična klima do sedaj ni sprejemala! Enostavno, za prestolnico je bil prevelik Slovenec in demokrat! In je še in bojimo se, da tudi ob stoletnici smrti v slovenski metropoli ne bo dobil ustreznega obeležja.
