Spoštovane obiskovalke in obiskovalci mojega spletnega portala. V zadnjih tednih sem prejel številna vprašanja glede Trgovinskega sporazuma proti ponarejanju (ACTA, Acta), pa tudi pozive, da sporazum podprem ali ne podprem. Pozivov proti je bilo neprimerno več! Vsa ta razmišljanja in opozorila so zelo dobrodošla, saj mnoga dodatno osvetljujejo kompleksno materijo in opozarjajo na posledice, ki jih prinaša. Vendar je zanimivo, da se je javna razprava pri nas razživela šele potem, ko je vlada Boruta Pahorja že podpisala ta sporazum. Skoraj ne morem verjeti, da je do sedaj o tem vladal molk in da so se mnogi poznavalci, ki sedaj pritiskajo na evropske poslance, prebudili šele sedaj.
Znano je, da je na novembrskem zasedanju leta 2010 Evropski parlament na to temo v okviru dveh predloženih resolucij že razpravljal. Leva polovica parlamenta je pripravila svojo resolucijo, ki je Acto ostro zavrnila, desna stran pa svojo, ki jo je načelno podprla. Večina poslank in poslancev je zavrnila t.i. levo in potrdila t.i. desno različico. Rezultat je bil 331 za in 294 proti. O dokumentu, ki so ga medtem podprle številne države članice, in ki ni ekskluziven, saj pričakujejo, da ga bodo tudi druge članice Svetovne trgovinske organizacije, še Evropski parlament ni dokončno odločal. To se bo predvidoma zgodilo šele junija letos. Potrebno pa je povedati, da je EU le eden izmed podpisnikov.
Sporazum je torej nastajal več let, predvsem z namenom, da se učinkoviteje uveljavljajo intelektualne lastnine, da se na mednarodni ravni prepreči širjenje ponarejenega in piratskega blaga in storitev. Ti pojavi zlasti evropski industriji prinašajo ogromno škode. Dejstvo je, da naša kultura temelji na spoštovanju dela in lastnine. Zato bi moral biti vsak ustrezno nagrajen za opravljeno delo, če je avtorsko, pa njegovo delo tudi priznano oziroma zaščiteno v obliki avtorskih pravic.
Največje javne pozornosti je bila Acta deležna pri nameri, da zagotovi pravice intelektualne lastnine v digitalnem okolju (27. člen). Znano je, da pri uporabi interneta dostikrat prihaja do kršenja avtorskih pravic. Ve se tudi kako. In to je problem, ki ga je treba razrešiti. Zavedamo pa se, da z rešitvijo enega problema ne smemo povzročiti novih. Ob ukrepih za zaščiti avtorskih pravic je potrebno biti izredno previden, saj ni sprejemljivo poseganje v posameznikovo komunikacijsko zasebnost.
Mimogrede, za boljšo, enostavnejšo in cenovno ugodno legalno dostopnost avtorsko zaščitenih vsebin lahko precej naredijo tudi njihovi ponudniki. V tujini, še posebej v ZDA, denimo obseg prodaje digitalnih vsebin preko interneta narašča bistveno hitreje, kot preko klasičnih prodajnih poti.
Razprava o Acti je torej ponovno zaživela. V Evropskem parlamentu bomo o sporazumu glasovali predvidoma junija. V tem času bom doma in v tujini temeljito spremljal burno, a verjamem da tudi demokratično, argumentirano in strpno razpravo. Na podlagi predstavljenih argumentov (predvsem strokovnih) bom še enkrat presojal in še pravočasno sporočil javnosti svojo odločitev.
