Poročilo o stalni razstavi Hiše evropske zgodovine je nastalo kot rezultat študijskega obiska v Hiši evropske zgodovine (HEH) v Bruslju, ki so se ga 10. avgusta 2017 udeležili predstavniki raznih inštitucij, članic Platforme evropskega spomina in vesti. Sodelujoči so izkušeni strokovnjaki s področij komemorativnosti in spomina, zgodovine ter ustvarjanja pripovednih zgodovinskih razstav. Na HEH naslovljena prošnja Platforme, da bi dobili celotno pripovedno linijo razstave (skupek vseh na razstavi predstavljenih besedil), je ostala neizpolnjena. Pričujoče poročilo je nastalo na podlagi ocenjevalnih obrazcev, ki so jih izpolnili udeleženci. Poročilo so pripravili dr. Pawet Ukielski (urednik), dr. Monika Kareniauskaitein Yana Hrynko (sourednici).
Udeleženci študijske ekskurzije:
• Goran Lindblad (Švedska, predsednik Platforme evropskega spomina in vesti)
• Neela Winkelmann (Češka, direktorica Platforme evropskega spomina in vesti)
• Toomas Hiio (Estonija, član izvršnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti; predsednik odbora Estonskega inštituta za zgodovinski spomin)
• Siegfried Reiprich (Nemčija, član izvršnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti; direktor Stiftung Sachsische Gedenkstatten zur Erinnerung an die Opfer politischer Gewaltherrschaft)
• Pawel Ukielski (Poljska, član izvršnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti; namestnik direktorja Muzeja varšavske vstaje)
• Igor Bigun (Ukrajina, Center za raziskavo osvobodilnega gibanja)
• Igor Caşu (Moldavija, direktor Centra za preučevanje totalitarizma)
• Inese Dreimane (Latvija, Latvijski muzej okupacije)
• Christian Fuchs (Nemčija, pooblaščenec Zveze žrtev komunistične tiranije UOKG; predsednik Mednarodne zveze političnih zapornikov Inter-Asso)
• Yana Hrynko (Ukrajina, Narodni muzej „Spomenik žrtvam gladomora")
• Monika Kareniauskaite (Litva, vodja raziskav in stikov z javnostmi v Litvanskem centru za raziskovanje genocida in odpora)
• Robert Kostro (Poljska, direktor Muzeja poljske zgodovine)
• Cecylia Kuta (Poljska, Inštitut za narodni spomin)
• Alžběta Majerová (Češka, Platforma evropskega spomina in vesti)
• Gunãrs Nãgels (Latvija, direktor Latvijskega muzeja okupacije)
• Anna Piekarska (Poljska, namestnica direktorja Muzeja poljske zgodovine)
• Peter Rendek (Češka, direktor Centra za dokumentiranje totalitarnih režimov)
• Julia Spohr (Nemčija, Stiftung Sachsische Gedenkstatten zur Erinnerung an die Opfer politischer Gewaltherrschaft)
• Maciej Zakrzewski (Poljska, Inštitut za narodni spomin)
Muzejske razstave so odlično orodje za oblikovanje človeškega spomina. Pripovedna linija, razmerja, predstavljena dejstva, jezik in celo scenografija – vsi ti dejavniki vplivajo na obiskovalčev vtis o predstavljeni preteklosti. Vsaka razstava je po naravi ogromna sinteza zgodovine, v kateri imajo vsi zgoraj omenjeni dejavniki bistveno vlogo. Zato ni dovolj, da razstavo ocenimo le na ravni podrobnosti (ali predstavljena dejstva držijo ali ne), temveč jo je treba oceniti na veliko različnih ravneh – tudi na „meta-ravni" splošnega sporočila, ki ga občinstvo dobi o tem, kako razstava interpretira zgodovino. Vsaka razstava sproži tudi vtise, občutke ali interpretacije, ki z obiskovalcem ostanejo še dolgo po ogledu. Vse to je treba ovrednotiti, da dobimo večplastno presojo o vrednosti predstavitve.
1. Skupno sporočilo
Pričakovali bi, da bomo v Hiši evropske zgodovine našli razstavo, ki bo gradila (ali opisovala) skupno evropsko identiteto in ponos na evropske vrednote, ki so temelj evropske zgodovine in integracije. Kot piše na spletni strani: „Hiša evropske zgodovine je posvečena razumevanju skupne preteklosti in raznolikih izkušenj Evropejcev. To je kraj, kjer lahko odkrijete različne vidike in skupne točke evropske zgodovine. Hiša tako postane prostor srečevanja ljudi vseh generacij in družbenih položajev."
Ta izjava pa je na žalost daleč od resnice. Sporočilo Hiše evropske zgodovine je vse prej kot raznoliko. Po mnenju Platforme je sporočilo razstave skrajno ideološko, zelo pristransko in posledica heglovske in neomarksistične interpretacije evropske zgodovine. Ustvarja močan vtis, da se evropska zgodovina po francoski revoluciji (1789) neizogibno razvija in napreduje proti idealu brezrazredne družbe, komunizmu (!). Kot je komentiral eden od udeležencev: „Preveč komentarjev, premalo predmetov." To se nanaša tudi na podatke in številke. Neki drugi udeleženec je pripomnil: „To je zelo mračen, žalosten muzej."
Vsaj toliko pomembno je tudi, da evropske vrednote, kot so demokracija, svoboda, pravna država in človekove pravice, niso dovolj poudarjene, da bi postale sporočilo razstave. Niti največji uspehi in zmage teh vrednot, kot je na primer poraz totalitarnega zla v hladni vojni, niso pravilno predstavljeni. To sporočilo je povsem zabrisano in leto 1989 ni predstavljeno kot zmaga, temveč kot nekaj, kar se je „pač zgodilo".
Vse nadaljnje napake, umanjkanja, napačne interpretacije in celo potvorbe dejstev izvirajo iz zgoraj omenjene osnovne ideološke predpostavke.
2. Pripovedna linija
Najpomembnejše posledice, ki se zaradi ideološkega sporočila kažejo na pripovedni liniji razstave, so:
2.1. Odločitev, da se francosko revolucijo predstavi kot „začetek zgodbe". Marksistična ideološka usmeritev je, da evropsko zgodovino interpretiramo kot niz revolucij, ki vrhunec dosežejo v brezrazredni komunistični družbi, utemeljeni na ideologiji Marxa, Engelsa in Bakunina (obiskovalec ne izve, zakaj tudi njega ??), kar je predstavljeno kot najboljša in najnaprednejša misel, ki se je porodila v Evropi 19. stoletja. Evropska zgodovina se ni začela leta 1789. Pred tem so bili med drugim še Sveti rimski imperij, Benetke, Rzeczpospolita, reformacija, turške vojne, tridesetletna vojna, vestfalski mir in še številni drugi pomembni dogodki, ki so bili ključni za nastanek sodobne Evrope. Tudi srednji vek, renesansa in barok še vedno oblikujejo našo identiteto.
2.2. Glede izbora idej, ki predstavljajo „korenine" – naslovljene so „Spomin in evropska dediščina” (pri tem ideološkem konceptu so korenine vse ideje, ki so se pojavile pred francosko revolucijo):
2.2.1. Točka „Marksizem, socializem, komunizem" – odsek „Korenine" opisuje zgodovino pred francosko revolucijo (v izredno majhnem odmerku). Marksizem, še zlasti pa socializem ali komunizem, takrat niso obstajali. Res je nadvse čudno, da jih vidimo tu, v nasprotju z vsemi zgodovinskimi dejstvi. Popolna potvorba zgodovine je trditev, da so se države vzhodnega bloka po drugi svetovni vojni „odločile za komunizem". Zadnji stavek, ki sprašuje, ali ima komunizem še vedno prihodnost, je nezaslišan za ljudi, ki so bili ubiti, mučeni, so trpeli ali umrli v komunističnih diktaturah;
2.2.2. Pomanjkanje liberalizma – še bolj čudno je, da ideja, ki je oblikovala kapitalizem 19. stoletja in ima še vedno zelo velik vpliv (vzniknila pa je pred francosko revolucijo), v tem delu razstave manjka. Medtem ko se Karl Marx pojavi na več delih razstave, Adam Smith in John Stuart Mill nista nikjer omenjena;
2.2.3. Pomanjkanje koncepta svobode, ki je osnova celotne evropske civilizacije;
2.2.4. Pomanjkanje rimskega prava kot temeljne pravne teorije v evropski civilizaciji;
2.2.5. Zelo negativno stališče do narodov, ki so predstavljeni kot temeljni razlog za večino evropskega trpljenja – za šovinizem, ksenofobijo, fašizem in nacizem. Pozitivna plat narodov skoraj ni prikazana. V tem kontekstu so predstavljene sporne (ali celo napačne) teze, na primer prepričanje, da so se narodi pojavili v 19. stoletju. To je v popolnem nasprotju z idejo Evropske unije o "enotnosti v različnosti". Ideja o samoodločbi narodov sploh ni omenjena. To, kar je prikazano na tej razstavi, nekako kliče po stvaritvi Homo Sovieticusa – ljudi brez narodnosti, homogene mase enakih ljudi;
2.2.6. Zelo negativen odnos do krščanstva, ki niti ni predstavljeno kot krščanstvo, temveč kot “vseprisotnost krščanstva" (kar namiguje, da je nekaj narobe) – to je edina omemba v tem delu razstave. Nesmiseln, žaljiv komentar: "religija, ki vlada na celini, vendar se na srečo umika";
2.2.7. Zelo slaba in nezadostna predstavitev filozofije z absurdno omembo samo dveh osebnosti: Aristotela in slovenskega marksista Slavoja Žižka;
2.2.8. Evropske korenine bi lahko povzeli s slavnim rekom, ki se glasi: „Kaj je Evropa? Filozofija iz Grčije, pravo iz Rima in Golgota!” Vendar ta rek ni nikjer omenjen.
2.3. Pomanjkljiva predstavitev različnih religij, njihovih vlog in vzajemnega delovanja skozi stoletja (judaizem, krščanstvo in islam v Evropi).
2.4. Predstavitev španske državljanske vojne kot spopada med diktaturo in demokracijo. Republikanska stran v spopadu je predstavljena kot “demokracija”, kar je daleč od resnice.
2.5. Jezik. Izraz „stalinizem" kot opis enega od dveh totalitarizmov, kar je metodološko napačno – totalitarne ideologije ni predstavljal „stalinizem", tako kot ni bilo „hitlerizma". Bila sta „nacizem" in „komunizem", kar je priznano tudi v uradnih evropskih dokumentih (npr. v Resoluciji 1481 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. januarja 2006 ali v Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu).
2.6. Citati komunističnih diktatorjev, kot sta Lenin in Stalin, so z razkošnimi kovinskimi črkami napisani v vitrinah in na stenah razstavnih dvoran. To je žaljivo. Nepredstavljivo bi bilo, če bi enako prikazali Hitlerjeve ali Goebbelsove citate.
2.7. V pripovedi o drugi svetovni vojni je vloga pakta Ribbentrop-Molotov med Hitlerjem in Stalinom, nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo kot zaveznicama, skoraj povsem izpuščena. Dejstvo, da sta totalitarizma v letih 1939-1941 sodelovala, manjka.
2.8. Zgodba o hladni vojni je predstavljena tako, da je težko razumljiva – obiskovalec ne dobi niti informacije niti občutka, da je šlo za konflikt med evropskimi vrednotami (svoboda, demokracija, pravna država, človekove pravice) in totalitarizmom (kršenje temeljnih človekovih pravic). Vzhodni in zahodni blok sta predstavljena kot različna, vendar enakovredna politična in ideološka sistema (ali celo kot dve različici socializma).
2.9. Osnovna ekonomska razlika med blokoma ni predstavljena. Neučinkovitost državne lastnine in planskega gospodarstva ni razložena, različni obliki lastnine v blokih (zasebna proti prisilni državni lastnini) nista prikazani. Prisilna nacionalizacija lastnine ni pojasnjena.
2.10. Po predstavitvi hladne vojne je leto 1989 prikazano na enak način – brez pojasnila, zakaj je komunizem propadel, zakaj so se narodi vzhodnega bloka počutili osvobojene in kaj je konec hladne vojne pomenil za Evropo. Predvsem pa niti največja zmaga evropskih vrednot nad totalitarizmom po drugi svetovni vojni ni izkoriščena za to, da bi gradili skupno vrednostno identiteto, saj ni predstavljena kot zmaga.
Druge temeljne omejitve pripovedne linije:
2.11. Premalo pozornosti je namenjene holokavstu, ki je prikazan v zelo omejenem obsegu (več prostora je namenjeno spominu na holokavst in prebolevanju holokavsta kot pa samemu holokavstu). Drugi genocidi (na primer gladomor v Ukrajini in genocid nad Sinti in Romi) povsem umanjkajo.
2.12. Popolna odsotnost izobraževalne, kulturne in znanstvene zgodovine Evrope. Evropska arhitektura (romanska, gotska, baročna, renesančna, klasicistična, secesijska …) in univerze so prav tako izpuščene. Evropa je v zapuščino človeštva prispevala ogromno čudovitih stvaritev na področju znanja, umetnosti, znanosti, arhitekture in tehnike – glasbo, literaturo, kiparstvo, likovno umetnost, gledališče, fotografijo, filmsko umetnost, kot tudi pomembna znanstvena odkritja in izume na področjih fizike, matematike, kemije, biologije, medicine, tehnologije, komunikacij itd.
2.13. Razmerja med različnimi temami ne ustrezajo njihovemu zgodovinskemu pomenu. Drugi svetovni vojni je posvečen zelo majhen del, evropskim koreninam je namenjeno zelo malo prostora itd.
2.14. Pomanjkanje podatkov. Številke, zemljevidi in dejstva vedno pripomorejo k boljšemu razumevanju in ustvarjanju konteksta. Na razstavi predstavljene teze pogosto niso podprte s številkami in dejstvi.
2.15. Slaba zastopanost manjših evropskih narodov, njihovih izkušenj, dosežkov in vpliva na razvoj Evrope (To velja predvsem za vzhodno stran Evrope, vendar ne izključno – tudi države, kot so Švica, Finska in Danska, so potisnjene v ozadje).
3. Podrobna ocena posameznih odsekov
V tem delu predstavljamo našo oceno različnih delov razstave, ki niso omenjeni v splošni oceni pripovedne linije. Zavedamo se, da gre pri muzejski razstavi za veliko sintezo, ki ne omogoča, da bi predstavili vsa dejstva in teme, navsezadnje to ni enciklopedija. Pri vsaki razpravi bi moral biti poudarek na splošnem sporočilu in skupni pripovedni liniji. Vendar pa po našem mnenju količina vrzeli in izpuščenih dejstev na tej razstavi daleč presega vsak sprejemljiv kompromis ter vpliva tudi na sporočilo razstave in pripovedno linijo.
3.1. Evropske korenine
Celovito opisano že zgoraj. Navajamo komentar enega od udeležencev ogleda: “Pričakoval bi več o zgodovinskih povezavah med evropskimi narodi: od antičnega sredozemskega sveta prek krščanstva (vključno z judovskimi koreninami). Teme, kot so mestne skupnosti in mestna samouprava, univerze, kroženje knjig in idej, ekonomske korenine, pojav in širjenje kapitalizma, parlamentarizem, republikanske in demokratične tradicije, človekove pravice v moderni in predmoderni zasnovi. Evropska arhitektura in umetnost od antičnih, bizantinskih in srednjeveških časov prek renesanse do sodobne umetnosti.”
3.2. Kolonializem
Ta del razstave je zelo enostranski. Govori samo o evrocentrizmu in ideologiji večvrednosti, izkoriščanju in rasizmu. Ne glede na zlo kolonializma je dala Evropa svetu tudi velik kulturni in tehnični civilizacijski prispevek, ki je vplival na splošni razvoj, vendar pa to na razstavi ni prikazano.
Tudi v tej enostranski predstavitvi so nekateri pomembni vidiki izpuščeni: nobenih dejstev in številk ni o tem, katere dežele so sodelovale v trgovini s sužnji in kolonializmu (kdo je imel kolonije in katere, v kolikšni meri so bile kršene človekove pravice, kako hudo je bilo človeško trpljenje itd.).
Opazno je pomanjkanje podrobnejših podatkov – splošna predstavitev kolonialnih zločinov in zlorab oblasti ne vključuje konkretnih primerov in številk, na primer v zvezi z belgijskim genocidom v Kongu, nemškimi zločini v Namibiji itd.
Predstavljeni so pretresljivi artefakti (npr. pobarvani odlitki človeških glav z zaprtimi očmi), ne da bi bilo pojasnjeno, od kod izvirajo, kakšen je bil njihov namen in zakaj so razstavljeni.
3.3. Prva svetovna vojna
To je najboljši del razstave in vsebuje zelo pošteno razlago vzrokov in tragičnih posledic vojne. Vidi se, da so upoštevani izsledki temeljitih raziskav in boljše poznavanje zgodovine prve svetovne vojne, ki je povezano s stoto obletnico. Gre za korektno predstavitev te vojne kot prvega velikega spopada, ki je zajel celotne družbe, ne samo vojsk.
Vendar tudi v tem delu naletimo na nenavadne formulacije – na primer, da sta za izbruh prve svetovne vojne kriva nacionalizem in slovanski ekspanzionizem. Težko je razumeti, kaj pomeni “slovanski ekspanzionizem” in kakšen je bil njegov vpliv na izbruh prve svetovne vojne.
Španska gripa ni omenjena. V letih 1918-1920 je zaradi nje umrlo do petdeset milijonov ljudi, epidemija pa je bila tako pogubna prav zaradi vojne.
Toda to je samo manjša kritika. Ta del je kljub vsemu najboljši na celotni razstavi.
3.4. Medvojno obdobje
Predstavitev dveh totalitarizmov kot dveh plati iste medalje je načeloma pravilna.
Največja težava tega dela je dejstvo, da je sovjetski totalitarizem definiran samo kot stalinizem, prezrt pa je boljševistični in Leninov množični teror po letu 1917. Poleg tega je premalo pozornosti namenjeno sovjetskim zločinom, kakršen je bil gladomor v Ukrajini. Manjka tudi poglobljena predstavitev socialnih, zgodovinskih in drugih vzrokov totalitarizma ter dolgotrajnih posledic totalitarnega režima na družbo. Totalitarizem je predstavljen samo površno, kot da so zanj krivi diktatorji. Za te pa se zdi, da so demonizirani. Na splošno je v muzeju potrebna pravilna predstavitev pojava totalitarizma, ki bo temeljila na temeljiti akademski raziskavi in sodobnem akademskem znanju.
Pomen nacionalizma za prehod v avtoritarni ali diktatorski režim je pretirano poudarjen. Vse do danes je zahodnoevropski pogled na to vprašanje nekako pokroviteljski. Rojstvo in razvoj nacionalnih držav v vzhodni Evropi je osrednjega pomena za zgodovinsko identiteto številnih vzhodnoevropskih narodov, in to je treba upoštevati.
Trditev, da je bil nastanek novih držav vzrok za nove težave v evropski politiki, izhaja iz arogantne perspektive velikih sil. Mar nista bila prej vzrok nemški revizionizem in sovjetska imperialistična politika?
Manjkajoči vidiki:
3.4.1. Vloga versajske pogodbe;
3.4.2. Ruska državljanska vojna;
3.4.3. Poljsko-sovjetska vojna 1919-1920;
3.4.4. Vojne za neodvisnost baltiških držav in Finske;
3.4.5. Definicija totalitarizma;
3.4.6. Vloga velike gospodarske krize pri nastanku skrajnih političnih ideologij;
3.4.7. Gladomor – genocid nad ukrajinskim narodom v letih 1932-1933, ki je terjal sedem milijonov življenj;
3.4.8. Velika čistka, moskovski montirani procesi;
3.4.9. Preslabo predstavljena prisilna kolektivizacija;
3.4.10. Pomanjkanje zemljevidov nemških koncentracijskih taborišč in sovjetskih gulagov;
3.4.11. Razlaga pojava gulagov;
3.4.12. Podatki o sovjetskih množičnih deportacijah;
3.4.13. Podatki o žrtvah sovjetskega zatiranja v Rusiji, Ukrajini in drugih sovjetskih republikah pred drugo svetovno vojno;
3.4.14. Neuspeh Lige narodov
3.5. Druga svetovna vojna
Kot smo že napisali, je del razstave, ki je posvečen drugi svetovni vojni, premajhen glede na pomen te vojne za Evropo. Druga svetovna vojna je imela odločilen pomen za Evropo 20. stoletja, bila pa je tudi osnova za evropsko integracijo (ta dejavnik na razstavi sploh ni omenjen).
Manjkajoči vidiki:
3.5.1. Premalo pozornosti je namenjeno holokavstu in drugim genocidom (na primer genocidu proti Sintom in Romom);
3.5.2. Vichyjski kolaboracionistični režim in njegova soodgovornost za holokavst;
3.5.3. Premalo prostora in pozornosti je namenjeno sovjetskim zločinom;
3.5.4. Varšavska vstaja in vloga domače vojske nista omenjeni;
3.5.5. Niso opisani vsi zločini in pokoli v drugi svetovni vojni;
3.5.6. Niso predstavljene vse žrtve komunizma in nacizma;
3.5.7. Ni predstavljeno dovolj podatkov o dogodkih na vzhodni fronti;
3.5.8. Niso opisana vsa glavna odporniška gibanja;
3.5.9. Vprašanje kolaboracije v državah, ki sta bili pod okupacijo dveh okupacijskih sil, ni predstavljeno dovolj kompleksno.
3.6. Hladna vojna in železna zavesa
Hladna vojna je vseskozi predstavljena kot rivalstvo dveh enakih blokov, brez razlikovanja med svetom demokracije in evropskih vrednot ter totalitarnim komunističnim režimom, ki ga je Sovjetska zveza vsilila srednje- in vzhodnoevropskim državam in pri tem kršila človekove pravice in demokratična načela. To je nesprejemljivo. Tak pristop je viden iz trditve: “Nazadnje sta nastala dva politična sistema: demokracije na zahodu in socialistične republike na vzhodu, kjer so glavno vlogo igrale komunistične partije.” Ta občutek poglablja tudi predstavitev plakatov (vzhodnih in zahodnih) brez vsakršnih komentarjev.
Ekonomska narava komunizma na razstavi ni predstavljena. Vidimo le trditev, da je v sedemdesetih letih v komunističnih državah “gospodarsko rast zamenjala stagnacija”. V komunističnem bloku po komunističnem prevzemu oblasti, ki je sledil drugi svetovni vojni, ne moremo govoriti o gospodarski rasti. Komunisti so po prevzemu oblasti nacionalizirali, razlastili, pokradli in uničili zasebno gospodarstvo ter devalvirali valuto. Tako so ustvarili okorna, neproduktivna državna podjetja in zadruge, ki se niso mogli kosati s produktivnostjo in donosnostjo zahodnih gospodarstev.
Namesto tega je poudarek na “pozitivnem”, potrošniškem vidiku komunizma, ne da bi primerno prikazali tudi druge vidike in tako ustvarili kompleksnejšo in stvarnejšo podobo komunizma v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi po letu 1945 - njegovo človeško ceno, vedno prisoten strah, odsotnost demokracije, pravice in pravne države, kršenje osnovnih človekovih pravic, kot so svoboda govora, svoboda prepričanja, svoboda bivanja, svoboda gibanja, svoboda zbiranja itd.
Manjkajoči vidiki:
3.6.1. Oborožen odpor proti komunizmu v baltiških državah, Ukrajini, na Poljskem, v Romuniji in Bolgariji;
3.6.2. Sovjetska lakota (1946-47) v Moldaviji, Ukrajini in Rusiji (posledica Stalinove politike);
3.6.3. Disidentska in opozicijska gibanja v vzhodni in srednji Evropi, pojav nezakonitega založništva – samizdata;
3.6.4. Politični nadzor nad javno sfero, cenzura;
3.6.5. Berlinski zid kot simbol hladne vojne;
3.6.6. Uboji ljudi ob železni zavesi, ko so poskušali prebegniti na zahod;
3.6.7. Jedrska oboroževalna tekma;
3.6.8. Nepravilna predstavitev poljskih razprav o holokavstu;
3.6.9. Vstaja 17. junija 1953 v Vzhodni Nemčiji;
3.6.10. Leto 1956: madžarska revolucija (kratek posnetek brez kakršnekoli razlage ne more veljati za primerno predstavitev teme);
3.6.11. Leto 1968: praška pomlad in njeno zatrtje po vdoru varšavskega pakta (kratek posnetek brez kakršnekoli razlage ne more veljati za primerno predstavitev teme);
3.6.12. Razsežnost zatiranja in preganjanja lastnih državljanov v komunističnih državah;
3.6.13. Množični nadzor, tajne policije (Stasi, KGB itd.);
3.6.14. Državljanska gibanja in gibanja za človekove pravice v vzhodnem bloku, ki vznikajo sočasno s helsinškim mirovnim procesom (npr. gibanje Charta 77 v Čehoslovaški);
3.6.15. Vojno stanje na Poljskem;
3.6.16. Prisilno zapiranje v psihiatrične ustanove, preganjanje disidentov;
3.6.17. Razstava ne opisuje splošnega ozračja strahu, indoktrinacije in državnega nadzora v komunističnih državah;
3.6.18. Pomanjkanje podatkov o državah, ki jih je okupirala ZSSR;
3.6.19. Pomanjkanje podatkov o kršenju človekovih pravic: svobode govora, svobode prepričanja in veroizpovedi, svobode gibanja;
3.6.20. Pojav Podzemne cerkve;
3.6.21. Enopartijski sistem brez alternativnih strank in ideologije, brez izbire;
3.6.22. Prepovedi, diskriminacija ali preganjanje zaradi poslušanja zahodnih radijskih postaj in glasbe, posnemanja zahodnega načina življenja in mode;
3.6.23. Pomembna vloga zahodnih radijskih postaj pri širjenju pravih informacij in zahodnih (današnjih evropskih) vrednot – svobode, demokracije, pravičnosti, pravne države, zaščite človekovih pravic itd. – ter njihova podpora domači opoziciji v vzhodnem bloku (Voice of America, BBC, Deutsche Welle, Radio Free Europe ...);
3.6.24. Pojav črnega trga, korupcije itd.;
3.6.25. Korenine evropske integracije, pomanjkanje jasne kronološke razvojne linije;
3.6.26. Sovjetsko podpiranje komunističnih partij na zahodu;
3.6.27. Podpora komunističnega bloka za levičarski terorizem na zahodu, politični umori, ugrabitve itd.;
3.6.28. Podpora komunističnega bloka za levičarska nacionalistična gibanja in prevrate ter nastavljanje levičarskih in prokomunističnih vlad v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu (zlasti urjenje vojske in tajnih policij, dobavljanje orožja itd.).
3.7. Konec hladne vojne
Na razstavi predstavljena zgodba o koncu hladne vojne in ponovni združitvi Evrope je zelo omejena in napeljuje k sklepu, da so komunistični režimi v raznih evropskih državah razpadli sami od sebe. To ni res. Tak vtis je rezultat nezadostnih podatkov o vse močnejših opozicijskih gibanjih, javnih protestih in njihovem surovem zatiranju (npr. dogodki leta 1989 v Romuniji ali leta 1991 v Vilni in Rigi).
Nezadostna je tudi razlaga vloge oboroževalne tekme z ZDA in Natom, ki je dejansko izčrpala sovjetske vire in tako pospešila proces razpadanja vzhodnega bloka. Prav tako je pomanjkljiva tudi razlaga srečanj ameriškega in sovjetskega predsednika Ronalda Reagana in Mihaila Gorbačova v osemdesetih letih 20. stoletja ter sporazumov med obema velesilama, ki so spremljali ta proces.
Popoln zlom gospodarstva sovjetskega tipa je omenjen le s tem popolnoma nesmiselnim stavkom: “Komunisti so bili ponosni na svoje ideale socialne pravičnosti, vendar je v nekaterih državah ljudem primanjkovalo hrane in osnovnih dobrin, iz drugih pa so ljudje bežali.” (sic !)
Nikjer ni pojasnjeno, zakaj si je vzhodna Evropa želela v Evropsko unijo, niti ni pojasnjena vloga evropskih vrednot v tem procesu.
Manjkajoči vidiki:
3.7.1. Vloga papeža Janeza Pavla II., Ronalda Reagana in Margaret Thatcher pri razpadu komunističnih režimov v srednji Evropi:
3.7.2. Ekonomski razlogi za propad komunizma;
3.7.3. Dogodki v posameznih državah (V filmu je pet minut posvečenih dogodkom v Nemčiji, samo dve minuti pa vsem drugim državam, čeprav se padec komunizma ni začel v Nemčiji, niti ni bil tam najbolj dramatičen);
3.7.4. Problem soočanja s komunistično preteklostjo (Za širše razumevanje integracijskih procesov v Evropi se je treba poglobiti v vprašanja odpiranja arhivov, popravljanja krivic, priznavanja komunističnih zločinov in rehabilitacije njihovih žrtev).
4. Faktografske napake
Udeleženci študijskega obiska se niso mogli seznaniti s celotnimi besedili, ki so predstavljena na razstavi. Kljub temu so med preučevanjem razstave odkrili nekaj zgodovinopisnih in tehničnih napak:
4.1. Trditev, da korenine krščanstva segajo v srednji vek (2. nadstropje, del o koreninah Evrope), je preprosto potvorba. Krščanstvo je postalo priljubljeno v antičnem Rimu – leta 313 je cesar Konstantin I. izdal milanski edikt in z njim uradno legaliziral krščansko bogoslužje. 27. februarja 380 je rimski imperij s solunskim ediktom, ki je bil izdan pod Teodozijem I., krščanstvo uradno razglasil za državno vero.
4.2. Številni narodi so v srednjem veku živeli v mogočnih kraljestvih. Njihova dolga zgodovina predstavlja pomemben del identitete teh narodov (npr. Madžarka, Švedska in Španija). Razstava pa daje vtis, kot da so se vsi narodi oblikovali šele v 19. stoletju.
4.3. Trditev, da so “države vzhodno od železne zavese uvedle komunizem” (2. nadstropje, del o koreninah Evrope), je popolnoma zgrešena, saj jih je k temu prisilila Sovjetska zveza z Rdečo armado, NKVD-jem in SMERŠ-em. Ta trditev se pojavi tudi v 4. nadstropju, kjer piše, da je “na vzhodu prevladal socializem sovjetskega tipa”.
4.4. Zemljevid druge svetovne vojne v vzhodni Evropi je verjetno nastal na podlagi kakšnega sovjetskega zemljevida iz časa hladne vojne – Tallin namesto Tallinn, Vilno namesto Vilnius, Kovno namesto Kaunas in tako naprej.
4.5. Potsdamski sporazum iz leta 1945 ni uradno določil, da območje vzhodno od rek Odre in Neisse (zlasti Šlezija, vzhodna Pomorjanska in vzhodna Prusija) postane del Poljske (kot je omenjeno na razstavi). To so odložili na kakšno poznejšo mednarodno konferenco, do česar pa nazadnje ni prišlo.
4.6. Pri datumih se je zgodilo nekaj tiskarskih napak. Pri predstavitvi koncentracijskega taborišča Klooga piše, da ga je poleg SS-a upravljala tudi estonska policija. Estonija je bila okupirana in estonske policije ni bilo. Obstajala je le policija, ki je bila del nemške Ordnungspolizei in v katero so novačili lokalno estonsko prebivalstvo.
4.7. Maria Sklodowska-Curie je bila poljskega rodu. Na razstavi njen poljski priimek (Sklodowska) manjka.
4.8. "Leta 1940 je bil Ulmanis prisiljen odstopiti pod pritiskom Sovjetske zveze, ki je zatem okupirala Latvijo.” Ta trditev je napačna. Pravilno bi bilo: “Leta 1940 je Sovjetska zveza napadla Latvijo in po ultimatu okupirala celotno državo.”
Razlaga: Sovjetska zveza je 15. junija 1940 napadla tri latvijske mejne postojanke in pri tem ubila tri graničarje in dva civilista. 37 ljudi so kot talce odpeljali v ZSSR. 16. junija so Sovjeti latvijskemu veleposlaniku v Moskvi izročili ultimat – latvijska vlada mora odstopiti, da jo zamenja vlada, ki jo bo postavila ZSSR, in dovoliti vstop sovjetskim vojakom v neomejenem številu. (V skladu s paktom o vzajemni pomoči iz oktobra 1939 je Sovjetska zveza v Latviji že imela 50.000 vojakov, več, kot je štela celotna latvijska vojska.) Latvija se je odločila za kapitulacijo in latvijski premier Ulmanis je še istega dne izročil odstopno izjavo latvijskemu predsedniku Ulmanisu (zasedal je oba položaja). Predsednik Ulmanis je na čelu države ostal do 21. julija 1941.
4.9. V delu ‘Predstavitev poti v drugo svetovno vojno’ je popis množične lakote v letih 1921-1922 na območjih ob Volgi (Rusija) uporabljen v kontekstu Stalinove politike v začetku 30. let 20. stoletja, kar je velika zgodovinopisna napaka.
4.10. Ti dogodki so definirani kot množično stradanje, do katerega je prišlo zaradi kolektivizacije, zlasti v Ukrajini in na Kavkazu. Ta trditev ni točna. V zadnjih dvajsetih letih so prišli na dan številni dokazi, ki dokazujejo, da je sovjetski režim s Stalinom na čelu na milijone ljudi ubil zato, ker so bili Ukrajinci in ker so se upirali kolektivizaciji. Poleg tega so se hoteli odcepiti od ZSSR in živeti v neodvisni državi.
4.11. "V SS je vstopilo približno 500.000 ljudi iz vse Evrope. Nekatere so vpoklicali, številni pa so se včlanili prostovoljno. V baltiških državah, ki so bile pod sovjetsko okupacijo od leta 1940, je veliko ljudi sodelovalo z nacisti, saj so v njih videli osvoboditelje.” Ta odstavek vsebuje nekaj faktografskih napak. Prvič, pisati bi moralo Waffen-SS, saj se Nenemci niso mogli včlaniti v SS. Drugič, v Latviji je bilo več vpoklicanih kot prostovoljcev. Tretjič, razen osamljenih primerov je “kolaboracija” v Latviji potekala z nemškimi okupacijskimi silami, ne z “nacisti”. V Latviji ni bilo Quislingu ali vichyjski vladi ustrezne kolaboracije, preprosto zato, ker Nemci niso dopustili, da bi Latvijci sodelovali na taki ravni.
4.12. Na prikazu “fašističnih strankarskih simbolov” je tudi kljukasti križ. Katera fašistična stranka je imela ta simbol? Fašizem in nacionalsocializem sta bili različni ideologiji.
5. Sklepi
Razstava v Hiši evropske zgodovine je bila pripravljena popolnoma netransparentno in brez vsakršne razprave o tem, kako naj bo predstavljena evropska zgodovina. Vsak poskus, da bi načeli razpravo, pa tudi vse kritične pripombe so bili zavrnjeni. Ponudba Platforme evropskega spomina in vesti, da bi sodelovala pri delu (glede na to, da ima 55 ustanov iz 19 evropskih in severnoameriških držav, ki so včlanjene v njej, veliko znanja in izkušenj s predstavljanjem zgodovine, zlasti zapuščine totalitarne preteklosti), leta 2012 ni bila sprejeta. Sploh ni znano, kdo so avtorji scenarija in splošne zasnove razstave.
Posledica je, da so obiskovalci deležni ideološke, kaotične pripovedne linije s kupom pomanjkljivosti in potvorb, pri tem pa avtor, ki bi nosil odgovornost, sploh ni znan. Glavna ideja, ki bi morala biti predstavitev skupnih evropskih vrednost in identitete, tako umanjka. nadomesti pa jo neomarksistična ideologija. Namesto izčrpne in kompleksne predstavitve zapletene evropske zgodovine, utemeljene na faktografskem gradivu, je nastala pristranska in poenostavljena razstava, s katero ne more biti nihče zadovoljen. Ta ideološka perspektiva je še posebej jasna v delih, ki opisujejo zgodovino 19. stoletja, zgodovino hladne vojne in predstavitev evropskih korenin.
Veliko davkoplačevalskega denarja so porabili za sodobno tehnologijo (vsa besedila so predstavljena na tablicah, na katere je prav tako letelo nekaj kritik) in za prevod v 24 uradnih jezikov Evropske unije, ne pa tudi za ustrezno pripravo scenarija in same razstave. Vsaka višja etaža razstave je slabše kakovosti kot prejšnja, kar kaže na pomanjkanje kompleksne zasnove dela kot celote.
Če povzamemo: Vsako zgodovinopisno, pripovedno razstavo je mogoče kritizirati ali o njej razpravljati, saj so vedno plod določene interpretacije, istočasno pa tvorijo veliko sintezo. Vendar pa seznam zgoraj navedenih napak razkriva težavo, ki presega običajne polemike o prikazovanju zgodovine. Razstava v Hiši evropske zgodovine je rezultat nesprejemljivega pripravljalnega postopka in popolnoma zgrešene pripovedne linije, kar kliče po hitri intervenciji evropskega parlamenta. To razstavo bi morala zamenjati nova, ki bi bila plod široke razprave in pripravljena transparentno, ob sodelovanju reprezentativne mednarodne skupine strokovnjakov.
OB ZAJEMANJU navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države,
OB SKLICEVANJU na zgodovinski pomen konca razdeljenosti evropske celine in na potrebo po oblikovanju trdnih temeljev za graditev prihodnje Evrope,
POTRJUJOČ svojo zavezanost načelom svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države (...)