Verjetno ste se tudi ve, drage bralke in vi, dragi bralci, že kdaj spraševali o smotrnosti uporabe hitro dostopnih družbenih medijev ob premočnih (športnih) čustvih. Saj poznate tisto o prehitrih prstih... Hitro se opečeš, če sporočilo pride neposredno iz srca in ni »prežvečeno« v glavi. Deloma je bilo tako tudi v primeru moje izražene privrženosti mariborskim nogometašem - ki sem jih postavil morda v politični kontekst, za kar se jim opravičujem - in pozivu, da se je potrebno upreti t.i. ljubljanskim purgerjem. Ker je čivk izzval toliko odziva, od navdušenja do strupenih odgovorov (Žiga Turk je o njem napisal celo blog za Siol), je krajše pojasnilo primerno. V različnih odzivih so mi namreč očitali neprimerno uporabo pojma purgerji, napačno politično sporočilo ter zgroženost nad dejstvom, da sem se postavil na stran Mariborčanov, saj sem vendarle rojen v Ljubljani in bil celo ljubljanski mestni svetnik.
Najprej o neupravičenosti uporabe besede »purger«. Nekateri so mi takoj očitali, da ta oznaka velja le za Zagrebčane. Res je, da je tam najpogosteje v uporabi, toda če poznamo koren in genezo tega pojma, ugotovimo, da je pomen precej širši. Nemška beseda »Die Bürger«, od koder izhaja izpeljanka »purger«, izvorno pomeni meščan/mestjan. Ta pojem je bil kasneje razširjen še na državljana oziroma civilista. »Die bürgerliche Gesselschaft« so na primer prevajali kot civilno družbo, lahko pa bi jo istovetili tudi z oznako meščanska družba (o tem je bila, se spomnim, v osemdesetih letih zanimiva polemika med Debenjakom in Bibičem, zlasti glede pojmovanja/razumevanja te besedne zveze pri Marxu in Heglu). Mimogrede, Hrvati svoj pojem državljanstva prav tako navezujejo na mesto, na »grad« in dalje na »građanstvo«. Torej pojem »die Bürger« se je izvorno navezoval na meščana v smislu mestjana. Ljudska izpeljanka »purger« izhaja iz tega korena, kar pomeni, da je besedna zveza ljubljanski purgerji istopomenka za ljubljanske meščane/mestjane. Morda bi bilo komu ljubše, če se malo pošalim, ko bi jih v svojem navijaškem navdušenju po pokalni zmagi moje ekipe imenoval »častitljivi urbani prebivalci državne prestolnice«. Pa nisem. Res pa je, da je razvoj tega pojma postopoma spremenil/prevrednotil njegov izvorni pomen v oznako za vzvišenost, večvrednost, moč... V glavnem se v moji rabi nanaša na vladajočo metropolitansko nomenklaturo in omrežja, ki jo vodijo.
V kontekstu mojega čivka torej ni šlo zgolj za oznako le navijačev Olimpije, med katerimi je sicer kar nekaj mojih prijateljev (in ti seveda niso zamudili priložnosti, da si me privoščijo po prvenstvenem triumfu Olimpije:). Niti ni zajel vseh prebivalcev Ljubljane, v kateri še vendarle živi nekaj izvirnih meščanov. V mojemu čivku zlahka najdemo politično ozadje, zakaj bi tajil. Vseboval je skrito sporočilo, da je prav, če se podeželani branijo pred koncentracijo politične, gospodarske, upravne in če želite, športne premoči metropole. Tako v športu kot politiki, kakor tudi v gospodarstvu in drugih podsistemih Ljubljana dominira nad drugimi predeli države, zato je tudi vselej blokirala decentralizacijo oziroma regionalizacijo Slovenije. Ljubljanski župan Janković uveljavlja svojo moč v pridobivanju novih in novih privilegijev, račun pa, tudi preko PV Cerarja, izstavlja vsem slovenskim davkoplačevalcem, ki večinoma živijo izven prestolnice. Janković je torej simbol ljubljanskih purgerjev.
Še beseda o športni pripadnosti. Ko je ljubljanska Olimpija igrala v prvi ligi bivše države, sem seveda navijal zanjo, in za mariborske nogometaše v drugi zvezni ligi. In ko bo Olimpija igrala v evropskih ligah, bom seveda kot ponosen Slovenec ponovno navijal zanjo. Kakor v košarki, ki sem jo nekoč reševal pred propadom. Sicer navijam za Maribor, ki so ga, se spomnim, dominantni mediji napadali že pred dvajsetimi leti. Takrat je Štajercem primanjkovalo vsega, od dobrega menedžmenta, denarja do igralcev... Ni skrivnost, kako je Zidar v tistih časih z nakupi najboljših prvoligaških igralcev siromašil konkurenco. Edino, kar je tedaj premogel NK Maribor, so bili zvesti navijači. Ko so jih sredi devetdesetih let kaznovali, so morali Mariborčani odigrati nekaj tekem brez prisotnosti gledalcev. Napisal sem pismo bralcev, v katerem sem protestiral in omenil, da so krivično kaznovali štajerske ljubitelje nogometa. Mariborski klub je ohranil najmnožičnejšo podporo, nikoli pa ni imel dovolj zaslombe v političnih in medijskih strukturah. To, da se lahko zanese predvsem na svoje moči (in navijače) se lahko v prihodnosti, ko se bodo tudi v športu stvari normalizirale, izkaže kot njegova primerjalna prednost.
In končno, prepričan sem, da je športno rivalstvo v smislu Mi proti Njim, med Mariborom in Olimpijo, zdravo in dobro za nogomet in šport nasploh. Navsezadnje je navijaška zagretost temeljno gonilo športa. Pa tudi demokratična politika ima v sebi to tekmovalno komponento; razlika z nedemokratično je, da se igra na odprti sceni. Tako kot nogomet in v tem smislu se lahko politika marsikaj nauči od nogometa!