Slovenija nima majhnega prehlada
Sobotna priloga Večera, 1. oktober 2011
Dr. Milan Zver, evropski poslanec, član SDS in Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu
ALEŠ KOCJAN, UROŠ ESIH
Gospod Zver, kako kot evropski poslanec spremljate odziv Evrope na domače politično dogajanje? Je padec slovenske vlade leto dni pred rednim iztekom mandata požel veliko zanimanja na evropskem političnem prizorišču? Je bilo opaziti zaskrbljenost ali je morebiti ostal neopažen?
"Nezaupnica slovenski vladi je seveda bila opažena. Na levici so bili verjetno bolj neprijetno presenečeni, medtem ko je bil v naši politični skupini tak razplet pričakovan. Glede na to, da je podpora vladi konstantno upadala, da je politična kriza vse bolj prihajala do izraza in da so nekateri evropski poslanci že omenjali Slovenijo kot primer države, ki se ekstremno zadolžuje in hitro drvi navzdol, padec vlade ni mogel biti veliko presenečenje. Slovenija, nekdaj zgodba o uspehu, je torej v evropskih očeh postala opažena kot problem. Ne bo lahko popraviti tega vtisa, še zlasti zato, ker so se v času krize Sloveniji nekdaj konkurenčne države, denimo baltske države ali pa Češka, Slovaška in Poljska, izjemno dobro držale. Še zlasti Poljska, ki jo je kriza, vsaj do sedaj, celo obšla."
Se zdi, da Evropa pripisuje razloge za padec slovenske vlade notranjepolitičnim okoliščinam, omenili ste nizko podporo vladi, ali vidijo tudi druge razloge, denimo spodletele reformne ukrepe?
"Evropa gleda na te reči zelo tehnično. Zanima jo sposobnost vlad, da upravljajo krizo. Evropska komisija ima podatke o tem, da se je Slovenija v dveh letih zadolžila z 8,4 milijarde evrov na 16,4 milijarde evrov. To je izjemen skok za tako majhno državo. Tudi zunanji dolg se je povečal. Te višine dolga nismo dosegli v mandatu ali treh letih delovanja Pahorjeve vlade, ki je operativno začela delovati precej po volitvah. Kredite so začeli jemati spomladi leta 2009. Državni dolg jim je torej uspelo povečati za skoraj 100 odstotkov v dobrih dveh letih in pol. Skupni dolg države seveda ni samo dolg državnega proračuna. Gre še za lokalne skupnosti, pokojninsko blagajno, zdravstveno blagajno in preostale zavode državnega pomena. Kljub temu je vlada odgovorna za celotnega. Zadnjič je nekdo objavil podatek, da se za en evro javne porabe zadolžimo za 20 odstotkov, kar praktično pomeni, da prenašamo bremena tega, kar zdaj uživamo, na prihodnje rodove. To je nepravično in nesolidarno od naše generacije."
Veliko evropskih držav, tudi stare članice, denimo Francija in Nemčija, prebija maastrichtske kriterije glede zadolževanja. Večini držav je dolg na letni ravni presegel 3,5 odstotka BDP. Očitno se celotna Evropa mora zadolževati. Zakaj?
"Že pred krizo so nekatere države presegale maastrichtske kriterije. Toda nobena država, če odvzamemo Grčijo, ni tako hitro padla kot Slovenija. Mi smo unikaten primer in ne moremo slovenskih težav razložiti le z globalno krizo. S krizo bi se lahko Slovenija veliko bolje soočila. Navsezadnje smo Pahorju pustili dobro dediščino. Zadolžitev je bila minimalna, v celotnem mandatu smo povečali skupni dolg države le za slabo milijardo. Dobili smo poceni denar in z njim odplačali stari dolg z višjimi obrestmi. Že res, da v času našega mandata ni bilo krize, a država je imela ob zamenjavi oblasti dobre pogoje za spopad s krizo. Kot veste, so imele Francija, Nemčija in Avstrija že decembra 2008 na mizi paket protikriznih ukrepov."
V Sloveniji so ukrepe za soočanje s krizo zrušili volivci, ob pospešku sindikatov, opozicija pa je takisto stopila na stran sindikatov in proti reformam.
"Tako enostavno ni mogoče razložiti neuspeha Pahorjeve vlade. Če se želi delati korenite strukturne reforme, je treba ustvariti ustrezno klimo, realno predstaviti problem, predvsem pa ne pozabiti na politični in socialni dialog. Brez te mantre ni uspeha. To smo v prejšnjem mandatu dodobra izkusili na svoji koži. Kot šolski minister sem imel 22 krogov pogajanj s sindikati, z zelo žtečnimž vodjem sindikata, a smo se vseeno dobro izpogajali. Želim povedati, da pokojninske reforme ni mogoče sprejeti na vrat na nos, pri čemer v zadnjem primeru sploh ni šlo za reformo, temveč v glavnem za podaljševanje delovne dobe. Veliko bi bilo treba v pokojninskem sistemu spremeniti. V njem imamo veliko balasta in privilegijev za določene skupine, zato je naš pokojninski sistem izrazito nepravičen. Predlagali smo tudi oseben pokojninski račun, ki bi motiviral mlade, da bi pristopili v sistem varčevanja. Zdaj se mnogi mladi skušajo izogniti plačevanju v pokojninsko blagajno, ker nimajo upanja, da bodo sploh dobili pokojnino. To filozofijo je treba prelomiti, zato se je treba pogovarjati, predstaviti realne številke, realno situacijo. Ko bodo ljudje s tem soočeni, se bo dalo marsikaj dogovoriti."
Gotovo protikrizni ukrepi odhajajoče vlade niso bili popolni ali pa so bili vsaj pomanjkljivi, toda odziv ljudi je bil izrazito negativen. Ne le zaradi nizke podpore vladi, pač pa verjetno tudi zaradi pomanjkanja zavedanja, da se bomo vsi morali začeti odrekati ugodnostim in privilegijem. Vi govorite o potrebi po novem političnem dialogu, lomljenju filozofij. Ali je to v danem trenutku mogoče?
"No, vlada je imela premajhno legitimnost, da bi lahko karkoli uveljavila. Podpora vladi je v zadnjih dveh letih tako drastično upadla, da je bilo na neuspeh obsojeno praktično vse. Prvi pogoj za uspeh Slovenije je torej močna vlada. Potrebujemo vlado z veliko legitimnostjo, ki si jo pridobi na volitvah. Če pa je visoka še javnomnenjska podpora, pa je toliko bolje. Vlada mora imeti tudi močno in stabilno podporo v parlamentu. Če slednjega ni, so reforme obsojene na propad. Težko je vladati, ko trepetaš za vsak akt, za katerega ne veš, ali bo v parlamentu potrjen ali ne. Pred kratkim so me v zvezi s tem vprašali, ali to ne pomeni nevarnosti novega enoumja, avtokracije in podobno. V demokraciji je vsaka vlada demokratična, tako tista z večjo kot tista z manjšo večino. Razlika je očitna v načinu funkcioniranja. Močnejše so učinkovitejše. Bojim se pa, da bo v obstoječem proporcionalnem volilnem sistemu do tega težko priti. Kot vemo, nam naš sistem vedno prinese neko pisano, mavrično vlado, ki je pogosto talka notranjih nesoglasij."
Temu smo bili izrazito priča v tem mandatu, pa tudi prejšnja, Janševa vlada, se je srečevala z notranjimi razprtijami.
"Seveda se je, vendar je Janša ustvaril dokaj kompaktno vladno ekipo, ki je ni prežemal tolikšen egoizem sodelujočih akterjev. Dozdajšnje vlade so nam zaradi strankarske fevdalizacije naredile precej škode. >>
Tudi sicer je znano, da so enovite vlade bolj učinkovite. Če naj politična elita, ki si je na svobodnih volitvah pridobila upravičenje za upravljanje resursov države, to počne, mora imeti za to ustrezne pogoje. Te bo v prihodnje šele treba ustvariti. Mislim zlasti na bolj normalen volilni sistem. Do takrat pa Sloveniji želim tako vlado, ki bo sposobna upravljati vse razlike in - če hočete - razprtije in ki bo zagotovila potrebno enotnost, ki je nujna za učinkovito delo. Če pa prevladujejo razlike ali celo razprtije v vladi, je navzven videti kot bolni organizem in takrat izgubi javno podporo."
Problem je verjetno širši. Vlada je res ves čas imela šibko podporo, kar je najbrž tudi posledica tega, da ljudje vse manj zaupajo političnim institucijam in strankam.
"Prihodnja vlada bo morala za uspehe najprej ustvariti primerno okolje, odstraniti birokratske ovire in še kaj ..."
To nam v 20 letih ni uspelo ...
"Morda smo ta preboj začeli v času ministrovanja dr. Andreja Bajuka, ko smo zniževali davke. To je bila edina vlada, ki je znižala davke, s tem pa dala več zraka gospodarstvu, zaradi česar se je lahko več investiralo v delovna mesta, posledično smo bili priča gospodarski rasti. Torej, sistemsko okolje je treba spremeniti, da bo privlačno za investitorje. In drugič, vsaka nova vlada bo morala iskati dodatne vire za razvojni preboj. Kje naj jih dobi? Z zadolževanjem? Težko, ker smo dosegli vrh. Z dodatnim obdavčevanjem? Tudi težko. Deloma bi lahko razprodali državno premoženje, a to ni zadosti. Ostane nam varčevanje oziroma krčenje državne in javne porabe. To nam lahko pomaga revitalizirati gospodarstvo."
Toda kje varčevati?
"V javni in državni upravi. Jasno je, da je država predraga. To je evidentno."
Krčenje števila delovnih mest?
"Tudi to. Strokovni svet SDS je že pripravil sveženj potrebnih ukrepov. Na vseh področjih je treba kaj narediti. Seveda ni dovolj le krčenje pridobljenih pravic, pomembno je, da gospodarstvo zaživi in ponudi nova delovna mesta."
Javni dolg se je v Sloveniji v minulih treh letih podvojil predvsem zaradi potreb po krepitvi socialnih transferjev. Bi se strinjali s tezo, da evropskim državam dolg raste zaradi vzdrževanja socialne države? In ali si Evropa še lahko privošči socialno državo, kakršno poznajo v različnih obrisih evropske države?
"V primerjavi s preostalim svetom smo lahko ponosni na evropski socialni model, ki ga skuša negovati vsaka članica po svoje. V kulturnem in socialnem smislu se vsi strinjamo, da neoliberalizem tega koncepta ne sme porušiti. Ključni razlog je na dlani, saj je kakovost življenja v Evropi daleč najboljša. Vidi se v kulturnem smislu, saj Evropejci proizvajamo največ knjig, filmov, na olimpijskih in svetovnih prvenstvih dobimo največ odličij. To moramo ohranjati, vendar moramo biti previdni. Južni rob evropskih držav me pogosto spominja na nekdaj južni del Jugoslavije, saj si želijo močan proračun in redistribucijo bogastva in viškov. Ni čudno, da je šest držav članic severnega loka pred tremi tedni podpisalo ostro pismo, v katerem so se zavzele za zamrznitev proračunske perspektive za 2014-2020. Zato je moj odgovor na vaše vprašanje pač takšen, da si zdaj ne moremo privoščiti širjenja države blaginje v EU. Ne moremo porabiti več, kot zaslužimo. Temu je treba narediti konec tudi v Grčiji, v Španiji, na Portugalskem in v Italiji. Sicer pa moramo ustvariti nov investicijski val, ne čakati nanj. Brez njega ne bo novih delovnih mest, ne gospodarske rasti in posledično ne blaginje."
Tudi investicije imajo poleg pozitivnih učinkov omejitve. Interes investitorja je profit, ki večinoma v celoti konča pri tujih lastnikih ...
"Hvala bogu, profit žene gospodarstvo naprej in se seli v perspektivna okolja, kjer ga je mogoče pričakovati. Na žalost Slovenija ta hip ni takšno okolje. Pred enim stoletjem pa vse do druge svetovne vojne je bilo v Sloveniji veliko tujega kapitala, zlasti francoskega in nemškega. Takrat je slovensko gospodarstvo cvetelo. Bilo je odprto. Torej so že naši predniki vedeli, da ni nič tragičnega, če je lastnik nekega podjetja tujec, samo da je delo in da plačuje prispevke. Teorija narodnega gospodarstva, ki se pri nas v zadnjih dveh tranzicijskih desetletjih najbolj izraža v t. i. nacionalnem interesu in srebrnini, se je izkazala za pogubno. Od nje so imeli koristi samo posamezniki pri koritu, kratko pa so potegnili tisti, ki so desetletja ustvarjali družbeno lastnino."
Moramo imeti Slovenci največjo banko v državni lasti in jo vnovič dokapitalizirati, morda spet z denarjem davkoplačevalcev?
"Ko smo prvič reševali NLB v začetku 90. let, je bil dr. Jože Pučnik v veliki dilemi, ali jo dokapitalizirati ali ne. V redu, se je odločil, če bo to enkratna pomoč, bomo ugriznili v to kislo jabolko in jo postavili na noge. A ni shodila. Tudi po tem je ostala politično podjetje. Velikokrat smo jo še morali reševati, tudi v času naše vlade. Banka se ni obnašala kot avtonomna ustanova, ker to tudi ni mogla biti, saj je bila v krempljih politike. Skupaj z njo je plasirala denar v tvegane projekte, tudi na Balkan. Danes pa banke kreditno stavkajo, niti dobri projekti ne dobijo denarja. Sem za to, da se liberalizira bančni sistem, da država izstopi tudi iz gospodarstva. Agencija za upravljanje kapitalskih naložb, če bo država izstopila iz gospodarstva, bo postala odveč, šarm vplivanja na gospodarstvo s pozicije politikov pa bo postopno tudi usahnil. Skratka, država naj se ukvarja z občimi stvarmi. Enako politiki."
Grška kriza in posledično kriza evroobmočja sta sprožili temeljna vprašanja o Evropi. Nekateri se zavzemajo za večjo federalizacijo Evrope, drugi vidijo to kot začetek dezintegracijskih procesov. Kako vidite gibanja združevanja oziroma razdruževanja Evrope?
"EU je prišla predaleč, da bi lahko kar tako razpadla. No ja, tako so govorili tudi o Jugoslaviji, pa je vseeno šla. Včasih se sicer zaznajo kakšni podobni procesi, še posebno sedaj, ko je kriza. A dejstvo je, če bo intenzivna integracija prehitra, morda celo nasilna, bo to slabo za prihodnost EU. V tehničnem in organizacijskem smislu je EU močno integrirana. Ne še tako kot ZDA. Pa tudi sicer menim, da ni treba vleči takih primerjav in govoriti o Združenih držav Evrope in jo predstavljati kot unitarno ali močno integrirano federacijo. A dejstvo je, da je dobršen del politik v Evropi že skupnih, da konvergenca teče na mnogih področjih. Res je, tudi kriza evra sproža temeljna vprašanja ne le o evro območju, ampak kar o EU kot taki. Nekateri menijo, da bi ga stabilizirali tako, da bi izključili šibke člene, na primer Grčijo. Toda dolgoročno gledano bo lahko evro stabilen in močan le, če ga bodo prevzele vse države v okviru EU, da bi imeli enoten monetarni prostor. Čeprav bi rad doživel trenutek, ko bodo Britanci sprejeli evro kot svojo valuto. No, zaradi tega pač imamo določene težave, vključno z okornostjo sprejemanja ključnih ukrepov. Mimogrede, prav to nam je očital ameriški predsednik. Predsednik komisije Barroso je znameniti sveženj šestih ukrepov, ki smo jih sprejeli ta teden, pripravil že pred letom dni. Vse to preveč traja. No, če smo že pri tem svežnju, ki bo močno spremenil jutrišnjo EU, bi dodal še tole. Levica je dokaj populistično nasprotovala nekaterim ukrepom, zlasti varčevanju in sankcijam za nedisciplinirane države članice. Sicer vedno poudarjajo večjo moč Bruslja, več regulacije in nadzora ter višje davke. Tokrat so zavrnili kar štiri ukrepe in pustili EU na cedilu. A nekih velikih razlik med večjimi političnimi skupinami ne bi smelo biti. Skupaj z njimi delimo potrebo po lastnih finančnih virih oziroma obdavčenju finančnih transakcij. Če bi imeli lastne vire, bi okrepili parlament in komisijo in se deloma osvobodili nadoblasti sveta. Morda bi v perspektivi lahko oblikovali tudi skupne organe na področjih, kjer sedaj niso možni, na primer preiskovalne organe, saj organizirani kriminal presega meje, države, zlasti šibkejše, pa se niso sposobne spopasti s tem problemom."
Ena osrednjih tem tokratnega zasedanja Evropskega parlamenta je tudi priznanje neodvisnosti Palestine. Evropa je v odnosu do tega vprašanja precej razdeljena.
"Palestinci imajo pravico do svoje države in mislim, da jo bodo tudi dobili. Pri tem je treba izbirati pravilne korake. Nisem prepričan, da je njihov predsednik Mahmud Abas pravilno ravnal na zasedanju Generalne skupščine OZN. Že vnaprej je bilo jasno, da bo izgubil bitko, če bo šel z glavo skozi zid, se pravi zahteval splošno priznanje palestinske države. Morda bi moral upoštevati Sarkozyjev predlog, da bi najprej zaprosil za status opazovalke v OZN. Kakorkoli že, nekaj je jasno: brez pogajanj z Izraelom ne bo šlo. Evropska unija se mora bolj vključiti v iskanje rešitve. EU bi, glede na to, da je glavni donator Palestincem, morala biti tudi glavni posrednik. Veliko dajemo, vpliv na izraelsko-palestinske odnose pa je zanemarljiv. Pogajanja so ključna, kajti tudi Palestinci bodo morali Izraelcem priznati pravico do obstoja. Če tega ne bo, se bo ta kalvarija nadaljevala za oboje. Tudi Izraelci živijo težke čase, živijo v militariziranem okolju, nenehno v strahu pred terorističnimi napadi, in tudi oni bi radi več svobode in demokracije. Zato je jasno, da bi morala Evropa obe strani spodbuditi k nadaljevanjem pogajanj. Evropski parlament je pripravil skupno resolucijo o Palestini in to je velik korak naprej."
Kdaj bi morala Slovenija kot država, ki je nastala na osnovi pravice do samoodločbe narodov, priznati Palestino?
"Smo člani družine EU. Četudi EU pri tem nekoliko nerodno ravna, je treba povedati, da pri tej zgodbi nimamo veliko manevrskega prostora. Menim, da je bolj kot pri Palestincih slovenska zunanja politika v zadnjem času padla na izpitu s tem, ko je zunanji minister Samuel Žbogar šel v Beograd na srečanje gibanja neuvrščenih. To ni bilo potrebno, saj sedaj Slovenija le pripada neki drugi družini, kjer ima tudi nekatere obveznosti."
Kakšno usodo napovedujete arbitražnemu sporazumu o določitvi meje s Hrvaško, če bo na naslednjih volitvah vaša vlada zmagala? Menite, da bo skušala v tem primeru vlada drugače peljati nadaljnji potek dogodkov, kot ga je zastavila sedanja vlada?
"To vprašanje se pogosto pojavlja tudi na evropskem terenu. Marsikdo meni, da se bo zgodba zapeljala nazaj, posebno hrvaški mediji so se o tem razpisali na populističen način. Naša vlada je v prejšnjem mandatu naredila nekaj dobrih in pomembnih korakov za čim hitrejšo in intenzivnejšo integracijo Hrvaške v evropske integracije. Mi tudi nikoli ne bi blokirali Hrvaške na poti v EU, kot je to v začetku storila Pahorjeva vlada. Ko je hotel Pahor po nepotrebnem blokirati Hrvaško, je sprožil ostro reakcijo in velik pritisk nase, da je omagal in posledično radikalno zamenjal ploščo. Dvojna neumnost. To smo ničkolikokrat povedali. Nismo bili dorasli hrvaški strani. Kar se SDS tiče, bi dejal, da smo vselej spoštovali dogovore, še posebno mednarodne. Istočasno pa SDS tudi od drugih pričakuje, da jih spoštujejo. Kakšno morebitno nejasnost pa bo treba rešiti na bilateralni ravni."
Vaša stranka se bo na predčasnih volitvah sodeč po javnomnenjskih raziskavah potegovala za zmago, a se na to pot podaja s hudim bremenom. Kako Evropa gleda na to, da se za mandatarsko mesto poteguje nekdo, ki se v mednarodnem korupcijskem škandalu Patria brani pred obtožbami o sprejemanju podkupnin?
"Nikogar v Evropi ne obsodijo, še preden to stori sodišče. Veliko se s kolegi o tem pogovarjam in poskušam tudi pojasniti razmere. V glavnem razumejo zadevo in ne kriminalizirajo ne Janše ne SDS. Dopuščam pa možnost, da so na tleh evropske politike tudi drugi razlagalci z drugačnimi zgodbami. Sicer menim, da bi se ta proces, ki so ga locirali ravno v predvolilni čas, moral že zdavnaj končati. Vsem skupaj to jemlje veliko energije, kljub temu da je že na začetku jasno, da iz vsega tega ne bo nič."
V SDS trdite, da ima afera politično ozadje, za kar nedvomno teoretično obstaja možnost, vendar morate ob tem tudi pojasniti, kako to, da so do enakih ugotovitev prišle kriminalistične preiskave v treh državah, pri čemer vsaj na Finsko in v Avstrijo ta politični vpliv ne bi smel seči.
"Zame je pomembno, da predsednik in SDS ostaneta čista, da ni dokazov, ki bi ju obremenili. Navsezadnje je tudi policija ugotovila, da SDS ni prejela na svoj račun nobenega denarja, ki bi utegnil biti povezan z afero Patria. Upam, da volivci ne bodo še enkrat nasedli in da se ne bo ponovila škoda, ki je bila pred tremi leti narejena ne le Janši in SDS, ampak tudi Sloveniji."
Zakaj želi obramba vašega predsednika, ob zagotovilih, da ni dokazov zoper njega, doseči izločitev dokazov? S političnega vidika bo to za morebitnega prihodnjega mandatarja slaba popotnica, če bo svojo nedolžnost dokazal z izločanjem dokazov. Morda bo ostal nedolžen, ne bo pa v resnici dokazal svoje nedolžnosti.
"Ne vem, a to je stvar procesiranja obrambe, ki verjetno ne želi dovoliti, da bi proces potekal pravno nekorektno, se pravi, da bi se uporabljali dokazi, pridobljeni na način, ki v slovenskem pravnem sistemu ni dopusten. Ko omenjate politični vidik, bi dejal takole: na koncu bodo politično sporočilo vendarle dali volivci. No, pa smo spet tam - namesto da bi se med sabo ločili po tem, kakšen program bodo na volitvah podprli, bo v ospredju spet nekaj drugega. Prepričan sem, da nima nihče nobenih dokazov proti Janši ali SDS. Sicer pa, zakaj bi moral Janša dokazati, da je nedolžen? To tudi ni mogoče. Dokazno breme je obratno."
Večna tema, ki se odpira pred volitvami, je možnost velike koalicije med SD in SDS. Je možna? Bi lahko bila to razvojna priložnost za Slovenijo, priložnost za katarzo politične elite ali nasprotno, bi bil to labodji spev političnega razreda, ki korenini v času osamosvojitve?
"Morda bi bilo še bolje, če bi se počasi poslovila še starejša nomenklatura, ki korenini v časih pred osamosvojitvijo in je še danes zelo močna. Ti imajo gospodarske niti v svojih rokah in močno vplivajo na politično situacijo. Zato mislim, da bi bilo bolje, če bi se ti najprej upokojili, šele nato osamosvojitelji, ki so nam to državo ustvarili. 20 let le ni tako daleč nazaj. Janše ne moremo šteti za politika starega kova ali za starega politika. Glede velike koalicije pa pravim, da v politiki nikoli ne smeš reči žnež. SDS je ekskluzivizem opustila na kongresu v Portorožu 1998., ko se je odločila iskati razvojno naravnane partnerje tudi onkraj pomladne opcije. Pred tem smo vedno poudarjali pomladno opcijo in povezovanje s strankami slovenske pomladi, a smo ugotovili, da je to preveč ozek pogled za prihodnost Slovenije. Toda od takrat, ko smo se mi začeli odpirati, so se preostali politični akterji, zlasti na levici, vse bolj zapirali. Zato imajo s povezovanjem težave oni, ne mi."
Je za veliko koalicijo glavna ovira odnos do polpretekle zgodovine, kajti zdi se, da so na področju ekonomskih politik bistveno manjše razlike med strankami kot na ideološkem polju?
"Odnos do polpretekle zgodovine je vprašanje znanja, osebne kulture in konec koncev pravne države. Kulturnemu ali ideološkemu boju pa bi se morali izogibati. Ni treba obremenjevati ljudi s temami, ki jih razdvajajo in jezijo, še posebno zdaj ne, ko potrebujemo vsakega, ki lahko vleče voz naprej. Potrebujemo sodelovanje celotnega demokratičnega loka za razvojni preboj, tako tistih z leve kot z desne. Zdi se mi, da še nikoli ni bilo takšne potrebe po povezovanju voljnih, če se tako izrazim, celotnega spektra demokratičnih sil, kot prav danes. Zdaj gre zares, saj je treba rešiti Slovenijo, ki nima majhnega prehlada."
