Če rečem, da se politična ideologija širi preko simbolov, vključno z govorico, ne bi povedal nič takega, kar ne bi bilo že splošno znano. Včasih pa se propaganda z uporabo določenih simbolov širi tudi tako, da je neposredno sploh ne prepoznamo. Učinkuje z zamikom. Iz osnov trženja so takšna sporočila poznana kot sublimirana. V filmski industriji je prikrito oglaševanje produktov (t.i. product placement) pogosto, na primer Coca-Cole, Applovih izdelkov, ipd.
Težje je zaznati prikrito oglaševanje v javni govorici, ali, kot se nobel reče, na ravni javnega političnega diskurza. Načrtno in trajno uporabljanje strogo izbranih besed ali besednih zvez uporabnika prisili v točno določeno šablonsko dojemanje stvarnosti. Na daljši rok mu tako lahko oblikuje stališča, načela, vrednote, skratka, osmišlja njegovo življenje.
Urbano je "in", neurbano "out"
Eno takšnih zlorab je v zadnjem času utrpela tudi beseda urbano. Ne mine kulturni vložek na nacionalki, na tv ali radiu, da ne bi vsaj nekajkrat poudarili to besedo v vseh mogočih in nemogočih povezavah (npr. urbani performans inštalacij). S temi in podobnimi pojmovnimi aditivi se izvirni ali tradicionalni pomen pojma urbano celo nekoliko spreminja in se spregleduje dejstvo, da se vidnejše glasbene smeri in subkulture sploh niso rodile v t.i. meščanskem okolju. A elitnim predstavnikom sodobnih urbanih plemen relevantnost uporabe pojmov ni pomembna (pomemben je izplen!), nenazadnje to tudi ni važno dejstvo tega sestavka.
Vsesplošna uporaba pojma urbano dobiva tudi jasen politični predznak. Želijo ga vsebinsko in ideološko napolniti z lastnostmi, ki so značilne za (post)modernost in avantgardnost. Vse, kar po tej novi mainstream paradigmi ni urbano, je predmoderno, nazadnjaško, domačijsko, bebavo, kmečko, in - če povzamemo zadnje politične bisere modrosti - "harmonikaško in traktorsko" (priporočam v branje Blažičevo kritiko Biščakove izjave v zadnji Demokraciji). Skratka, urbano je "in", ne-urbano pa seveda "out". Mimogrede, četudi npr. ptujski etno (korantski) festival obišče "le" 80.000 ljudi, kak urbani performas v stari elektrarni v Ljubljani pa celih 25 udeležencev, je "in" dogodek zagotovo slednji.
Vrnimo se k novi ideološki ločnici v slovenski politiki: urbano-ruralno. Bogdan Biščak je v etiketiranju šel še naprej in je urbano označil za slovensko, neurbano pa za domobransko oziroma "slovenceljsko". Nesramna oznaka, ki se vse prepogosto uporablja, toda glavno vprašanje je, ali Biščakova teza, da urbano predstavlja slovenstvo, zdrži zdravo-razumsko presojo?
Urbano vs. Šenčursko
Bogdan Biščak, ki je med drugim tudi čivknil, da ima raje za sosede begunce kot pa traktorske Šenčurčane, je v odzivu na zadnjo Šenčursko zgodbo (miren shod proti naselitvi migrantov v neustrezno okolje) refleksno reagiral tako kot pač je, a ne nepričakovano. Njegova reakcija je tiho priznanje, da se je levi vladi in njeni opciji v Šenčurju zgodil narod. Tako kot prej v Kidričevem, Logatcu, Lenartu ipd. Toda v Biščakovi konceptualizaciji se ni zgodil "ta pravi" narod. Ta namreč biva v izbranih predelih Jankovićeve Ljubljane, ki se je v zvezi s tem prav tako oglašal. Tako smo prišli smo do takšnih absurdov, da Štepanjsko naselje simbolizira slovenstvo, Šenčur pa slovenceljstvo!?
Šenčurjanom v bran moramo omeniti še eno zgodovinsko dimenzijo. V začetku 30. let prejšnjega stoletja (1932) so privrženci najmočnejše politične sile, tj. od leta 1929 dalje prepovedane Slovenske ljudske stranke, na zborovanju režimske stranke pripravili demonstracije proti Beogradu in za Slovenijo, nakar so jih orožniki s streli v zrak razgnali. No, protestov ni bilo konec, saj so se demonstranti razkropili še v druge kraje na Gorenjskem. Nekateri vidni pristaši prepovedane SLS so bili sicer pred beograjskim sodiščem kaznovani (npr. šenčurski župan Anton Umnik, bivši poslanec Janez Brodar in drugi), a avtonomističnega gibanja niso mogli zatreti. Gorenjci so se znašli in poslej organizirali t.i. evharistične verske shode, česar pa žandarmerija ni mogla preganjati.
Torej, kleno slovenstvo je že od nekdaj obstajalo, a v glavnem ne v urbanih središčih. Tam je bila skoncentrirana politična, upravna in gospodarska moč in nje elita. Za narod ji je bilo figo mar. Tako je tudi danes, ko npr. na metropolitanskem gradu ne sme viseti slovenska zastava. Ali je torej to slovenska drža?
Tako kot leta 1932 so leta 2016 Šenčurjani ponovno vstali in izrazili svoje skrbi glede migracijske politike vlade, ki jo mnogi razumejo kot vprašanje nacionalnega obstoja. Tokrat kritične puščice niso bile usmerjene proti Beogradu, kot leta 1932, ampak proti Ljubljani.
Vse zadnje vstaje - ki so, v nasprotju z nekaterimi drugimi iz 2012/13, minile brez nasilja, granitnih kock itd. - povezuje odpor do "urbane" vlade, ki se ji ne zdi primerno komunicirati z lokalnimi skupnostmi, ki želi prevaliti največje breme migrantske krize na "ne-urbana" območja, ki uči podeželsko javnost, da mora biti strpna do migrantov in da jih mora sprejeti medse, ki žuga in grozi z verbalnim deliktom, s preganjanjem "ne-urbanega" govora, ki opozarja na humanitarni vidik in opozarja na slovensko negostoljubnost, čeprav smo v samo pol stoletja medse sprejeli čez 350.000 pripadnikov t.i. jugoslovanskih narodov.
"Urbana" vlada je razumela sporočilo; na volitvah ne more računati na glasove Slovenk in Slovencev. Zato ne jamra, ampak išče nadomestilo za izpad.
