Evropski poslanec dr. Milan Zver je v Zagrebu gost konference z naslovom "Krščanske demokratične vrednote v politiki in družbi", kjer je bil tudi osrednji govornik o prihodnosti Evropske unije. Konferenca je potekala v organizaciji ZHDZ, Katoliške univerze in fundacije Konrad Adenauer.
Njegov govor z naslovom "Evropa, quo vadis" v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Spoštovani gospod Holger Haibach, vodja urada KAS na Hrvaškem,
spoštovani gospod Srećko Prusina, predsednik Hrvaške fundacije za državnost,
spoštovani ministri in poslanci Sabora,
spoštovani gostje;
naj se vam najprej zahvalim za povabilo na to pomembno konferenco, na kateri bom predstavil svoj pogled na trenutno stanje evropske demokracije.
Evropski parlament je na svojem zadnjem zasedanju novembra sprejel resolucijo, v kateri je predlagal korenito spremembo Pogodbe EU.
Kot dobro vemo, je bila Evropska unija prvotno ustanovljena kot zveza držav. V zadnjih letih pa so se močno okrepila unionistična prizadevanja, zlasti v Evropskem parlamentu, ki si prizadevajo za preoblikovanje EU v naddržavno organizacijo, temelječo na večinski demokraciji.
Treba se je vprašati, ali nam bo ta projekt prinesel pozitivne rezultate.
A preden se lotimo teh aktualnih dogajanj, si oglejmo nekaj ključnih zgodovinskih geopolitičnih dejstev, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti sedanje razmere.
Evropa ima že več kot 2000 let osrednjo vlogo na svetovnem prizorišču. Ta evropocentrična perspektiva je bila pogosto označena kot "mi in preostali svet". Unipolarni sistem globalnih odnosov se je v 20. stoletju spremenil v bipolarni svet, ki ga je v času hladne vojne zaznamovala ideološka delitev na Vzhod in Zahod. Nazadnje je prevladal koncept "mi in oni".
V zgodovinskem kontekstu je Zahod ohranil svojo prevlado, ki jo je poudarjala uspešna združitev demokracije in socialnega tržnega gospodarstva. V nasprotju s tem je socialistični svet doživel dolgotrajno obdobje stagnacije, ki je trajalo vse do njegovega dokončnega propada, ki ga je simboliziral padec berlinskega zidu.
Padec komunizma in razpad socialističnih imperijev sta privedla do novega obdobja mednarodnih odnosov. EU je postopoma začela izgubljati svoj nekdaj prevladujoči položaj in je postala le eden od elementov v večpolarnem, razdeljenem svetu.
Do nedavnega je bila EU skupnost z najmočnejšim gospodarstvom. Pred desetletjem se je soočila s hudo finančno krizo. Nato je postala tarča terorizma, se soočila z nezakonitim priseljevanjem in se spopadla z izzivi, ki jih je povzročila epidemija COVID-19. Poleg tega je bila EU priča odhodu vzhodne partnerice, Rusije, rahljanju vezi s tesno zaveznico, ZDA, in izstopu države članice, Združenega kraljestva. Poleg tega se je EU zaradi konfliktov v Ukrajini in Izraelu znašla v geopolitično bolj ranljivi situaciji.
Medtem ko je bila severnoatlantska regija dolgo časa osrednja točka evroatlantskih zadev, danes ni več tako. Večina razvoja se zdaj odvija na azijsko-pacifiškem območju. Nepričakovana preusmeritev zunanje politike ZDA stran od Evrope je močno vplivala na EU.
Glede na te okoliščine se postavlja vprašanje: Kako naj ravnamo v teh razmerah?
Mnogi menijo, da je neučinkovitost Evropske unije v njeni politični strukturi, zato se zavzemajo za bistvene spremembe Lizbonske pogodbe.
Konferenca o prihodnosti Evrope je te spremembe že napovedala. Na nedavnem zasedanju Evropskega parlamenta so bile predlagane številne sporne reforme, če jih omenimo le nekaj:
Prvič, reforma odločanja, ki vključuje odpravo veta in bistveno večje število področij, na katerih se o ukrepih odloča z glasovanjem s kvalificirano večino (QMV) in po rednem zakonodajnem postopku (OLP);
Drugič, kar se mi zdi najbolj zaskrbljujoče, je, da vzpostavitev dvodomnega sistema dejansko vodi k ukinitvi Sveta in ustanovitvi drugega doma, ki bi bil voljen.
Tretjič, predlaga preoblikovanje Evropske komisije v neodvisno izvršilno vejo oblasti (kot je vlada) s 15 komisarji, pri čemer bi države članice, ki niso zastopane v kabinetu, imele le podsekretarje.
Četrtič, predlaga se uvedba vseevropskega referenduma.
Petič, na podlagi načela subsidiarnosti se predlaga okrepitev regulativnih pristojnosti EU na različnih področjih, tudi na tistih, ki so tradicionalno v pristojnosti držav članic. To velja tudi za področje izobraževanja.
Šestič, obstaja predlog, da se v vseh Pogodbah besedna zveza "enakost moških in žensk" nadomesti z "enakost spolov".
Čeprav je imel nizozemski poslanec Guy Verhofstadt ključno vlogo kot gonilna sila delovne skupine, ki je pripravila to besedilo, je treba omeniti, da so bili vsi preostali štirje člani nemški. Jacek Saryusz-Wolski, Poljak iz skupine ECR (skupina Evropskih konservativcev in reformistov), je protestno izstopil iz skupine, saj je delo pri pripravi poročila potekalo netransparentno in nepošteno.
Bistveno je poudariti, da bi te spremembe, če bi bile izvedene, pomenile odmik od načel, zapisanih v Lizbonski pogodbi, zlasti od načela subsidiarnosti. Uvedle bi večinsko parlamentarno demokracijo, v kateri bi prevladovale velike države, kar bi v bistvu izničilo bistvo Lizbonske pogodbe.
Naša skupna odgovornost je, da preprečimo takšne temeljne spremembe. To lahko dosežemo le, če na prihajajočih volitvah zmagajo desnosredinske stranke, trdni zagovorniki načela subsidiarnosti.
Te predlagane spremembe je treba preprečiti.
***
Sedaj pa bi se želel posvetiti edinstvenemu modelu evropske demokracije. Ali je izraz "evropska demokracija" oksimoron? Trdim, da ni.
Evropski model demokracije lahko razumemo kot združitev večinske in konsenzualne demokracije.
Dovolite mi, da nekoliko pojasnim teorijo:
Večinska demokracija ima svoj dom v parlamentu, kjer se številne politične stranke potegujejo za glasove državljanov. Zmagovalec volitev nato prevzame zakonodajno in izvršilno oblast, pri čemer je oblast v rokah večine, opozicija pa ostane v ozadju.
Na drugi strani je konsenzualna demokracija vključujoč koncept. Vključuje aktivno sodelovanje vseh, tudi manjšin (v našem primeru držav članic), v procesih odločanja. Če soglasja ne dosežemo, lahko uporabimo veto, ki blokira odločitev. Gre za obliko demokracije, ki razdeljuje moč in se zanaša na soglasje ali kvalificirano večino.
V skladu s Pogodbo EU na evropski ravni obstaja mešanica večinske in konsenzualne demokracije. Evropski parlament uteleša prvo, Svet EU pa drugo. Obe instituciji, Evropski parlament in Svet Evropske unije, sta stebra evropske demokracije.
Vendar pa del evropske politike meni, da lahko EU okrepi svojo vlogo, vendar trdi, da je treba ponovno rešiti ključno vprašanje demokracije - domnevno neučinkovite sisteme odločanja.
Vendar pa je ključno priznati, da neučinkovitost EU ne izhaja iz sistemskih ovir, temveč iz pomanjkanja sposobnih voditeljev. Soočamo se s primanjkljajem, ki ga je mogoče delno odpraviti na prihajajočih volitvah.
***
Naj za konec poudarim: EU se spopada z regresivnimi procesi, vključno z izgubo zaupanja v demokracijo v državah članicah.
Na evropski ravni odpravljanje demokratičnega primanjkljaja ne napreduje dovolj hitro, demokratično ozračje v državah članicah pa upada. Poleg tega se v naši soseščini soočamo z agresivnimi in invazivnimi hibridnimi sistemi (Rusija, Iran, Kitajska itd.), ki so se izkazali za uspešnejše pri zagotavljanju javnih storitev svojim državljanom kot zahodna "rešitev" demokracije in socialno-tržnega modela. Vendar ta zgodba dolgoročno ne drži.
Model evropske demokracije ima dva bistvena elementa ali "pljučni krili". Vsakemu prizadevanju za amputacijo enega dela, ki ga predlaga evropska politična levica, se je treba odločno upreti.
V nasprotnem primeru bi se lahko ponovilo zgodovinsko zasužnjevanje manjših narodov. Naša generacija nosi odgovornost, da prepreči takšen scenarij. Načelo subsidiarnosti je sestavni del koncepta krščanske demokracije.
Demokracija, tudi na ravni EU, ni sistem, ki bi bil zapisan v kamnu; vedno ga je treba braniti.
Hvala za vašo pozornost!
*Evropa, quo vadis, lahko prevedemo kot Evropa, kam greš
