Ideja, da bi na evropskih volitvah imeli transnacionalne evropske liste, ni nova. Že v prejšnjem mandatu (2011) jo je predlagal poslanec ALDE, liberalec Andrew Duff, ki je v panevropskih listah prepoznal pomemben korak k »združeni evropski demokraciji«. A tedaj si ta ideja ni pridobila statusa pomembnega evropskega političnega vprašanja. To je bil sicer čas krize, a evroskepticizem še zdaleč ni bil tako izrazit kot je danes, ko je zelo nevarno postavljati unitaristične koncepte, saj porajajo nasprotne skrajnosti.
Kljub temu so levičarji to vprašanje ponovno oživeli. Februarja bo o tem ter o t.i. špicenkandidatih in novi formaciji oziroma novi razporeditvi parlamentarnih sedežev odločal Evropski svet. Ni skrivnost, da poleg liberalcev transnacionalne liste, ki so sicer osrednja tema volilne reforme, najbolj podpirajo socialdemokrati, zeleni in komunisti. Tudi del poslancev iz Evropske ljudske stranke se navdušuje za to idejo, ki bo najverjetneje dobila večino v Evropskem parlamentu, v nobenem primeru pa ne more preživeti odločevalske mašinerije Sveta, ki je pristojen za odločanje o tem. Evropski parlament ima glede tega namreč le pravico pobude.
Kljub temu bi pričakovali bolj intenzivno in široko parlamentarno razpravo o tako resnem in usodnem vprašanju. Kot da so se te debate ustrašili. Znano je, da volilna tehnologija odločilno vpliva na razporeditev politične moči. V ospredju razprave, ki bo v parlamentu kmalu dosegla svoj epilog, je bilo, kot že omenjeno, tudi vprašanje razporeditve sedežev v Evropskega parlamenta. Evropska ljudska stranka nasprotuje temu, da bi v celoti zapolnili t.i. britanske sedeže (teh je 73). EPP se je zedinila okoli predloga o 705-ih mandatih v naslednjem mandatu, namesto trenutnih 751. Moja želja je bila še bolj »konservativna« - spadam namreč v skupino poslancev, ki so želeli vseh 73 britanskih sedežev pustiti praznih, tudi zavoljo prihodnjih širitev Unije. EPP podpira tudi načelo »degresivne proporcionalnosti«, ki zagotavlja manjšim državam več mest, kot jim pripada glede na število prebivalstva. Sedanja razmerja so npr. taka, da je slovenski evropski mandat skoraj štirikrat močnejši od nemškega (!) Pričakujem, da se glede tega stvari ne bodo bistveno spreminjale in da bo Slovenija ohranila osem sedežev.
Volilna reforma ima seveda tudi politične motive. Socialisti že od 1998 niso okusili slasti zmage na evropskih volitvah. Zato s tem manevrom računajo na uspeh, ki ga med drugimi močno podpira tudi novi francoski predsednik Emannuel Macron. Skratka, nov centralistični volilni sistem postaja pomembna platforma politične levice. To je v nasprotju z enim od temeljnih načel, na katerem je utemeljena Evropska unija – z subsidiarnostjo. Ne le Slovenci, tudi drugi manjši narodi so močno občutljivi na unitaristične in centralistične koncepte.
Poslanci Evropske ljudske stranke, ki prihajamo iz malih držav, smo predsedniku Manfredu Webru poslali pismo, v katerem smo zavrnili centralistične reflekse, ki so bili zaznani tudi pri nekaterih kolegih v nemški, francoski in španski delegaciji. Torej pri velikih. Kljub temu je na seji parlamentarne frakcije Evropski ljudski stranki uspelo poenotiti stališče in zavrniti idejo o transnacionalnih listah. Kolege smo namreč prepričali, da bi tak način volitev še povečal prepad med evropskimi inštitucijami in ljudmi. Volilna udeležba na evropskih volitvah bi se v nekaterih državah (npr. v Sloveniji ali na Slovaškem) po novem sistemu še dodatno zmanjšala. Ljudje večinoma ne poznajo dovolj in ne volijo niti kandidatov iz svojih držav, zdaj pa naj bi glasovali za premalo poznano listo, ki bi jo oblikovali v Bruslju? Lahko si predstavljamo, da bi se udeležba na evropskih volitvah prepolovila, zaupanje ljudi v Evropsko unijo bi dodatno upadlo, demokratični deficit bi se še bolj poglobil... Ne, ne, gospod Guy Maurice Marie Louise Verhofstadt – s tem manevrom Vam ne bo uspelo!