Na tokratnem plenarnem zasedanju smo po dvoletnem zastoju končno odločili o programu razdeljevanja hrane. Zadovoljen sem, da sta v končnem kompromisnem predlogu dva predloga Evropskega parlamenta in sicer glede 100 odstotnega financiranja s strani EU in obveznost, da se na razdelilnih mestih navede sodelovanje Unije v programu.
Vrsta evropskih držav se sooča s proračunskimi težavami in pri zmanjševanju proračunskih izdatkov so prepogosto prvi na udaru ravno socialni programi. Z zahtevo po sofinanciranju držav bi se lahko zgodilo, da bi marsikatera država obseg programa zmanjšala ali pa celo iz njega izstopila. Zelo verjetno pa je, da se bodo zaradi krize potrebe po razdeljevanju hrane še povečevale.
Podatki so zgovorni. Od lanskega marca se je število brezposelnih v EU povečalo za dober milijon, zaskrbljujoče pa je tudi povečanje števila tistih, ki živijo v revščini. Drugi predlog o navedbi sodelovanja Unije se morda na prvi pogled zdi bolj kot kozmetični dodatek. Toda v današnjih težkih časih, ko se soočamo z gospodarskimi težavami, je pomembno, da se EU izkaže tudi kot solidarna skupnost, ki skrbi za svoje državljane.
