Znano je, da je SDS že najmanj dve desetletji steber parlamentarne demokracije, ki se sicer ne konsolidira, saj ji nekateri nenehno iščejo alternativo. Namesto političnih strank ustanavljajo ad hoc - za vsake volitve posebej - organizacije, ki bolj spominjajo na zasebna politična podjetja z imenom lastnika oziroma vodje (Žerjav, Popovič, Janković, Bratušek, Cerar, Virant,...), kar je v nasprotju s poslanstvom strank, ki delujejo v javnem interesu in za javno dobro. Ena od osrednjih nalog političnih strank je vzgoja kadrov, ki so sposobni prevzeti najodgovornejše naloge pri vodenju skupnosti, od lokalne do državne ravni. Že poldrugo stoletje v stabilnih demokracijah v ta namen znotraj strank delujejo razne šole, inštituti in centri. V nestrankarskih sistemih rekrutacijsko nalogo opravljajo neformalna omrežja, ki nimajo nobene politične legitimnosti. In to je raj za mafijo, ki v nejasnih razmerah lažje obvladuje politični prostor.
SDS je danes ena redkih avtonomnih političnih organizacij v Sloveniji, ki je v napoto novi paradigmi. Njeni staro-novi nosilci ji zato zaprejo predsednika, spodbujajo notranje konflikte, zmanjšujejo sistemske vire financiranja in jo - na simbolni ravni - še ideološko umažejo, tako da jo povežejo npr. z nacizmom!
Eden od nekdanjih dominantnih medijev je že nekajkrat povzel namige iz poročila Sove o sodelovanju SDS z neonacistično skupino iz neke gorenjske vasi. Eden od glavnih dokazov naj bi bil tudi moj obisk dogodka žirovskih kljekaric v letu 2012, ob robu katerega sem se kot predsedniški kandidat srečal tudi z lokalnim strankinim odborom. Na koncu smo se, kot je to običajno, vsi skupaj »pofočkali«. Pristopil je tudi uslužbenec D.P. iz državnega urada za varovanje, zoper katerega izvaja Delo pravi pogrom. Ne takrat ne danes nisem spraševal, ali je bil zraven službeno (v kampanji sem imel namreč pravico do neke ravni varovanja), ali naključno. No, po Delovem konstruktu smo v SDS preko omenjenega varnostnika povezani z Blood and Honour (B&H) organizacijo, za katero je med drugim znano, da so člani ljubitelji motorjev. Naveza naj bi bil prav uslužbenjec D.P., čeprav niso uspeli dokazati niti njegove zveze s to organizacijo, kaj šele med B&H in SDS.
Če bi Delo vodili ljudje, ki so ga na prehodu v demokracijo in samostojnost, bi se lotili realno obstoječega in delujočega ekstremizma. V tem smislu bi pojasnili vsaj dve zgodbi: najprej tisto o vstajnikih, ki so z grobim nasiljem in sovražno retoriko rušili demokratično izvoljeno oblast (vlado, župana), potem pa še islamske skrajneže v Sloveniji, ki sodelujejo pri gradnji teroristične države.