Toliko je bilo že izrečenega o zadnjih predsedniških volitvah, da se težko doda še kaj izvirnega. Analize so se najbolj koncentrirale na vedenje volilnega telesa SDS na eni strani in na fenomen Šarec na drugi. Večinoma pa so hoteli vleči vzporednice med predsedniškimi in naslednjimi parlamentarnimi volitvami. A predsedniške volitve so pri nas vselej zgodba zase. Levi kandidati so zmagovali tudi takrat, ko je bila desnica oziroma pomladna stran dominantna v vladi ali parlamentu. Refleks volivcev se z enih volitev na druge enostavno ne da prenesti. Sicer ne moremo zagotovo trditi, da na parlamentarno sceno predsedniške volitve nimajo nikakršnega učinka, velikega pa zagotovo ne. Nekoliko bolj učinkujejo lokalne volitve, pa še tu strankarsko pripadnost dostikrat povozijo lokalno obarvani činitelji. Skratka, nehvaležno je ugotavljati učinek oktobrsko-novembrskih (predsedniških) volitev na junijske (parlamentarne).
"Prihodnje volitve bodo novost tudi z vidika medijske krajine. Novi, tako imenovani družabni mediji še nikoli niso krojili politične usode tako temeljito, kot jo bodo na naslednjih volitvah"
Izvolitev Pahorja v ponovni mandat pa prav tako ne predstavlja grožnje, da bi "Erjavčeva" izvajala kak odločilni vpliv na "Gregorčičevo". Politične karte se bodo pomešale na novo, kot da predsedniških volitev ni bilo. Zato volitve v državni zbor 2018 pričenjajo čisto novo življenje politike na Slovenskem. V več ozirih. Edino, kar so predsedniške volitve prinesle in česar ne smemo pozabiti na parlamentarnih, je dejstvo, da so tudi v slovenski politiki mogoča presenečenja. Toda ne takšna, kot so jih v preteklosti predstavljali tako imenovani novi obrazi in "stranke kometi", ki pridejo-zmagajo-odidejo. Ta manipulacija je že do kraja izrabljena. Zato nisem prepričan, da lahko Šarec pokosi vse pred sabo in uspe s stranko "enomandatnico". Res je, da "nove obraze" izbirajo vse bolj z desno podobo, kar je logično, saj naj bi prav tu nabirali (kradli) glasove. Pa vendar mislim, da bodo v vse močnejši neokomunistični levici prepoznali tveganost tovrstne platforme: gledano z njihove perspektive, tako je včasih potrebno za celovito percepcijo stvari, bi s premočnim "parlamentarnim" Šarcem povsem odprli vrata zanesljivi zmagi Slovenske demokratske stranke. Levi glasovi bi se namreč preveč razpršili, oslabili moč Socialnih demokratov, ki bi ob vsesplošni mobilizaciji zmerne in skrajne levice lahko upala na relativno zmago. S premočnim Šarcem pa te ni mogoče doseči. Toda na naslednjih volitvah ne bo šlo le za relativnega zmagovalca. Šlo bo za bistveno več, a o tem ob drugi priložnosti.
Slovenski politični prostor je izjemno nestabilen in vse bolj nepredvidljiv. Doslej so se "programerji", ki so obvladovali denar, medijsko in oglaševalsko moč, v razmerah pomanjkanja demokratične izkušnje in zdrave kmečke (kritične) presoje, dobesedno poigravali z dobršnim delom volilnega telesa. Nezrelemu volivcu povedo, kaj potrebuje in kako naj zadovolji to svojo potrebo. Z drugimi besedami: koga voliti. To je klasični politični inženiring. Podobno je v gospodarstvu, kjer se kupuje stvari, ki jih sicer, brez reklam, ne bi nikoli. Razlika je le ta, da imajo podjetja v tržnem gospodarstvu običajno enako možnost dostopa na oglaševalski trg.
Da imamo tak (pred)volilni cirkus, sta vsaj dva razloga. Prvi je strukturni, drugi kulturni. Marsikdo v Evropi ne razume ali se celo posmehuje dejstvu, da pri nas lahko zmaga stranka, ki nastane tik pred volitvami. Ta manipulacija je najprej mogoča, ker obstajajo sistemski vzvodi: proporcionalni volilni sistem s prenizkim vstopnim pragom. Splošno je znano, da bi v Sloveniji moralo biti manj političnih strank, ki bi bile razpoznavne, tako da bi imeli volivci jasno izbiro. Mimogrede, v Sloveniji je trenutno registriranih kar 86 političnih strank. Davkoplačevalci plačujejo celo take, za katere niso nikoli slišali ali celo niso več dejavne. Če bi imeli normalen sistem, stranke kometi ne bi krojile slovenske politične usode. Manipulatorji v ozadju bi bili manj učinkoviti, demokratična skupnost pa bolj odporna proti tem stranpotem. Naslednji razlog, da so v Sloveniji možne take manipulacije, je nizka politična kultura. Mnogi nimajo jasnih političnih vrednot in pričakovanj, navajeni so, da bo kdo drug odločal namesto njih. Menjujejo stranke in niso nikoli zadovoljeni. Teh je ravno zadosti, da se lahko v osnovi spremeni politični zemljevid Slovenije.
Kljub temu se zdi, da se starim programerjem "prve učne ure" čas izteka. Sodobna demokracija je, tudi pri nas, postala vse manj predvidljiva. Vpliv dominantnih medijev strmo pada, narašča pa vpliv novih medijev, kjer so uporabniki hkrati ustvarjalci javnega mnenja, ljudje so se naveličali etabliranega jezika politične korektnosti in neučinkovitih politikov jezikalcev. Trump je dokazal, da je demokracija bolj stvar trga kot korporativnega dogovarjanja gospodarskih, političnih in medijskih elit. Trg pa je včasih nepredvidljiv ...
Veliki politični preobrati so možni tudi zaradi nenadnih zunanjih sprememb, kot so nezakonite migracije, terorizem, večja razhajanja med članicami Evropske unije, intenzifikacija ruske politike destabilizacije EU, celo njena energetska ranljivost in tako dalje. Vse to lahko v enem samem dnevu močno spremeni politične razmere. Prihodnje volitve bodo zato novost tudi z vidika medijske krajine. Novi, tako imenovani družabni mediji še nikoli niso krojili politične usode tako temeljito, kot jo bodo na naslednjih volitvah. Tisti, ki bodo bolj ustrezno IKT pripravljeni, bodo zagotovo uspešnejši
Če povzamem: volilnega vedenja ni mogoče več "sprogramirati" na star način. Ne smemo pa zanemariti niti dejstva, da obstajajo zgodovinska obdobja, ko množice postanejo "jezne", če prepoznajo izkoriščanje ali ponavljajoče se vzorce političnega "nategovanja." Zato so se dogajale revolucije, tudi "mehke", ki so prinesle pomembne spremembe. Tako je bilo nazadnje v ZDA ob zmagi Trumpa in, ne nazadnje, tako je bilo tudi na Slovenskem leta 2004. Zakaj ne 2018?
Kolumna je bila objavljena 21. novembra 2017 v časniku Večer.