Na sestanku politične skupine Evropske ljudske stranke sem predstavil aktualne politične razmere v Sloveniji, vključno z rezultati volitev za predsednika republike in nasilnimi demonstracijami. Opazil sem, da kolegi podrobno spremljajo razmere v Sloveniji. Izražajo skrb, pa tudi podporo in upanje, da se bodo stvari uredile na miren način in da bomo čimprej premagali hudo krizo.
Kljub prenapolnjenemu urniku sem ves bruseljski teden razmišljal o dogajanjih v domovini. Vesti, ki so prihajale, so poročale o krizi, nezadovoljstvu, celo nasilju. Misli so mi nehote uhajale skoraj dve desetletji nazaj, v čas prve ostre radikalizacije političnih razmer, ko je stara nomenklatura razbijala še zadnjo utrdbo demosove vladavine - obrambnega ministra. Svoj višek je zgodba doživela v zloglasni aferi Depala vas leta 1994. Spomnim se ostrine odnosov in napetosti, ki so jo povzročili posamezniki iz Sove in kriminalistične službe. Stvari so kulminirale do te mere, da nisem bil prepričan, da ne bo počilo, ko sem zjutraj v garaži vžigal avtomobil. Bila se je prava specialna vojna med Morsom in t.i. Organizacijo. Po zamenjavi ministra Janše je zrasla mogočna SDS, ki je poslej prevzela vlogo Morsa in postala osrednja tarča teh sil. Šele kasneje sem izvedel, da so vohunili za nami, tudi z najetimi zasebnimi agencijami in celo z uradno obveščevalno službo. Še donedavno nisem verjel, da se te napetosti v slovenski politiki lahko ponovijo. Človek skoraj ne more verjeti: da bi se leta 2012 lahko počutil ogroženega zaradi drugačnih političnih stališč, kot jih ima npr. skrajna levica ali paracivilna družba? Kam je šlo dvajset let demokratičnega zorenja, kje je pričakovana demokratična kultura, kje je kritično razmišljujoči aktivni državljan?
Danes smo del Evropske zveze, bolj v strukturnem kot kulturnem smislu. Toda jasno je, da moramo svoje probleme rešiti sami. Niso nastali ne zaradi Barrosa ne zaradi Janše. A to sedaj niti ni najbolj pomembno. To, da so razmere v Sloveniji zelo resne, smo se v SDS zavedali že na začetku letošnjega leta, ko smo prevzemali vlado. Odločeni, da gremo v ta projekt reševanja, je vlada pripravila ustrezne ukrepe in reforme, ki jih med drugim podpirajo tudi v tujini. Jasno je, da niso popularni, da prizadevajo tudi tiste, ki niso nič krivi za nastalo situacijo. Mnogi, ki so že prej živeli na robu krize, jo sedaj še bolj občutijo. Tega sem se tudi sam zavedal v svoji predsedniški kampanji. Kljub temu sem razlagal stvarno stanje, a tudi pot iz njega. Rožic nisem sadil in ni mi žal. Danes bi ponavljal enako vsebino, čeprav se zavedam, da ljudje raje slišijo sladke obljube kot grenko resnico; nenazadnje se volivci dostikrat odločijo na podlagi čustvene inteligence. Časi so preresni, da bi lahko "blefiral" ali se igral z usodo ljudi. Po svoje pa sem vesel, da se vedno več ljudi zaveda globine in resnosti problema.
Če se vse večji del javnosti zaveda krize, pa je vse več akterjev na odprti sceni, ki ne izbirajo sredstev pri blokadi izhoda. Zdi se, kot da jih kriza ne zanima, ampak le gola oblast. Pri nas je ogromno skrivnih lobističnih mrež, tudi gospodarskih, npr. gradbeni in energetski lobi. Vendar so v tej zgodbi v prvi vrsti politične.
V prvi vrsti je potrebno omeniti t.i. stare fante alias staro levico, ki se zbira okoli Milana Kučana oziroma F21. Ta je sprva hotela z vsemi političnimi sredstvi, to je veti, interpelacijami, referendumi ipd., zablokirati v demokratičnem procesu potrjene zakone za izhod iz krize. Osnovna filozofija te opcije je v tem, da se vladi Janeza Janše prepreči vsak morebitni uspeh pri reševanju krize. To bi bila po osamosvojitveni vojni in predsedovanju EU že njihova tretja velika travma. No, ko so se politična sredstva izrodila, so se poslužili prijemov, ki z retoriko in dejanji bolj spominjajo na krvavo revolucijo kot demokratično politiko. Zagotovo so demonstracije izkaz demokratične politične kulture. Oblast včasih potrebuje "wakeup call". A dostojni protesti morajo imeti svoj "Geist", biti osmišljeni, biti "za" nekaj. Ne pa kot v Mariboru, Ljubljani, Kopru in drugje biti le razbijaško "proti", z glavnim sporočilom - "gotof je"! Poklicani nasilneži, po mojem mešanica profijev iz tujine (baje da so se nekateri med seboj pogovarjali kar v angleščini), najstnikov in poklicnih tujih in domačih anarhistov ob podpori stare politične klike zagotovo ne morejo prispevati nič k dvigu demokratične klime, niti izhodu Slovenije iz krize, kaj šele k večji gospodarski uspešnosti in socialni pravičnosti.
Omeniti je potrebno tudi sindikate, ki v Sloveniji nastopajo kot politična stranka, kadar je na oblasti desna sredina. Štrukelj se s svojim sindikatom vmešava ne le na teren stroke, ki naj bi pripravljala in izvajala vzgojno-izobraževalno politiko, ampak pod vplivom stare levice tudi na teren politike. Ima močno sredstvo v rokah, na desettisoče ljudi, ki jim demagoško obljublja nemogoče. Podobno Semolič. V stabilnih demokracijah so sindikati avtonomne in častne socialno-stanovske organizacije in ne politične, kot pri nas.
Slovenija ima izjemno dobro razvit medijski prostor. Njen problem pa je, da ni uravnovešen. V svetu ni primera, kjer bi vsi tiskani dnevniki ali osrednje televizije bili tako odkrito enostranski in udrihali po vladi, če ni ekstremno leva. Zato bo zanimivo pripraviti analizo poročanja medijev tudi ob zadnjih množičnih protestih, ko so nekatera poročila dobesedno spodbujala nasilje. Težave so tudi z novimi mediji, kjer brezimni posamezniki bruhajo sovražna sporočila in celo grožnje na točno izbrane posameznike. Še posebej so bili dejavni v času zadnjih demonstracij.
Medtem ko vlada in premier od skrajne levice, sindikatov in večine medijev ne moreta pričakovati podpore niti fair odnosa, pa bi jo lahko vsaj od koalicijskih partnerjev. Virant je z eno nogo v vladi, z drugo pa zunaj nje.
Vendar, glavni slovenski problem niso Pucki, Viranti, Kučani, Janković, Štruklji, Popoviči in drugi. Težave so predvsem v tem, da ne zmoremo vzpostaviti učinkovitega sistema, ki bi zagotavljal politično učinkovitost, vključno s preprečevanjem korupcije. V volilni kampanji sem poskušal ljudem razložiti bistvo težav. Slovenci nimamo nič več pokvarjenih in nenačelnih politikov kot druge tranzicijske države. In nič manj dobrih. Z lahkoto bi vzdrževali stabilen politični sistem. Naša težava je v tem, da je t.i. "mavrični" sistem z več deset strankami na volitvah najbolj ugodno okolje za nizko cenovne politične meteorje, ki so pripravljeni prodati svojo du, izdati volilvce, svojo politično stranko in politični program, svojo politično bit. S tem pa zbijajo ceno politiki in demokraciji. Zadovoljen sem, da je SDS, pa tudi NSi, predlagala reformo političnega sistema. Menim, da so predlogi dobra podlaga za iskanje čim večjega soglasja o tem. Po neprijetnem porazu na predsedniških volitvah ugotavljam, da se bo v Sloveniji vendarle slejkoprej uresničil moj program, ki je poleg utrjevanja nacionalne identitete temeljil na ukrepih za izhod iz krize ter reformi političnega sistema. Mislim, da sta dialog in konsenz o ukrepih za izhod iz krize zadnja priložnost za demokratični pol slovenske politike. Sicer ostane le še nasilje, anarhija, nedolžne žrtve, izguba suverenosti oziroma iskanje novega gospodarja. Ne pozabimo, da sta "bizantinski" refleks in šarm Beograda v delu slovenske politike še vedno zelo močna. Toda poraz na demokratičnih volitvah, nasilje in korupcijske zgodbe bi morale pomeniti labodji spev taiste politike. A samo, če se bomo pogumno zoperstavili nevarnim, nedemokratičnim in prežvečenim konceptom preteklosti. Sicer bo nova revolucija uspela.
