Šah in šahiste sem vselej posebej cenil. Od malega sem spremljal kraljevo igro Fischerja, Korčnoja, Spaskega, Karpova, kasneje predvsem Kasparova, danes Carlsena. Nekatere vrhunske igralce sem v živo spoznal že v devetdesetih letih. Korčnoja v začetku devetdesetih let na Ptuju; predlani sva se ponovno srečala na svetovnem veteranskem prvenstvu v Rogaški, kjer je še vedno odlično igral. Tudi slovenske velikane šaha sem spoznal, iz knjig Vidmarja, Puca in druge, v živo Parmo, Gostišo, Mohra; seveda tudi večino mlajših. Ampak to niti ni tako pomembno. Hočem le povedati, da sem delček šahovskega sveta, ki mi veliko pomeni. Še zdaleč me ni zanimalo, kako je kdo v športu politično usmerjen. Čeprav mi po drugi strani ni bilo všeč, o čemer sem pisal že pred 20 leti, da so vse športne zveze pod neposrednim nadzorom starih političnih garnitur, ki skozi šport uresničujejo svoje posebne interese. Ko se je na primer bližala šahovska olimpijada v Sloveniji, je prišel k meni tedanji predsednik zveze Kneževič in me prosil, da pri predsedniku Janši uredim podporo stranke šahovski olimpijadi na Bledu. Ni bilo kaj urejevati, saj smo bili vsi za podporo temu formalno največjemu športnemu dogodku v slovenski zgodovini. Velikodušno so me celo sprejeli v nek gremi za pripravo šahovske olimpijade. A so me izločili takoj, ko so pridobili vsedržavno podporo prireditvi! Niti enega vabila na sestanke, kaj šele na prireditev, nisem dobil. Ugriznil sem se v jezik in nisem javno protestiral proti popolni politični uzurpaciji tega športnega dogodka. Pa bi moral. S hčerjo, ki je bila malo pred tem dvakratna državna prvakinja v mlajši kategorijah, sva vseeno obiskala prireditev, ki je sicer imela vrsto nesrečnih organizacijskih pripetljajev.
Kasneje sem kot minister pomagal slovenskemu in mednarodnemu šahu. Na prireditev v okviru našega predsedovanja EU sem poleg športnih ministrov prvič v zgodovini Evropske unije skupaj gostil ministre za šport in predsednike nacionalnih olimpijskih komitejev. In pozor, kot posebna gosta sta se prireditve na Brdu aktivno udeležila tudi predsednik FIDE Iljumžinov in nekdanji svetovni prvak Karpov. S to gesto sem hotel poudariti pomen šaha v okviru evropskega športa. Bila je odmevna in dobro sprejeta, zlasti v šahovskih krogih. Spomnim se, kako mi je Karpov omenil, da si želi učinkovitejšo in močnejšo FIDE; enako mi je kasneje dejal Kasparov, ki je začel vse pogosteje prihajati v Ljubljano (med drugim tudi na predstavitev svojih šahovskih knjig). Najbolj pa so se mi v spomin zapisali njegovi nastopi v politični skupini ELS v Evropskem parlamentu v Bruslju in Strasbourgu, kjer je uspel dobiti celo večinsko podporo za resolucijo o zgodnjem uvajanju šaha v šole. Pri tem projektu sem tudi sam osebno sodeloval in prejel posebno priznanje Evropske šahovske zveze.
V okviru Evropske prestolnice kulture in svetovnega šahovskega mladinskega prvenstva je leta 2012 Garry Kasparov obiskal Maribor. S tedanjim županom Kanglerjem in velemojstrom Mohrom s(m)o zastavili mnoge skupne projekte v Mariboru in Sloveniji. To mesto si je izbral za odskočno desko pri promociji šaha za celotno jugovzhodno Evropo. Zdelo se je, da se je popolnoma spoprijateljil s Slovenijo.
Pred dnevi pa telefonski klic. Garry Kasparov. Najprej beseda o politiki, nato o šahu. Slišati je bil malce razburjen in že uvodoma je primerjal slovensko politično sceno z rusko. Znano je, da je oster kritik Putinovega režima, še iz časov, ko so slednjega hvalili tudi tisti, ki ga imajo danes za največjo nevarnost z vzhoda. Še lani je Kasparov v Evropskem parlamentu razlagal, v katero smer se bodo pod Putinom stvari razvile. In imel je prav! Na žalost so se narobe obrnile tudi v Sloveniji, kar je opazil tudi na podlagi šahovske pripetije, ki jo je zakuhala Slovenska šahovska zveza in o kateri nisem vedel ničesar.
Povedal mi je, kako mu je Slovenska šahovska zveza obljubila in nato umaknila podporo za izvolitev na mesto predsednika Svetovne šahovske zveze. Znano je, da Rusi hočejo na tej poziciji dosedanjega predsednika Iljumžinov, saj preko njega obvladujejo svetovno šahovsko srenjo. Svetovna šahovska javnost pa na drugi strani že vrsto let čaka na nov veter, boljše vodenje in združitev šaha pod taktirko nekoga, ki ima dovolj energije, karizme, načelnosti, znanja in izkušenj, da to stori. Dobršen del šahovskega sveta v volilnem kongresnem letu že podpira Kasparova, v katerem vidijo edinega, ki lahko prinese veter sprememb. Prepričan sem, da tudi velika večina slovenskih šahistov. A Rusi ne drže križem rok in delajo vse, da Kasparovu ne uspe.
No, še februarja je na pomembnem sestanku na Slovenski šahovski zvezi kazalo, da bo vse v redu. Obstaja celo zapis sestanka. Oblikovali so izhodišča programa za junijski obisk Kasparova v Sloveniji, ki je obsegal od simultank, predavanj, ustanavljanja Kasparove šahovske akademije itd. A najpomembnejša odločitev je bila slovenska podpora Kasparovu za predsednika Svetovne šahovske zveze. Dileme, ali ga podpreti ni bilo; bilo je le vprašanje, kako to tehnično izvesti, ali uradno s pismom zveze ali preko delegata. Po tem dogovoru so stekle priprave za izvedbo vseh aktivnosti. In ko je bilo že ogromno postorjenega, prileti prava bomba iz Ljubljane: v nasprotju s februarskimi sklepi se je vodstvo Šahovske zveze odločilo, da bo zaradi zapletenih mednarodnih razmer podprlo staro vodstvo FIDE, se pravi rusko stran! Neuradno, ker je Kasparov proti Putinu, še posebej v sedanji rusko-ukrajinski krizi...
Seveda so s tem skoraj zagotovo propadli še drugi projekti Kasparova, vezani na Slovenijo, čeprav so bili potrjeni s strani ministra, županov, sponzorjev itd. A škoda je seveda tudi v popolni izgubi verodostojnosti.
Slovenija s tem ni le tudi na tem področju sramotno pokleknila pred političnim pritiskom, ampak je dala veliko zaušnico tudi naši ukrajinski »legiji«, ki je soustvarjala slovensko šahovsko zgodbo o uspehu: Beljavskemu, Mužičukovi, Mihaljčišinu. Očitno Putinove lovke segajo daleč.
Optimisti pravijo, da se zadeva še da popraviti: spremeniti je potrebno uradno stališče vodstva Šahovske zveze in na kongresu v norveškem Tromsoju podpreti Kasparova. Realisti pa bi k temu dodali, da veliko možnosti za spremembo ni, saj so za delegata določili Bandlja, čeprav je bil v začetku v igri za to velemojster Mohr. Vsekakor pa mislim, da je na vrsti slovenska šahovska javnost, da svojemu vodstvu, predvsem Kneževiču, ki je ključni akter vseh odločitev, jasno sporoči, da naj postane šahovska zveza politično neodvisna in da podpre spremembe v FIDE. Ali pa naj pusti to zgodbo ljudem, ki jim je za šah bolj mar kot za Putina.
