Med populizmom in demagogijo političnih voditeljev
Za nizko zaupanje ljudi v EU so nedvomno sokrivi evropski politiki in uradniki. Ta hip manjka vrhunskih karizmatičnih voditeljev, kot sta bila Konrad Adenauer ali Helmuth Kohl. Po drugi strani pa so se evropski birokrati v preveliki vnemi po regulaciji vsega, v očeh povprečnega državljana spremenili v brezbrižne birokrate. Če k temu manku dodamo, da so politični voditelji v državah članicah večinoma demagogi in populisti, dobimo nevarno kombinacijo entropičnih dejavnikov, ki ogrožajo obstoj EU.
Pred tremi leti sem za Demokracijo napisal kolumno z naslovom Evroskepticizem kot politična doktrina. Vzpon tega za krizo značilnega pojava sem prikazal z rezultati javnomnenjskih raziskav doma in v tujini, ter z rezultati volitev v državah članicah. Poudaril sem tudi slovensko posebnost, da so pri nas evro-skeptične oziroma nasploh protizahodno usmerjene predvsem leve politične sile. No, takrat smo se v Evropi ukvarjali predvsem s premagovanjem finančne krize. Od takrat je stara dama, Evropa, doživela kar nekaj pretresov: od vojne na vzhodni meji, do obsežnih terorističnih napadov. Naposled pa je z največjo močjo udarila še migrantska invazija. Evropa kot celota ima nedvomno dovolj resursov, da bi se lahko uspešno spopadla z vsemi temi izzivi, vključno z migrantsko krizo. Pa se ne! Zato ni krivo evroskeptično javno mnenje oziroma evropski državljani, ampak tisti, ki upravljajo z EU in njenimi članicami.
Potrebovali bi voditelje, ki bi kazali pravilno smer, soustvarjali ustrezno politično klimo. Sedanji izbirajo lažjo pot: raje pihajo v isti rog z vse bolj prevladujočim evroskeptičnim javnim mnenjem, skrbijo za svoj položaj, ne tvegajo in ne prevzemajo odgovornosti. Raje se pridružujejo vsakodnevnemu udrihanju po bruseljskem »birokratskem paradižu« in evropskih inštitucijah. Na ta način še podžigajo nastajanje razmer, ki vodijo v protekcionizem – v zaprtje družb, gospodarstev, držav. S takim retro časovnim gibanjem lahko prispemo stoletje nazaj v čase svetovnih, regionalnih, mednacionalnih konfliktov in vojn. Vse prevečkrat pozabljamo, da je EU nastala na pogorišču vojn ravno zato, da se ne bi ponovile.
Torej, v času ponovnega zatona demokracije in vzpona levih ter desnih ekstremizmov ni nerealno pričakovanje, da bo prihodnost že videna – ne demokratična, ampak avtoritarna ali totalitarna.
Pri nas doma tako ali tako ni težko predvideti take prihodnosti, saj jo deloma že živimo. Kaže se v parazitnem odnosu do gospodarstva, bančnega sistema, države in davkoplačevalcev, v nenehnih napadih na demokracijo, v evroskepticizmu in protiamerikanizmu, v doktrinah družbe nedela, v zahtevah po sprejetju čim večjega števila imigrantov, v podrejanju vse vplivnejši Rusiji in ponovni vzpostavitvi Jugoslavije.
Kam vodi novi protekcionizem?
Evroskeptične vzgibe je res povzročila kriza, a vzdržuje jih poceni populistična politika. Znano je, da ideal absolutne suverene in neodvisne države sodi v devetnajsto in prvo polovico dvajsetega stoletja. Slovenci smo nacionalno emancipacijo doživeli z zamikom. V EU smo hitro našli prostor, kjer lahko živimo svobodno skupaj z drugimi. Kar danes konstituira avtonomnost slovenske nacije - bolj kot politika, gospodarstvo, vojska, diplomacija – je kultura v širšem pomenu besede (jezik, vrednote, navade, šport, vedenje, občutek pripadnosti itd). Danes si suveren, četudi si umeščen v neko skupnost, v kateri se ne počutiš izkoriščenega. In Slovenci prvič živimo v neki skupnosti, ki nam v glavnem veliko daje, ne jemlje.
Upam si trditi, da če bi ponovili referendum o evro-atlanstki umeščenosti slovenskega naroda, bi zagotovo dobili podoben rezultat. Pri Slovencih je še prevladujoč vrednotni obrazec, ki nas uvršča tja, kjer (še) smo. A del državljanov se s tem ne strinja in ne bo nikoli usvojil dejstev, ki sta jih na novo prinesla demokratizacija in osamosvojitev. To je manjši del državljanov; problem pa je, da je politika, ki predstavlja takšno mnenje, prevladujoča. Obvladuje banke in ima dominantno medijsko moč, odločilen vpliv na državno in javno upravo ter druge pomembne podsisteme.
V svoji predsedniški kampanji, ki je bila, ko sedaj ocenjujem za nazaj, precej dobra, sem v enem od osrednjih nastopov dejal: Slovenke in Slovenci potrebujemo Evropsko unijo, saj nam zagotavlja: prvič, da preživimo (EU nam omogoča materialne pogoje, politično strukturo in kompatibilni kulturni kontekst sobivanja); drugič, da živimo v miru, varnosti in demokraciji (npr. brez Natovega dežnika bi bili poplnoma ranljivi); tretjič, da se lahko razvijamo (npr. brez evropskih sredstev pri nas praktično ni svežih investicij); četrtič, da živimo kakovostno (ustrezni standard, lepo okolje, zdrava hrana); in petič, da lahko v EU, ki temelji na kulturni raznolikosti, gradimo tudi svojo identiteto!
Če bi Evropska unija zaradi vse večjega protekcionizma razpadla, na njenih ruševinah ne bi zrasla srečna družina samostojnih nacionalnih držav (ali demokracij), kot to pričakujejo utopisti ali nakazujejo politiki populisti, ampak bi se nujno vzpostavljala nova omrežja. Zaenkrat se kot možni izrisujeta dve: Erdoganovo in Putinovo. V obeh bi Slovenci postali le še zgodovina.