Slovenski mediji so začetku šolskega leta posvetili precej pozornosti, zdi se, da bolj zaradi propagiranja cenenih ukrepov šolskega ministrstva ali pa zaradi promocije izbranih politikov. Toda pravo vprašanje ni, ali smo se dovolj uspešno odzvali na domala mitsko dojemanje prvega šolskega dne, ampak, ali se zmoremo ustrezno odzvati na aktualne izzive izobraževanja. Na polju šolstva se namreč ogromno dogaja, zato je razmislek o tem na začetku šolskega leta več kot upravičen.
Nekoč je bilo tako: če si hotel kaj vedeti in kaj postati, si moral v šolo in biti priden učenec. Šola je bila nekoč ključna ustanova, ki je polnila glave z znanjem in z omiko. Še več, pri Slovencih je bila šola nepogrešljiva pri oblikovanju naše skupne identitete. Bila je torej ključna za obstanek in razvoj slovenskega naroda. V Evropi so izginili številčnejši narodi tudi zato, ker niso razvili svojega šolstva.
Dandanašnji je zgodba dramatično drugačna. Šola naenkrat ni več edini niti najpomembnejši vir za pridobivanje znanja. Mladi večji del znanj in veščin pridobijo drugje, zato šola izgublja monopol pri izobraževanju. Stara “unitaristična” šola klasične dobe je v zatonu. Globalni splet je sprožil totalno revolucijo tudi na izobraževalnem področju. Napolniti osebno “data base” ni več vprašanje formalnega šolanja. Bodite pozorni na najmlajše in morda boste opazili, da je vloga sodobne šole dobesedno ogrožena.
Seveda to ni dobro. Šola bi se morala močneje boriti za svoje mesto v t.i. sodobnem socializacijskem procesu. Biti bi morala bolj odprta, fleksibilna, odzivna, da bi lahko opremljala mladino z ustreznimi znanji, veščinami in vrednotami za poklicno in zasebno življenje, da bodo lahko oblikovali osebno in kolektivno identiteto.
V Sloveniji se obremenjujejo s stvarmi, ki so drugje že zdavnaj rešene
Šolske oblasti in nasploh učiteljski stan bi morali temeljito slediti trendom, tj. nezadržnem večanju vloge neformalnega in priložnostnega učenja. Seveda moramo podpirati in priznavati vse oblike izobraževanja. Toda, ker se formalno izobraževanje finančno pokriva iz davkoplačevalskih sredstev, bi morale politike več pozornosti nameniti ravno temu, da šola ne bi capljala za časom. V ta namen bi morali zagotoviti, da se kurikuli in študijski programi neprestano posodabljajo (ne pa zgolj vsakih nekaj let). Spomnim se, kakšne težave so bile na področju pouka zgodovine, ko smo v času prve Janševe vlade hoteli modernizirati kurikul. Skupina zgodovinarjev starega kova je delala vse, da ne bi prišlo do t.i. revizije zgodovine, ne glede na nova dejstva in spoznanja. Onemogočali so celo, da bi dijaki imeli v učnem načrtu in na maturi temo osamosvajanja in demokratizacije Slovenije. Ko nam je to vendarle uspelo, mi je to kot šolskemu ministru osebno pomenilo celo več kot vse obsežne investicije v gradnje in adaptacije več kot sto šol v tistem uspešnem mandatu. Da ne govorim o težavah, ki smo jih imeli pri obveznem izobešanju zastav pred javnimi šolskimi objekti. To bi lahko bili samo bolj ali manj lepi spomini, če šolskega prostora ne bi spet penetrirala levica s svojimi preživelimi idejami, katerih posledica je diskriminacija zasebnega šolstva. V tej svoji retrogradni politizaciji gredo celo tako daleč, da so ogrožene koncesije na visokošolski ravni. V Sloveniji se torej obremenjujemo s stvarmi, ki so drugje že zdavnaj rešene. Medtem pa izgubljamo čas pri vsebinskih stvareh, se pravi o tem, kako ujeti druge na polju vsebine in kakovosti edukacije.
Hvala Bogu, da je naš šolski sistem deloma vendarle ujet v mednarodne okvire. Tu so postavljeni določeni skupni standardi, merila kakovosti, primerjave ipd. Tudi skupni uspešni programi obstajajo, med njimi je najbolj odmeven Erasmus plus. Vstran od medijske pozornosti se okoli tega programa veliko dogaja.
Ključni meseci za prihodnost izobraževanja
Kako bo ta program uspešen v naslednji finančni perspektivi, je še vprašanje. Evropski parlament mi je naložil pogajanja z Evropsko komisijo in Svetom. Prvi znaki kažejo, da ne bodo enostavna. Kaže celo na to, da se ne bodo zaključila pod finskim predsedovanjem. Finska je, kot je znano, korak pred vsemi na področju izobraževanja. To bi lahko bila dobra okoliščina za trialog, kakor tudi ta, da je novo izvoljena predsednice Evropske komisije Ursula Gertrud von der Leyen javno podprla predlog Evropskega parlamenta za trikratno povečanje proračuna za Erasmus plus, kar je tudi zahteva parlamenta. Lahko pa se zatakne pri Svetu. Poleg vprašanja proračuna bo najtrši oreh tudi uveljavljanje novih pobud (Odkrivaj EU, EU univerze ter poklicni centri) ter intenzivnejše vključevanje Evropskega parlamenta v zakonodajni proces (gre za vprašanje delegiranih aktov). Še posebej preseneča negativni odnos Sveta do pobude Discover EU, ki v eksperimentalni fazi že poteka in je bila med mladimi zelo dobro sprejeta. Gre za projekt, kjer vsak Evropejec, ki napolni 18 let, prejme zastonj karto za vlak, s katero lahko potuje kamorkoli v Evropi.
Skratka, naslednji meseci bodo ključni za prihodnost najprivlačnejšega evropskega programa. Verjamem v uspeh trialoga in verjamem, da se z evropskimi programi ne glede na aktualne šolske ministre bistrijo tudi glave naših šolarjev, dijakov in študentov.
Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj.