Konec prejšnjega tedna se je Milan Zver v družbi predsednika SDS Janeza Janše in kolegice Romane Jordan Cizelj udeležil Pahorjevega iskanja široke politične podpore njegovi politiki.
Vabimo vas, da preberete KOLUMNO , ki jo je evropski poslanec napisal po srečanju.
Konec prejšnjega tedna sem se v družbi predsednika SDS Janeza Janše in kolegice Romane Jordan Cizelj udeležil Pahorjevega iskanja široke politične podpore njegovi politiki. Pravzaprav je na seji odprl dve temi, o katerih bi želel razpravo. Najprej ga je zanimal odziv vseh vabljenih na Sarkozy-Merklovo idejo o spremembi Lizbonske pogodbe v zvezi z uveljavljanjem trajnega finančnega mehanizma, s katerim bi EU finančno disciplinirala države članice celo z odvzemom glasovalnih pravic v Svetu, kasneje pa še ocena osnutka nacionalnih reform, to je gradiva, ki smo ga prejeli tik pred zdajci, in ki bi ga moral še isti dan poslati naprej v Bruselj.
Ne prvo ne drugo vprašanje nista taki, ki bi terjali nemudoma odgovor celotnega slovenskega političnega vrha. Srečanja sta se udeležila tudi predsednik Republike in Državnega zbora. Čeprav je predsednik SDS Janez Janša želel pojasnilo, kakšen je pravzaprav dejanski namen srečanja, zadovoljivega odgovora nismo dobili.
Zato je bolj kot vsebina zanimivo vprašanje, kaj je v ozadju srečanja. Morda je premier želel le 'v živo' zaznati politično klimo v času najhujše krize, za katero pravi, da še zdaleč ni pri kraju. Morda mu je po dveh letih žal, da ni sprejel ponujene roke Janeza Janše pri premagovanju krize. Tudi danes je podpis partnerskega sporazuma še v zraku, a se zdi, da ni pogodu niti predsedniku Republike, ki je že na začetku tega sestanka dal jasno vedeti, da je vlada tista, ki nosi polno odgovornost za situacijo; to bi lahko razumeli tudi kot opozorilo, da je ne gre deliti z nikomer.
Nedvomno predsednik vlade išče tudi rezervne scenarije za izhod iz krize vladanja, za katero je kriv sam. Preden se loti kakršnih koli sprememb zakonov (ali 'reform', ta beseda je predsedniku vlade resnično blizu, govori celo o agrarni reformi, ki je skovanka, ki prebuja v starejših državljanih grozne občutke), bi moral zagotoviti osnovne pogoje za funkcioniranje vlade. Če ga že širši socialni in politični dialog ne zanima preveč, bi ga moral vzpostaviti vsaj v koaliciji, ki se para po vseh šivih. Edino močno vezivo te koalicije je skupen pogled na funkcioniranje države: popolnoma centralizirana, z enega centra obvladljiva država.
Jasno je, da v EU sprememba ustavne pogodbe ta hip ni prvo ali najpomembnejše vprašanje. So druga bolj aktualna in pomembna vprašanja, povezana z odnosi med glavnimi institucijami in njihovim funkcioniranjem. Ta hip je najbolj pereče vprašanje, kako priti do EU proračuna 2011, kakšna bo nova finančna perspektiva po 2013, kakšne politike se bodo na njeni podlagi izvajale in kako bo vse to prizadelo Slovenijo. Morebitne spremembe ustavne pogodbe zahtevajo leta in leta dogovarjanja in usklajevanja na posebni konvenciji ali medvladni konferenci, preden pride do želenega izida, če sploh pride. Nekdo je že omenil, da bi s tem odprli Pandorino skrinjico...
Način, kako si je predsednik vlade predstavljal razpravo o dokumentu o t.i. razvojni strategiji (pričakoval je kar amandmaje na besedilo), je za vsako resno opozicijo, ki želi pomagati in biti konstruktivna, žaljiv. Tako da na tej seji nismo zaznali spremembe dosedanjega odnosa do opozicije, saj še vedno zavrača 'strukturiran' dialog, sodelovanje na podlagi sporazuma, kjer se opredelijo konkretne obveznosti obeh strani. Opoziciji na tem srečanju ni šlo za fočkanje, ne želi delati politike zaradi forme in zunanjega vtisa.
Trenutek resnice, to je spoznanje, da je izhod iz krize prevelik zalogaj za samo koalicijo, pa vseeno prihaja vedno bolj v podzavest tudi tistim, ki vladajo. Še pred nekaj leti je Pahor govoril o tem, da vsa Slovenija premore komaj eno vlado. Takrat sem protestiral proti taki samopašni izjavi. Danes bi, na podlagi videnega, najverjetneje kar molčal.
