POROČILO o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 (2009/2236(INI))

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013

((2009)2236(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju naslova III Lizbonske pogodbe,

–    ob upoštevanju sistematskega pregleda skupne kmetijske politike,

–    ob upoštevanju dokumenta Komisije „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“(KOM(2010)2020),

–    ob upoštevanju svoje študije o „shemi enotnega plačila po letu 2013: nov pristop, nov cilj“,

–    ob upoštevanju poročila o mednarodni oceni kmetijskih znanosti in tehnologije (IAASTD), ki sta ga pripravili Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Svetovna banka in ki ga je podpisalo 58 držav;

–    ob upoštevanju publikacije Komisije o obetih za kmetijske trge in dohodke v kmetijstvu 2008–2015,

–    ob upoštevanju dokumenta Komisije Skupna kmetijska politika v perspektivi: od tržne intervencije do prenove politike,

–    ob upoštevanju študije Inštituta za evropsko okoljsko politiko o zagotavljanju javnih dobrin s kmetijstvom v Evropski uniji,

–    ob upoštevanju bele knjige z naslovom Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti (KOM(2009)0147) ter delovnih dokumentov služb Komisije z naslovom Prilagajanje podnebnim spremembam: izziv za evropsko kmetijstvo in podeželje (SEC(2009)0417) in Vloga evropskega kmetijstva pri ublažitvi podnebnih sprememb (SEC(2009)1093),

–    ob upoštevanju študije združenja Notre Europe Reforma skupne kmetijske politike po letu 2013: zamisel o dolgoročnem pogledu,

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013[1],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2007 o vključevanju novih držav članic v skupno kmetijsko politiko[2],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah[3],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25.marca 2010 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava?[4],

–    ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za proračun (A7-0204/2010),

A.  ker mora Evropska unija svojim državljanom še naprej zagotavljati zanesljivo preskrbo s hrano in prispevati k svetovni preskrbi s hrano, tako da bolje in bolj dosledno sodeluje s preostalim svetom, zlasti z državami v razvoju, in tako na trajnosten način, z izboljšanjem lokalnega znanja in izkušenj, pripomore k dolgoročnemu razvoju njihovih kmetijskih sektorjev; ker je treba glede na sedanje razmere, ko število lačnih ljudi na svetu presega 1 milijardo, v Evropski uniji pa je več kot 40 milijonov revnih ljudi, ki nimajo dovolj hrane, uporabiti znanstvene dosežke, če ti zagotavljajo primerne rešitve za zmanjšanje lakote po svetu, zlasti z učinkovitejšo rabo virov;

B.  ker se bo po pričakovanjih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo do leta 2050 svetovno povpraševanje po hrani podvojilo, svetovno prebivalstvo pa povečalo s sedanjih 7 milijard na 9 milijard, in ker se bo zato morala ob pritisku na naravne vire povečati svetovna proizvodnja hrane, kar pomeni, da bo treba na svetu proizvesti več hrane, ob tem pa porabiti manj vode, zemljišč, gnojil in pesticidov,

C.  ker so cilji skupne kmetijske politike (SKP), našteti v členu 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije, povečati kmetijsko produktivnost, zagotoviti primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti, stabilizirati trge, zagotoviti redno preskrbo in poskrbeti, da je ta potrošnikom dostopna po primernih cenah; ker je SKP do zdaj izpolnila večji del svojih ciljev in je sodelovala v prizadevanjih za pospeševanje integracije EU, teritorialno kohezijo in delovanje enotnega trga; ker pa je le deloma prispevala k primerni življenjski ravni kmetijske skupnosti in še ni dosežena stabilizacija kmetijskih trgov, saj so postali trgi izjemno nestanovitni, in je zato ogrožena zanesljivost preskrbe s hrano; ker si je treba še nadalje prizadevati za uresničitev ciljev SKP, hkrati pa ohranjati okolje in zaposlenost na podeželju;

D.  ker ostajata kmetijstvo in gozdarstvo pomembna gospodarska sektorja in hkrati zagotavljata osnovne javne dobrine z ohranjanjem naravnih virov in kulturne krajine, kar je pogoj za vse človekove dejavnosti na podeželskih območjih; ker ta dva sektorja v EU že zdaj največ prispevata k uresničevanju evropskih ciljev na področju podnebja in energije, zlasti glede obnovljive energije iz biomase, pridobljene iz kmetijstva in gozdarstva; ker se mora ta prispevek v prihodnosti še povečevati; ker ti viri bioenergije pripomorejo tudi k zmanjšanju energetske odvisnosti EU, ob rasti cen energije pa ustvarjajo nova delovna mesta in izboljšujejo plače v sektorju;

E.   ker imajo državljani EU deležni precej koristi od skupne kmetijske politike glede razpoložljivosti in možnosti izbire varne, visoko kakovostne hrane po razumnih cenah, zanesljive preskrbe s hrano, varstva okolja, ustvarjanja delovnih mest in ukrepov za boj proti podnebnim spremembam,

F.   ker je zdaj 13,6 milijona ljudi zaposlenih neposredno v kmetijskem, gozdarskem in ribiškem sektorju, dodatnih 5 milijonov ljudi pa dela v kmetijsko-živilski industriji, v kateri je EU največja svetovna proizvajalka hrane in pijač; ker sektor zagotavlja 8,6 % vseh delovnih mest v EU in pridela 4 % njenega BDP,

 

G.  ker se je zaradi zadnjih širitev EU (leta 2004 in 2007) skupna delovna sila na področju kmetijstva povečala za 7 milijonov kmetov, območje kmetijskih površin pa za 40 %; ker se je v zadnjih 10 letih realni prihodek na delavca v kmetijstvu v ЕU-27 zmanjšal za 12,2% in postopoma padel na raven iz leta 1995, in ker je povprečen prihodek v kmetijstvu v EU-27 manjši od 50 % povprečnega prihodka v drugih gospodarskih sektorjih, proizvodni stroški osnovnih proizvodov, kot so gnojila, elektrika in gorivo, pa so na najvišji ravni v zadnjih petnajstih letih, zaradi česar je zelo težko še naprej zagotavljati kmetijsko proizvodnjo v EU,

H.  ker je prihodnost kmetijskega sektorja lahko v nevarnosti, če bo število kmetov še naprej upadalo, saj je v Evropi 7 % kmetov mlajših od 35 let, obenem pa bo štiri milijone in pol kmetov, starejših od 65 let, do leta 2020 nehalo delati;

I.    ker je kmetijstvo s 47 % celotnega ozemlja Evropske unije največji uporabnik zemljišč; ker je v EU 13,7 milijona kmetijskih gospodarstev, ki s svojo proizvodnjo ustvarijo več kot 337 milijard EUR; ker je 15 odstotkov kmetijskih površin (pribl. 26 milijonov hektarov) v gorskih območjih in je kmetijska dejavnost na teh območjih zaradi naravnih omejitev otežena,

J.    ker se je povprečni fizični obseg kmetijskih gospodarstev zaradi prestrukturiranja sektorja povečal, vendar v EU še vedno prevladujejo majhne kmetije povprečne velikosti 12,6 hektarjev; ker samooskrbne kmetije ostajajo velik izziv, zlasti v novih državah članicah, kjer kmetijska proizvodnja za lastno porabo zajema polovico skupne delovne sile, in ker so majhne kmetije ter kmetje, ki jih upravljajo, posebej pomembni pri ustvarjanju javnih dobrin, ki ne spadajo k proizvodnji,

K.  ker je gospodarska kriza zelo negativno vplivala na kmetijstvo, pri čemer se je med letoma 2008 in 2009 prihodek v kmetijstvu v povprečju zmanjšal za 12,2 %, stopnja brezposelnosti na podeželskih območjih pa se je v zadnjem letu povečala; ker se je kot neposreden učinek gospodarske krize potrošnja v Evropi med letoma 2008 in 2009 v povprečju zmanjšala za 10,55 %, v nekaterih državah članicah pa za več kot 20 %; ker je treba med učinke gospodarske krize šteti tudi pomanjkanje dostopa do kreditov za kmete in obremenitev javnih financ držav članic, kar je zmanjšalo njihovo sposobnost sofinanciranja,

L.   ker je nestanovitnost cen na kmetijskih trgih vedno prisotna, pred kratkim pa se je znatno povečala zaradi več dejavnikov, med drugim izrednih vremenskih razmer, cen energije, špekulacij in spremenjenega povpraševanja, in se bo po napovedih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo še okrepila ter povzročila izredne vzpone in padce cen kmetijskih surovin na evropskih trgih; ker so se med letoma 2006 in 2008 cene več surovin znatno povišale, nekatere celo za več kot 180 %, na primer cene žit; ker so leta 2009 cene mlečnih izdelkov v povprečju padle za 40 % in ker je to vplivalo tudi na druge proizvode, kot so žitarice, sadje in zelenjava ter oljčno olje, izredna nihanja cen pa so imele negativne posledice za proizvajalce in tudi niso vedno koristila potrošnikom,

M.  ker kmetijsko-okoljski kazalniki kažejo, da so zmogljivosti kmetijskega sektorja pri prizadevanjih za ublažitev učinkov podnebnih sprememb zelo velike, zlasti v zvezi s skladiščenjem ogljika, neposrednim zmanjševanjem neto izpusta toplogrednih plinov in proizvodnjo obnovljive energije, ki zagotavljajo dejansko zmanjšanje izpusta; ker je trajnostno izvajanje kmetijske dejavnosti bistveno za ohranjanje biotske raznovrstnosti, upravljanje voda ter boj proti eroziji tal in je lahko ključni dejavnik pri boju proti podnebnim spremembam,

N.  ker se je izpust toplogrednih plinov zaradi kmetijske dejavnosti (vključno z vzrejo živine) v 27 državah članicah med letoma 1990 in 2007 zmanjšal za 20 %; ker se je delež izpusta, ki izhaja iz kmetijstva, zmanjšal z 11 % leta 1990 na 9,3 % leta 2007, med drugim kot posledica učinkovitejše uporabe gnojil in gnojnice, nedavnih strukturnih reform SKP ter postopnega izvajanja kmetijskih in okoljskih pobud,

O.  ker je EU postala neto uvoznica kmetijskih proizvodov, pri čemer znaša vrednost letno uvoženih proizvodov 87,6 milijarde EUR (približno 20 % svetovnega uvoza kmetijskih proizvodov); ker se je v nekaterih primerih trgovinska bilanca odločno premaknila v korist tretjim državam (EU zdaj iz držav Mercosur uvozi kmetijske proizvode v vrednosti 19 milijard EUR, vrednost izvoza v to regijo pa znaša manj kot 1 milijardo EUR); ker se trgovinski primanjkljaj EU na področju kmetijskih proizvodov še vedno povečuje,

P.   ker EU ostaja vodilna svetovna izvoznica kmetijskih proizvodov (približno 17 % skupne svetovne trgovine); ker je EU v zadnjih 10 letih izgubila znaten tržni delež (leta 2000 je prispevala približno 19 % k svetovni trgovini); ker EU večinoma izvaža proizvode z visoko dodano vrednostjo in predelane proizvode (67 % vsega njenega kmetijskega izvoza),

Q.  ker so visokokakovostni proizvodi pomembni za proizvodnjo in izvozni potencial Evropske unije in predstavljajo zelo velik delež njene mednarodne trgovine; ker EU izvaža proizvode visokega profila z veliko ekonomsko vrednostjo, pri čemer je neto vrednost proizvodov in živil z zaščitenim poreklom in geografsko označbo 14 milijard EUR na leto (brez vina in žganih pijač, ki tudi predstavljajo znaten delež izvoza EU), ker je za nadaljnji razvoj visokokakovostne proizvodnje, ki bo zadovoljila pričakovanja potrošnikov, treba upoštevati posebne potrebe teh sektorjev, da se zagotovi njihova konkurenčnost, tudi potrebo po tem, da trgovski partnerji iz tretjih držav učinkoviteje zaščitijo geografske označbe in označbe zaščitenega porekla EU,

R.  ker ocene pomoči proizvajalcem kažejo, da se je skupna pomoč kmetijam v EU od leta 2000 postopno zmanjševala in je zdaj, gledano na prebivalca, primerljiva z ravnjo pomoči v glavnih trgovinskih partnericah EU, medtem ko so druge trgovinske partnerice v zadnjih nekaj letih ohranile in povečale subvencije, ki izkrivljajo trgovino,

S.   ker sedanja porazdelitev in raven pomoči državam članicam in kmetom izvira iz porazdelitve in ravni te pomoči v preteklosti, ko je bila vezana na vrsto in obseg pridelave in je pomenila nadomestilo za upad kmetovih prihodkov zaradi precejšnjega znižanja zajamčenih cen; ker je razumljivo, da sedanji način porazdelitve zbuja pri nekaterih kmetih EU občutek nepravičnosti, ohranjanje takega načina pa tudi ni v skladu s prihodnjimi cilji SKP,

T.   ker mehanizmi prostovoljne modulacije od leta 2007 omogočajo prerazporeditev finančne pomoči med neposrednimi plačili in razvojem podeželja, kar pa ni povečalo preglednosti in legitimnosti finančnih sredstev za kmetijstvo ali jih poenostavilo,

U.  ker se delež porabe SKP v proračunu EU postopno zmanjšuje s skoraj 75 % leta 1985 na načrtovanih 39,3 % leta 2013; ker je to manj kot 0,45 % BDP Evropske unije; ker je bilo zmanjšanje proračunskih odhodkov za tržne ukrepe še znatnejše – s 74 % vse porabe SKP leta 1992 na sedanjih manj kot 10 %; ker se je poraba SKP vztrajno preusmerjala s tržne podpore in izvoznih subvencij na nevezana plačila in razvoj podeželja,

V.  ker so te reforme privedle do bistvenih sprememb instrumentov pomoči v kmetijstvu, vendar so se ohranila tri temeljna načela skupne kmetijske politike, in sicer:

– enotnost trga,

– preferenca Skupnosti,

– finančna solidarnost,

W. ker se bo morala SKP po letu 2013 soočiti s številnimi izzivi in slediti širšim ciljem, zato je treba proračun EU, namenjen SKP, ohraniti vsaj na sedanji ravni,

X.  ker Pogodba o delovanju Evropske unije šteje večletni finančni okvir za pravno zavezujoč akt, s katerim mora biti usklajen letni proračun,

Y.  ker odhodki v obliki neposredne pomoči predstavljajo 0,38 % BDP Evropske unije (podatek za leto 2008), ker odhodki, povezani s politiko razvoja podeželja predstavljajo 0,11 % evropskega BDP,

Z.   ker se Unija zaradi sedanjih majhnih razlik, ki so na voljo v razdelku 2 od proračunskega leta 2011 naprej, zelo težko ustrezno odziva na tržne krize in nepričakovane svetovne dogodke, poleg tega pa lahko zaradi njih letni proračunski postopek izgubi svoj pomen,

AA.     ker je Evropski parlament z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe pridobil pristojnost za oblikovanje kmetijske politike Unije ne le pri večletnih kmetijskih programih, ampak tudi s spreminjanjem letnega proračuna za kmetijstvo, kar mu nalaga odgovornost, da zagotovi pošteno in trajnostno skupno kmetijsko politiko,

AB.     ker je skupna kmetijska politika z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe predmet rednega zakonodajnega postopka, pri čemer ima Evropski parlament pomembno odgovornost, da pomaga sprejemati trdno in učinkovito zakonodajo na tem področju,

AC.     ker v skladu z zadnjo raziskavo Eurobarometer 90 % anketiranih državljanov EU meni, da so kmetijstvo in podeželska območja pomembni za evropsko prihodnost, in se jih 83 % strinja s finančno pomočjo za kmete in v povprečju meni, da je treba kmetijsko politiko še naprej oblikovati na evropski ravni,

AD.     ker je treba cilje in vsebino prihodnje SKP obravnavati na obsežnih javnih razpravah, da bi se izboljšala seznanjenost javnosti z njo in ker je treba zato pozdraviti pobudo Komisije za javno razpravo o prihodnosti SKP po letu 2013,

AE.     ker mora biti SKP usmerjena v ohranjanje in razvoj večfunkcionalnega, obsežnega in sonaravnega kmetijstva v Evropi;

Razvoj SKP: od izkrivljanja trga do tržne naravnanosti

1.   ponovno opozarja, da je SKP v zadnjih 25 letih doživela korenite reforme, ki so zlasti prispevale k temeljni preusmeritvi s pomoči proizvodnji na pomoč proizvajalcem³, zmanjšale redne intervencijske odkupe in damping evropskih presežkov na svetovnih trgih⁴ ter spodbudile večjo tržno naravnanost SKP in kmetov v EU;

2.   opozarja, da je imela SKP izjemno pomembno vlogo pri povečanju proizvodnje in prehranjevanju evropskega prebivalstva po drugi svetovni vojni; opozarja pa tudi, da je bila SKP prva skupna politika EGS, ki je orala ledino evropskega sodelovanja in vključevanja v druga politična področja;

3.   poudarja, da imajo tržni instrumenti SKP, ki so značilni za vsak posamezni sektor, bistveno vlogo, in se zdaj uporabljajo kot varnostne mreže, ki pomagajo zmanjševati nestanovitnost trga in zagotavljati kmetom neko raven stabilnosti; poudarja, da kmetje zaradi spremenjene tržne politike niso manj odvisni od kupcev; poleg tega ugotavlja, da je od sprejetja nevezanih enotnih plačil na kmetijo prišlo do odločnega odmika od ukrepov, ki izkrivljajo trgovino, kar je v skladu z zahtevami Svetovne trgovinske organizacije;

4.   ugotavlja, da je bil namen reform SKP v letih 1992 in 1999, zlasti pa reforme leta 2003, ki je bila revidirana med sistematičnim pregledom in je uvedla načelo nevezanih plačil, ter različnih sektorskih reform zagotoviti kmetom v EU, da lahko učinkoviteje ukrepajo in se odzivajo na tržne signale in pogoje; upa, da se bo ta trend nadaljeval z novimi reformami, hkrati pa so zaradi posebnosti kmetijske proizvodnje še vedno potrebni nekateri tržni ukrepi ;

5.   poudarja, da je razvoj podeželja zdaj sestavni del strukture SKP in bi moral ostati pomembna prvina prihodnje SKP z dobro zasnovano strategijo za razvoj podeželja, ki bi se osredotočala na podeželske skupnosti, izboljšanje okolja, posodobitev in prestrukturiranje kmetijstva, krepitev kohezije na podeželju EU, oživljanje prikrajšanih območij in območij, ki jim grozi opustitev, izboljšanje trženja proizvodov in konkurenčnosti ter ohranjanje obstoječih in ustvarjanje novih delovnih mest na podeželju, pa tudi na nove izzive, obravnavane med sistematskim pregledom, in sicer na podnebne spremembe, obnovljivo energijo, upravljanje voda in biotsko raznovrstnost;

6.   pozdravlja priznavanje večnamenske vloge kmetov pri zagotavljanju javnih dobrin, kot so ohranjanje okolja, proizvodnja visokokakovostne hrane, ustrezna vzreja živine ter oblikovanje in izboljšanje raznovrstnosti in kakovosti dragocenih krajin v EU, in preusmeritev na bolj sonaravne kmetijske prakse, ne le z izpolnitvijo osnovnih zahtev za vzdrževanje zemljišč v skladu z dobrimi kmetijskimi in okoljskimi pogoji, ampak tudi z doseganjem vedno višjih standardov s kmetijsko-okoljskimi programi, preciznim kmetovanjem, ekološko pridelavo in vsemi drugimi oblikami sonaravne kmetijske prakse;

7.   ponovno opozarja, da je SKP najcelovitejša politika od vseh politik EU in ima zato največji delež proračuna EU; se zaveda, da se njen delež v proračunu vztrajno zmanjšuje, s približno 75 % skupnega proračuna EU leta 1985 na 39,3 %, kolikor bo znašal leta 2013[5], kar pomeni manj kot 0,45 % celotnega BDP Evropske unije[6], hkrati pa je pomoč danes po pristopu 12 novih držav članic k EU bolj razpršena;

8.   zato meni, da se je SKP razvila, postala bolj zelena in bolj tržno usmerjena ter je znatno zmanjšala svoj vpliv na države v razvoju, hkrati pa podpira kmete, da lahko proizvajajo visokokakovostno hrano za evropske potrošnike;

Izzivi, na katere se mora odzvati SKP po letu 2013

9.   poudarja, da varnost preskrbe s hrano ostaja glavni izziv za kmetijstvo ne samo v EU, ampak po vsem svetu, zlasti v državah v razvoju, saj se bo število svetovnega prebivalstva do leta 2050 predvidoma povečalo s 7 na 9 milijard, medtem ko se bo povpraševanje po hrani po napovedih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo do tega leta podvojilo (zlasti v državah z gospodarstvom v vzponu, kot sta Kitajska in Indija);

10. potrjuje, da mora Evropa še naprej prispevati k svetovni preskrbi s hrano, da bi prispevala k zadovoljitvi teh potreb glede na vse večje opuščanje kmetovanja, vse manj vode in zmanjšanega energijskega vložka zaradi učinkov podnebnih sprememb, ki bodo resno omejili zmogljivost Evrope, da poveča ponudbo;

11. potrjuje, da bo morala Evropa znatno prispevati k zadovoljevanju teh potreb ob uporabi manjšega obsega zemljišč, manj vode in zmanjšanega energijskega vložka zaradi učinkov podnebnih sprememb, ki bodo resno omejili zmogljivost Evrope, da poveča ponudbo;

12. ugotavlja, da se bodo zaradi svetovne energetske krize in povišanja cen energije povišali stroški kmetijske proizvodnje, zaradi česar se bodo povišale cene hrane in povečala nestanovitnost tržnih cen tako za kmete kot za potrošnike, kar bo neugodno vplivalo na stabilnost preskrbe s hrano in resno omejilo sposobnost ohranjanja in povišanja sedanjih ravni proizvodnje; kljub temu meni, da bi lahko energetska samozadostnost kmetijskega in gozdarskega sektorja izboljšala njuno trajnost;

13. meni, da je kmetijstvo na dobri poti, da znatno prispeva k boju proti podnebnim spremembam z nadaljnjim zmanjševanjem izpusta toplogrednih plinov in povečevanjem sekvestracije ogljika;

14. priznava, da je kmetijstvo že močno napredovalo pri zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov in reševanju okoljskih vprašanj nasploh (upravljanje voda, zemljišč, biotska raznovrstnost, biomasa ...), vendar meni, da bi bilo treba nadaljevati ta prizadevanja, da bi se proizvodne metode uskladile z bolj trajnostnim razvojem, ki bi bil v okoljskem in socialnem ter gospodarskem pogledu učinkovit;

15. ponovno opozarja, da je treba izpolniti pričakovanja potrošnikov po zagotovljeni varnosti preskrbe s hrano ter njihove zahteve po višjih standardih kakovosti, boljšem počutju živali ter ugodnem razmerju med ceno in vrednostjo;

16. meni, da mora SKP še naprej zagotavljati rešitve in konkretno pomoč za preprečevanje nevarnosti opuščanja zemljišč in izseljevanja s podeželja ter staranja podeželskega prebivalstva v EU, tako da se uvede namenska finančna sredstva in pomoč, s tem pa zagotovi dolgoročna trajnost podeželskih skupnosti v EU; zato meni, da je treba pri SKP tudi nadaljevati ciljno usmerjen razvoj podeželja;

17. meni, da mora SKP zagotoviti takojšen odziv na učinke gospodarske krize na kmetijsko dejavnost, kot so pomanjkanje dostopa do kreditov za kmete, omejitve prihodkov kmetij[7] in povečanje stopnje brezposelnosti na podeželju;

18. zato opozarja, da bi lahko različne zmogljivosti držav članic, da premagajo gospodarsko krizo, privedle do vse večjih razlik med podeželskimi regijami v EU;

19. priznava, da mora SKP upoštevati razlike v strukturi in potrebe po posodobitvi kmetijstva v razširjeni EU, da bi dosegli enako raven razvoja in kohezije,

20. meni, da je treba prednostne naloge SKP za obdobje po letu 2013 glede na te izzive umestiti v trdno, trajnostno, dobro podprto in verodostojno večnamensko prehrambno in kmetijsko politiko, ki bo pošiljala jasne znake, da učinkovito in usmerjeno podpira kmete ter rešuje težave podeželskih skupnosti, s tem pa koristi celotni družbi;

Potreba po močni SKP po letu 2013

Zadovoljevanje socialno-ekonomskih potreb

21. meni, da je glede na strategijo Evropa 2020 potrebna trdna in trajnostna skupna kmetijska politika, ki bo delovala v korist vseh evropskih kmetov in zagotavljala širšo družbeno korist; meni, da mora ta politika kmetijstvu omogočiti, da ima svoje mesto v evropskem gospodarstvu, in zagotoviti sredstva, da bo konkurenčno na svetovnih trgih; meni, da se EU zaradi strateških razlogov ne more zanašati na to, da bi glede na podnebne spremembe, politično nestabilnost v nekaterih regijah sveta in možne izbruhe bolezni ali drugih dogodkov, ki bi lahko škodili proizvodni zmogljivosti, drugi deli sveta zagotavljali evropsko varnost preskrbe s hrano;

22. ponovno opozarja, da kmetijstvo EU ostaja osrednji sektor gospodarstva EU in tako neposredno kot posredno veliko prispeva k BDP Evropske unije in delovnim mestom z multiplikacijskim učinkom za predhodni in naknadni trg industrije hrane in pijač; zato meni, da sta močno kmetijstvo ter industrija hrane in pijače neločljivo povezana ter da je njun uspeh medsebojno pogojen, zlasti pri izvozu;

23. ponovno opozarja, da je eden od glavnih razlogov, zakaj EU potrebuje trdno skupno kmetijsko politiko ta, da prispeva k ohranitvi in razvoju vitalnih in dinamičnih podeželskih skupnosti v središču evropske kulturne raznovrstnosti, ki lahko zagotovijo trajnosten in uravnotežen socialno-ekonomski razvoj na celotnem evropskem ozemlju; meni, da je treba zato zmanjšati socialno-gospodarski razkorak med podeželskimi in mestnimi skupnostmi, da bi se izognili vse večjemu opuščanja zemljišč in odseljevanju s podeželja, ki še dodatno prispeva k osamitvi podeželskih območij;

24. poudarja, da je nujno z dolgoročnimi politikami privabiti v podeželska območja mlade generacije in ženske ter ustvariti nove in drugačne gospodarske priložnosti, da se zagotovi trajnost podeželskega prebivalstva; meni, da je treba preučiti nove načine za pritegnitev mladih, kot so razpoložljivost ugodnih posojil in kreditov za naložbe ter priznavanje njihovih poklicnih sposobnosti, da se jim zagotovi razmeroma enostaven vstop v podeželsko gospodarstvo; priznava, da mlade kmete, ki želijo vstopiti v sektor, ovirajo visoki zagonski stroški, včasih nedostopne cene zemljišč in težave pri pridobivanju posojil, zlasti v težkih časih;

25. meni, da je treba povečanje brezposelnosti na podeželju rešiti z ohranjanjem obstoječih in spodbujanjem visokokakovostnih delovnih mest ter z zagotavljanjem dodatnih priložnosti za diverzifikacijo in nove vire prihodkov;

26. ponovno poudarja, da je kmetijstvo, kot upravičeno navaja člen 39 Lizbonske pogodbe, poseben sektor, ki je izpostavljen zaradi dolgotrajnega proizvodnega cikla in različnih tržnih pomanjkljivosti, kot so velika nestanovitnost trga, velika izpostavljenost naravnim nesrečam, visoko tveganje, majhna prožnost pri povpraševanju in dejstvo, da kmetje v prehranjevalni verigi le sprejemajo ponujeno ceno, ne morejo pa vplivati nanjo;

27. meni, da je treba za nekatere kmetijske sektorje, ki v teku večletnih ciklusih proizvodnje (mleka, agrumov, vina, oljk in sadja na splošno) zahtevajo velike kapitalske naložbe, uvesti nove načine upravljanja ponudbe;

28. zlasti poudarja, da mora evropska kmetijska politika v prihodnje ostati skupna politika in da lahko le uravnotežena in pravična shema pomoči v vsej EU z enotnim nizom ciljev in pravil (čeprav s priznavanjem posebnosti nekaterih sektorjev in regij) zagotovi primerne pogoje za kmete ter ustrezno delujoč enotni trg s poštenimi konkurenčnimi pogoji za kmetijske proizvode in kmete v EU, s čimer je mogoče ustvariti ugodnejše razmerje med ceno in vrednostjo kot s kmetijskimi politikami, ki bi se ponovno prenesle v nacionalni okvir in bi si po možnosti nasprotovale;

29. meni, da mora SKP omogočiti sožitje med:

– kmetijstvom z visoko dodano vrednostjo, ki lahko utrjuje svoj položaj na svetovnih trgih s kakovostnimi osnovnimi in predelani proizvodi;

– kmetijstvom, odprtim na regionalne trge,

– kmetijstvom, usmerjenim na lokalne trge, ob upoštevanju, da so nekateri vanj vključeni kmetje mali kmetje z omejenimi dohodki, ki bi imeli zaradi svoje starosti, kvalifikacij ali izbranega življenjskega sloga ob sedanji recesiji in visoki brezposelnosti veliko težav, da bi našli zaposlitev zunaj kmetijstva, če bi morali opustiti kmetovanje.

Koristi na področju javnih dobrin

30. poudarja, da je hrana najpomembnejša javna dobrina, ki jo proizvaja kmetijstvo; priznava, da kmetje zagotavljajo vrsto javnih dobrin, za katere na trgu niso ustrezno nagrajeni; zato vztraja, da jih je treba pošteno nagraditi in še naprej spodbujati k zagotavljanju varnih in kakovostnih proizvodov, boljših pogojev za dobro počutje živali in dodatnih okoljskih koristi in ne samo k ustvarjanju več delovnih mest, ampak tudi k ohranjanju krajine v vsej Evropi;

31. zato ponovno opozarja, da bo zagotavljanje javnih dobrin ogroženo, če v EU ne bomo ohranili trajnostnega (dolgoročno ekonomsko, socialno in okoljsko vzdržnega) kmetovanja;

32. priznava, da so generacije kmetov oblikovale dragocene krajine v EU in jih je treba za to nagraditi, da bodo to še naprej trajnostno opravljale, zlasti na gorskih območjih in območjih z naravnimi omejitvami; meni, da aktivno prispevajo k veliki kulturni vrednosti in privlačnosti Evrope ter zagotavljajo podlago za uspešen kmečki turizem; poudarja, da je to treba dopolniti z evropsko regionalno politiko in nacionalnimi instrumenti, da bi z ustreznimi sinergijskimi učinki ustvarili stabilne regionalne razmere, ki so nujni pogoj za dobro delujoče kmetijstvo;

33. poudarja, da imajo kmetje možnost ustvarjati dodatne okoljske koristi, ki so v skladu z družbenimi zahtevami, zlasti ohranjanje in obnova tal, kakovostno upravljanje voda ter izboljšanje kakovosti in ohranjanje biotske raznovrstnosti kmetijskih zemljišč, ter da jih je treba k temu spodbujati in v ta namen podpirati naložbe;

34. poudarja, da je bil sistem navzkrižne skladnosti, ki pogojuje dodeljevanje neposredne pomoči s spoštovanjem predpisanih zahtev in ohranjanjem kmetijskih površin v dobrem kmetijskem in okoljskem stanju, nekoč sicer potreben, vendar ni več najprimernejše sredstvo za zagotavljanje čim več ekosistemskih storitev kmetov ter spopadanje z novimi okoljskimi izzivi; poleg tega ugotavlja, da je uvedba navzkrižne skladnosti povzročila kmetom mnogo težav upravne narave in so jo tudi težko sprejeli, ker so menili, da so pri svojem delu prikrajšani za kos svobode;

35. meni, da je z boljšim izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih v kmetijstvu, boljšo uporabo inovacij iz raziskav in razvoja ter povečanjem učinkovitosti kmetijske proizvodnje mogoče odločilno zmanjšati vpliv kmetijstva na podnebje;

36. meni, v skladu z najnovejšimi razpoložljivimi raziskavami, da bi se brez skupne kmetijske politike in dobre kmetijske prakse v EU razvile netrajnostne oblike proizvodnje (izredno intenzivno kmetijstvo na najboljših zemljiščih in obsežno opuščanje zemljišč na prikrajšanih območjih), ki bi resno ogrozile okolje; vztraja, da so stroški podpore prek trdne SKP zanemarljivi v primerjavi s stroški neukrepanja in s tem povezanimi nenamernimi negativnimi posledicami;

Nove prednostne naloge SKP za 21. stoletje

37. meni, da je kmetijstvo na dobri poti, da bo znatno prispevalo k oblikovanju novih prednostnih nalog v okviru strategije EU 2020 za obravnavanje podnebnih sprememb in ustvarjanje novih delovnih mest z zeleno rastjo in zagotavljanjem obnovljive energije ter hkrati k nadaljnjemu zagotavljanju varnosti preskrbe s hrano za evropske potrošnike s proizvodnjo varnih in visokokakovostnih proizvodov;

Pravična SKP

38. vztraja, da mora kmetijstvo EU ostati konkurenčno glede na močno konkurenco in ukrepe, ki izkrivljajo trgovino, sprejemajo pa jih trgovinski partnerji in/ali države, v katerih za proizvajalce ne veljajo tako visoki standardi kakor v EU, zlasti glede kakovosti proizvodov, varnosti hrane, okolja, socialne zakonodaje in dobrega počutja živali; zato meni, da mora biti izboljšanje konkurenčnosti na različnih ravneh (lokalni, regionalni, na notranjem in svetovnih trgih) še vedno temeljni cilj SKP po letu 2013, da se EU zagotovi široka paleta raznovrstne visokokakovostne hrane in drugih kmetijskih proizvodov, ki bodo tako še naprej dosegali večji delež na svetovnem trgu, ter da se zagotovijo poštena trgovina in plačila za kmete;

39. ponovno opozarja, da kmetje v EU proizvajajo hrano ob upoštevanju najvišjih standardov varnosti, kakovosti in dobrega počutja živali, ter da bi za to morali biti nagrajeni; meni, da morajo za uvoz iz tretjih držav ob upoštevanju pravic in dolžnosti WTO veljati enake zahteve za zagotavljanje poštene konkurence, potrošnikom pa mora biti zagotovljeno, da proizvode izbirajo ozaveščeno, med drugim na podlagi zanesljive sledljivosti; poziva Komisijo, naj v imenu EU zagovarja interese evropskih kmetov med pogajanji o mnogostranskih in dvostranskih trgovinskih sporazumih;

40. vztraja, da je ohranjanje kmetijske dejavnosti v celotni Evropi bistveno za ohranjanje raznolike in lokalne proizvodnje hrane, varne družbeno-gospodarske dinamike na podeželju in delovnih mest, predvsem ob trenutni gospodarski krizi, ter preprečevanje grožnje opuščanja zemljišč na podeželju EU z nenehnim ohranjanjem okolja in upravljanjem krajine; zato meni, da je treba prikrajšanim regijam ponuditi priložnost, da premagajo dodatne ovire, ki jih povzročajo posebne razmere, v katerih se nahajajo, in sprejmejo ustrezne prilagoditvene ukrepe; meni, da se je treba posvetiti posebnemu izzivu kmetijske pridelave za lastno porabo;

41. poudarja, da za opravljanje svojega poslanstva kmetje potrebujejo dolgoročne naložbene perspektive in zadostne prihodke; zato poziva, naj zagotavljanje poštenega in stabilnega donosa za kmetijsko skupnost ostane glavni cilj nove SKP, ob zagotavljanju ugodnega razmerja med ceno in vrednostjo ter poštenega obravnavanja potrošnikov, tudi s povečanjem konkurenčnosti v kmetijskem sektorju in omogočanjem kmetom, da pokrijejo realne stroške in se odzivajo na tržne signale;

42. poziva k sprejetju ukrepov za krepitev sposobnosti upravljanja ter pogajalske moči primarnih proizvajalcev in organizacij proizvajalcev v razmerju do gospodarskih subjektov v prehrambeni verigi, pa tudi za spodbujanje ustanavljanja organizacij, ki krepijo vezi med različnimi interesnimi skupinami v panogah, saj te lahko izboljšajo izmenjavo informacij in ponudbo približajo povpraševanju potrošnikov; meni, da bo tako mogoče izboljšati delovanje verige preskrbe s hrano z večjo preglednostjo cen hrane in ukrepi za obravnavanje nepoštenih poslovnih praks, s čimer bodo kmetje lahko pridobili dodatno vrednost, ki jo zaslužijo; meni, da bo za dosego teh ciljev mogoče potrebno prilagoditi ali razjasniti konkurenčna pravila EU, da bi se upoštevale posebnosti kmetijskih trgov, če se s tem ne ovira pravilno delovanje enotnega trga;

43. meni, da mora prihodnji okvir SKP vključevati prožne in učinkovite tržne mehanizme za zagotavljanje ustrezne varnostne mreže, s čimer se bo mogoče izogniti izjemni nestanovitnosti tržnih cen, hkrati pa bo mogoče zagotoviti večjo stopnjo stabilnosti ter hiter in učinkovit odziv na gospodarske krize, ki se pojavljajo v sektorju; meni, da je to mrežo treba dopolniti s sistemom za obvladovanje tveganj, s katerim bo mogoče zmanjšati posledice naravnih in zdravstvenih katastrof;

44. meni tudi, da je treba ohraniti posebne mehanizme za upravljanje proizvodnega potenciala, ki obstajajo v nekaterih sektorjih, ob upoštevanju načel pravičnosti in nediskriminacije, saj bi se s tem omogočilo učinkovitejše upravljanje trga in preprečile krize presežne proizvodnje;

45. poziva k pravični porazdelitvi plačil SKP in vztraja, da mora biti ta poštena do kmetov v novih in starih državah članicah;

46. meni, da bi imelo zmanjšanje neposrednih plačil iz prvega stebra pogubne posledice ne samo za kmete, ampak tudi v enakem obsegu za podeželje, s kmetijstvom povezane javne storitve, potrošnike in družbo, saj razmere v kmetijstvu vplivajo tudi na družbo v celoti; neposredna plačila so torej bistvena in jih je treba ohraniti, zlasti za nove države članice; opozarja na možen neugoden učinek kakršnega koli zmanjšanja sredstev SKP na vrednost kmetij, kar bi imelo resne posledice posebej za kmete z bančnimi posojili, zlasti glede na gospodarsko krizo, ki je resno prizadela evropsko kmetijstvo;

47. meni, da so vitalne kmetijske dejavnosti bistvene za trajnostno uspešne podeželske skupnosti, saj prinašajo nova delovna mesta in storitve na lokalni ravni; zato meni, da bi morala SKP vključevati lokalne skupnosti za zagotavljanje potrebnih pogojev za njihovo družbeno-gospodarsko vzdržnost, vključno z ohranjanjem družinskih kmetij ter nenehnim prestrukturiranjem in posodobitvijo kmetij tam, kjer je to potrebno; opozarja, da so v zvezi s tem pomembni tudi ukrepi diverzifikacije in razvoja infrastrukture na podeželju;

Trajnostna SKP

48. meni, da ima kmetijstvo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, povečevanjem zmogljivosti skladiščenja ogljika ter razvojem in večjo uporabo obnovljivih virov energije ter biomaterialov; meni, da je treba podnebna vprašanja vključiti v ukrepe SKP, kjer je to ustrezno;

49. meni, da je proizvodna učinkovitost bistvena za trajnostnejše upravljanje omejenih virov in da morajo biti kmetje inovativni pri svojih pridelovalnih tehnikah ter uporabljati najučinkovitejša finančna, znanstvena in tehnična orodja upravljanja, da bodo lahko zadovoljili večje povpraševanje po hrani in obnovljivih kmetijskih materialih na gospodarsko, družbeno in okoljsko trajnostnejši način;

50. v okviru strategije EU 2020 poudarja, da so raziskave in razvoj, uporaba novih tehnologij in dobrih praks v kmetijstvu pomembni za izboljšanje konkurenčnosti in povečanje proizvodnje ob hkratnem zmanjšanju uporabe pesticidov, gnojil in omejenih virov, kot sta voda in energija; meni, da je za spopadanje z novimi izzivi treba še naprej spodbujati naložbe v inovacije v kmetijstvu, med drugim prek programov za raziskave in razvoj v okviru SKP in EU;

51. v ta namen priporoča aktivno navzočnost kmetijskih svetovalcev v regijah, ki bi vodili kmete pri njihovih poskusih zagotavljanja okoljskih javnih dobrin;

52. meni, da je treba uvesti zaščitne ukrepe, da se zagotovi nadaljnja uporaba biotehnologije v kmetijstvu brez vpliva na obstoječe načine pridelave;

Zelena SKP

53. ugotavlja, da trg doslej še ni nagrajeval kmetov za varstvo okolja in drugih javnih dobrin; zato meni, da se mora SKP bolj posvetiti trajnosti z omogočanjem pravih ekonomskih spodbud za kmete, da bi optimizirali zagotavljanje storitev ekosistemov za nadaljnje izboljšanje upravljanja okoljskih virov na kmetijskih zemljiščih v EU; poudarja, da je to treba doseči brez dodatne finančne ali birokratske obremenitve kmetov;

54. meni, da zaradi izboljšanja proizvodnih dejavnikov, do katerega je prišlo zaradi večjega znanja, kmetje lahko odločilno prispevajo k zeleni rasti in se odzivajo na energetsko krizo z razvojem zelene energije v oblikah, kot so biomasa, biološki odpadki, bioplin, biogoriva druge generacije ter izraba energije vetra, sonca in vode omejenega obsega, ki bodo pomagale ustvariti tudi nove zelene zaposlitvene priložnosti;

 

Skupna in enostavna politika

55. vztraja, da je bolj kot kdaj koli prej pomembno, da skupna kmetijska politika zagotovi čezmejno razsežnost preskrbe s hrano, podnebnih sprememb, visokih enotnih standardov varstva okolja, varnosti in kakovosti proizvodov ter dobrega počutja živali na ustrezno delujočem enotnem trgu;

56. meni, da mora biti nova SKP prek poenostavljenega sistema pomoči enostavna za upravljanje, pregledna, ter da mora zmanjšati birokracijo in upravna bremena za kmete, zlasti za manjše proizvajalce, ter omogočati kmetom, da se osredotočijo na svojo glavno nalogo, namreč zagotavljanje kakovostnih kmetijskih proizvodov; meni, da je to mogoče doseči med drugim s prehodom na uporabo izvedbenih orodij, kot so dogovori o učinkih, enostavne pogodbe in večletna plačila, ki določajo cilje in kmete pooblaščajo, da izberejo primeren sistem kmetovanja za njihovo uresničitev;

57. poziva k sprejetju ustreznih ukrepov, s katerimi bo mogoče ne samo kmetom ampak tudi vsem evropskim državljanom pojasniti, iz česa je sestavljena SKP, ter hkrati jasno predstaviti cilje, razpoložljiva sredstva in pričakovane pozitivne učinke izvajanja SKP;

58. meni, da mora biti pristop Komisije k izvajanju regulativnega nadzora, opravljanju revizij skladnosti in uvedbi finančnih popravkov bolj sorazmeren in mora temeljiti na tveganju;

59. meni, da je treba za resnično poenostavitev SKP novo arhitekturo zasnovati tako, da se prepreči razdrobljenost podobnih ukrepov med različnimi instrumenti politike;

60. zahteva, naj se Evropskemu parlamentu pravočasno posredujejo posodobljeni podatki o tekočem stanju proračuna za kmetijstvo;

Zagotavljanje pravične, zelene in trajnostne SKP

61. pričakuje, da bo SKP v skladu s sklepi spomladanskega Evropskega sveta o Evropi 2020 preoblikovana tako, da bo ponujala instrumente za pametno, vključujočo in zeleno rast;

62. priznava širok razpon obstoječih in novih prednostnih nalog za SKP in ugotavlja, da so nove države članice, ko so se priključile Evropski uniji, upravičeno pričakovale, da bo pomoč v okviru SKP sčasoma primerljiva s starimi državami članicami; poziva, naj se za popoln odziv na nove izzive in uresničitev prednostnih nalog reformirane SKP zneski, dodeljeni SKP v proračunu za leto 2013, vsaj ohranijo na isti ravni tudi v naslednjem finančnem programskem obdobju;

63. poziva k oblikovanju mehanizma prilagodljivosti proračuna SKP, da se lahko neporabljena sredstva ob koncu leta prenesejo in prerazporedijo v naslednje leto;

64. je kljub temu zaskrbljen, da bodo omejena proračunska sredstva preveč razkosana in ne bo prišlo do učinkovitih rezultatov, zlasti na področju proizvodnje hrane;

65. vztraja, da se SKP ne sme ponovno prenesti v nacionalni okvir, zato meni, da se mora neposredna pomoč še naprej v celoti financirati iz proračuna EU in zavrača kakršno koli dodatno sofinanciranje, ki bi lahko škodilo pošteni konkurenci na enotnem trgu EU;

66. poziva k pošteni porazdelitvi sredstev SKP med kmete v EU; ponovno poudarja, da je treba ob upoštevanju raznolikosti kmetijske dejavnosti v EU oblikovati objektivna merila, da se opredeli pošten sistem razdeljevanja; poudarja, da neposredna plačila prispevajo k zagotavljanju javnih dobrin, stabilizaciji dohodkov kmetov in zavarovanju pred tveganji, deloma izravnavajo družbeno zaželene visoke standarde v EU, nenehno zmanjšujejo tarifne ovire ter predstavljajo plačilo za zagotavljanje osnovnih javnih dobrin, česar trg sam ne nagrajuje;

(1) meni, da za zmanjšanje razlik v porazdelitvi neposrednih sredstev podpore med državami članicami in odsevanje izjemne raznolikosti, ki je značilna za evropsko kmetijstvo, ne bo zadostovala hektarska osnova, zato poziva Komisijo, naj predlaga dodatna objektivna merila in oceni njihov potencialni vpliv ob upoštevanju zapletenosti kmetijskega sektorja in razlik med državami članicami, da bi se dosegla bolj uravnotežena porazdelitev;

(2) poziva, naj se jasno opredelijo poštena in objektivna merila za razporeditev sredstev z namenom razvoja podeželja,

67. meni, da se mora v naslednjem obdobju finančnega načrtovanja neposredna podpora v vseh državah članicah začeti izplačevati na osnovi površine; to bi bilo zadostno prehodno obdobje, ki bi kmetom in kmetijskim strukturam, ki še vedno uporabljajo sistem preteklih plačil, zagotovilo prožnost, da se prilagodijo spremembam in se izognejo preveč radikalni prerazporeditvi podpore, ne glede na hitro doseganje uravnotežene porazdelitve podpore med državami članicami; ugotavlja, da lahko prehod s preteklih plačil kot osnove pomeni posebne izzive za države članice ali regije s sorazmerno velikim obsegom golega zemljišča (upravičeno zemljišče, za katerega lastnik ni zahteval plačil); poziva k celovitemu upoštevanju posebnih potreb takih območij pri oblikovanju prihodnje podpore; meni tudi, da morajo države članice in regije ohraniti prožnost glede regionalizacije sistema plačil na osnovi površine, tako da bo odražal njihove posebne prednostne naloge, hkrati pa upošteval pošteno konkurenco in notranji trg;

68. meni, da vrnitev na vezana plačila kot vodilno načelo SKP ni dopustna; vendar meni, glede na prehod s sistema preteklih plačil na model pomoči na osnovi površine v skladu s sklepi iz pregleda SKP, da mora biti državam članicam zagotovljena ustrezna stopnja prožnosti; meni, da bo ta prožnost državam članicam omogočila, da bi se lahko odzivale na posebne potrebe njihovega ozemlja in preprečile popolno zaustavitev pridelave ali zmanjšanje raznolikosti kmetijskih dejavnosti; meni, da bi ta manevrski prostor moral biti v obliki omejenih vezanih plačil za ranljive sektorje kmetijstva in ozemlja ter okoljsko občutljiva območja, v skladu z zahtevami WTO in ob hkratnem zagotavljanju poštenih tržnih razmer za kmete v vsej EU;

69. opredeljuje potrebo po osrednjih ključnih gradnikih – varnost preskrbe s hrano in poštena trgovina, trajnost, kmetijstvo v vsej Evropi, kakovost živil, biotska raznovrstnost in varstvo okolja ter zelena rast – da se zagotovi pravična in trajnostnejša SKP; meni, da je treba ohraniti strukturo dveh stebrov, vendar se je pri tem treba izogniti podvajanju ciljev in instrumentov politike in upoštevati vsebino tukaj opredeljenih gradnikov;

70. meni, da je treba zaradi poenostavitve, jasnosti in skupnega pristopa že na začetku reforme določiti financiranje vseh prednostnih nalog SKP;

Varnost preskrbe s hrano in poštena trgovina

71. meni, da sta vzdržnost kmetij in kakovost življenja kmetov nujen pogoj za nadaljevanje kmetijske dejavnosti; zato meni, da je treba vsem kmetom v EU zagotoviti osnovna neposredna plačila na površino, ki jih financira EU, da se zagotovi socialna in ekonomska trajnost evropskega modela kmetijske proizvodnje, ki bi moral zagotavljati varnost osnovne preskrbe s hrano za evropske potrošnike, kmetom omogočiti konkurenčno proizvodnjo visokokakovostne hrane, zagotoviti spodbujanje kmetijske dejavnosti in zaposlovanja na podeželju v celotni EU ter osnovne javne dobrine na podlagi zahtev navzkrižne skladnosti za dobre kmetijske in okoljske pogoje ter v skladu s standardi visoke kakovosti in dobrega počutja živali;

72. poziva k absolutni zahtevi, da se nagrajuje samo aktivno kmetijsko proizvodnjo tako, da se v pravila o navzkrižni skladnosti vključi minimalna dejavnost v zameno za plačilo in da postane sorazmernost ključno načelo pri izvrševanju pravil;

Trajnost

73. meni, da je treba kmetom zagotoviti dodatna neposredna plačila, ki bi jih financirala EU, z enostavnimi večletnimi pogodbami, ki jih bodo nagrajevale za zmanjševanje emisij ogljika na enoto proizvodnje in/ali povečevanje skladiščenja ogljika v tleh s pomočjo trajnostnih proizvodnih metod in s proizvodnjo biomase, ki jo je mogoče uporabiti pri proizvodnji trajnih kmetijskih materialov;

74. meni, da bi to imelo dvojno korist, saj bi kmetijstvo EU postalo okoljsko in gospodarsko trajnostnejše na podlagi manjših emisij ogljika in/ali izboljšane učinkovitosti, kmetom pa bi zagotovilo finančno korist od povečanega skladiščenja ogljika na njihovem zemljišču in jih izenačilo z drugimi panogami, ki so vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami; poziva, naj se ustrezno opredelijo jasna in merljiva merila ter cilji za čim hitrejšo izvedbo teh plačil v vseh državah članicah;

Kmetijstvo po Evropi

75. poziva k nadaljnjemu izvajanju posebnih ukrepov za zagotovitev nadomestila kmetom, ki proizvajajo na prikrajšanih območjih, kot so območja z naravnimi omejitvami, vključno z gorskimi regijami, okoljsko občutljivimi območji in/ali regijami, ki so najbolj prizadete zaradi podnebnih sprememb ter najbolj oddaljenimi regijami, da se zagotovi takšna kmetijska dejavnost, ki bo omogočila nadaljnje upravljanje zemljišč in lokalno proizvodnjo hrane po vsej EU, kar bo zmanjšalo grožnjo opuščanja zemljišč, zagotovilo uravnoteženo upravljanje ozemelj v vsej EU ter racionalen razvoj kmetijske proizvodnje;

76. meni, da je treba pri kakršni koli reformi sheme za območja z omejenimi možnostmi, zlasti pri določanju in razvrščanju teh območij, upoštevati težave, s katerimi se spopadajo kmetje v različnih delih EU, saj se te razlikujejo glede na različne biofizične in podnebne pogoje; meni, da je treba območjem, ki bi bila po novih pravilih izključena, zagotoviti ustrezno obdobje opuščanja;

77. opozarja na posebno vlogo kmetov na obmestnih območjih, kjer je pritisk na podeželske in kmetijske vire lahko precejšnji; poudarja, da je treba ohraniti to proizvodnjo hrane in javnih dobrin blizu mestnega prebivalstva;

Kakovost živil

78. poudarja, da mora razvoj politike kakovosti živil, zlasti kar zadeva geografsko označbo (ZOP/ZGO/ZTP), postati prednostna naloga SKP ter ga je treba spodbujati in krepiti tako, da se EU omogoči ohranjanje njene vodilne vloge na tem področju; meni, da je za te kakovostne proizvode treba omogočiti oblikovanje izvirnih instrumentov upravljanja, varovanja in spodbujanja, ki naj zagotovijo njihov skladen razvoj in pomemben prispevek k trajnostnemu razvoju in konkurenčnosti evropskega kmetijstva;

Biotska raznovrstnost in varstvo okolja

79. meni, da lahko kmetje na stroškovno učinkovit način prispevajo k biotski raznovrstnosti in varstvu okolja ter prilagajanju podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic, kar je treba še naprej spodbujati; poziva, naj SKP zagotovi priložnosti, da se velika večina kmetijskih zemljišč vključi v kmetijsko-okoljske programe, ki bodo nagrajevali kmete za zagotavljanje dodatnih storitev ekosistemov ob spodbujanju trajnostnejših in varčnejših modelov pridelave, kot so ekološko kmetijstvo, integrirano kmetijstvo, razvoj kmetijstva z visoko naravno vrednostjo in trajnostnih intenzivnih kmetijskih praks; meni, da je treba vse te ukrepe razvoja podeželja še naprej sofinancirati, po potrebi z večjim proračunom;

Zelena rast

80. meni, da mora biti „zelena rast“ v središču nove strategije za razvoj podeželja, s poudarkom na ustvarjanju novih zelenih delovnih mest prek:

– razvoja lokalnih dinamičnih orodij, kot so lokalno trženje, lokalna predelava in podpora projektom, v katerih sodelujejo vse zainteresirane strani v lokalnem kmetijskem sektorju

– razvoja proizvodnje energije iz biomase, bioloških odpadkov, bioplina in, v manjšem obsegu, drugih obnovljivih virov energije ter spodbujanja proizvodnje biogoriv druge generacije, kmetijskih materialov in proizvodov zelene kemije

– vlaganja v posodobitve in inovacije ter nove tehnike raziskav in razvoja za prilagoditev podnebnim spremembam in njihovo ublažitev,

– zagotavljanja usposabljanja in svetovanja za kmete v zvezi z uporabo novih tehnik ter pomoči mladim kmetom, ki vstopajo v panogo;

81. meni, da mora biti za podporo ključnih gradnikov SKP še naprej na voljo ustrezna varnostna mreža; meni, da bi morala biti ta varnostna mreža dovolj prožna, da bi upoštevala razvoj trga, ter bi morala vključevati mehanizme, kot so javno in zasebno skladiščenje, intervencije ter uravnalni tržni ukrepi, ki se ob potrebi sprožijo za preprečevanje izjemne nestanovitnost in kot orodje za hitro odzivanje v primeru krize; v zvezi s tem meni, da mora biti v proračunu EU na voljo posebna rezervna proračunska postavka, ki bi se lahko hitro uporabila kot odziv na morebitne krize,

82. poziva, naj bodo ti ukrepi podprti z instrumenti za pomoč pri zmanjšanju nestanovitnosti in zagotavljanje stabilnih pogojev za kmetijske dejavnosti in načrtovanje; v zvezi s tem meni, da je treba obravnavati tudi nova inovativna gospodarska in finančna orodja, kot so splošne zavarovalne police za pridelek, terminski trgi in vzajemni skladi, za zaščito proti skrajnim tržnim ali podnebnim razmeram, ne da bi to negativno vplivalo na zasebne sheme, ki se trenutno razvijajo;

83. meni, da je uravnavanje večanja potencialne proizvodnje lahko pomembno sredstvo pri zagotavljanju trajnostne rasti mnogih kmetijskih sektorjev.

84. vztraja, da je treba za dopolnitev tržnih ukrepov nujno okrepiti položaj primarnih proizvajalcev v verigi preskrbe s hrano z vrsto ukrepov za obravnavanje preglednosti, pogodbenih razmerij in nepoštenih poslovnih praks; meni, da je treba raziskati tudi možne prilagoditve pravil konkurence, da bodo lahko organizacije primarnih proizvajalcev postale učinkovitejše in po potrebi rasle v obsegu in velikosti ter bodo sposobne pogajanj tako, da se bodo lahko zoperstavile velikim trgovcem na drobno in predelovalcem; v zvezi s tem je treba preučiti možnost imenovanja varuha pravic kmetov na nacionalni ali evropski ravni, ki bo pristojen za reševanje sporov v verigi preskrbe s hrano;

85. ponovno opozarja, da je treba iz obstoječega nabora tržnih orodij zaradi obveznosti WTO še naprej postopno odpravljati izvozna nadomestila v EU, vzporedno s podobnimi ukrepi, ki jih sprejmejo partnerji iz WTO ;

86. meni, da je treba spodbujati konkurenčnost evropskega kmetijstva znotraj in zunaj meja Skupnosti, da bi se lahko spoprijeli z velikimi izzivi prihodnosti, kot so zanesljiva preskrba s hrano v EU, preskrba vse večjega svetovnega prebivalstva s hrano, okolju prijazen pristop, biotska raznovrstnost in boj proti podnebnim spremembam;

87. opozarja, da EU lahko financira tiste ukrepe v evropskih in tretjih državah, ki zagotavljajo obveščanje o evropskih kmetijskih in živilskih proizvodih ali razširjajo informacije o njihovih prednostih v Evropi in po svetu; meni, da je treba pregledati proračun za to financiranje, da bi se okrepila prepoznavnost kmetijskih in živilskih proizvodov EU na trgih v EU in v tretjih državah; meni, da je treba v novi SKP te promocijske sheme širše uporabljati in da morajo imeti večjo in učinkovitejšo uporabno vrednost;

88. meni, da mora skupna kmetijska politika vsem potrošnikom, zlasti najrevnejšim, omogočiti bolj zdrav način prehranjevanja z raznovrstnimi proizvodi po dostopnih cenah; v boju proti revščini in za boljše zdravje je treba nadaljevati s programi pomoči za najrevnejše v družbi ter razširiti programe za spodbujanje porabe sadja in zelenjave v šolah;

89. meni, da morata biti zasnova in izvajanje nove SKP enostavna, sorazmerna in usmerjena k zmanjševanju birokracije in upravnih stroškov;

SKP ter večletni finančni okvir in letni proračunski postopek

90. poudarja, da je treba ob upoštevanju novih ciljev skupne kmetijske politike zagotoviti ustrezno financiranje v novem večletnem finančnem okviru, da bi lahko bolj podprli politiko glede na velike izzive, s katerimi se bo moral v prihodnjih letih soočiti ta sektor, ki je bistvenega pomena za zanesljivo preskrbo EU s hrano;

91. ponovno opozarja, da je bilo v zadnjih štirih letih veljavnega večletnega finančnega okvira letni proračun mogoče določiti le z uporabo razpoložljivih razlik v različnih razdelkih večletnega finančnega okvira ali z revizijami iz člena 23 medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, pri čemer se za financiranje drugih prednostnih nalog EU uporabijo razpoložljive razlike do zgornjih mej razdelka 2; poudarja, da bodo od proračunskega leta 2011 do izteka veljavnega večletnega finančnega okvira (2013) razpoložljive razlike do zgornje meje v razdelku 2 izredno omejene;

92. poudarja, da pravno zavezujoča narava večletnega finančnega okvira zahteva uvedbo prožnejših določb o izvajanju, da se bo lahko Unija dovolj prožno in učinkovito odzivala na nepredvidene dogodke;

93. opozarja, da v skladu s členom 314(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije Komisija po sklicu Spravnega odbora ne bo več mogla spremeniti osnutka proračuna; opozarja, da mora Komisija jeseni predložiti pisni predlog spremembe s posodobitvijo napovedi za kmetijstvo; vztraja, da mora biti pisni predlog spremembe na voljo pred glasovanjem v Evropskem parlamentu; poziva pristojne odbore, naj določijo notranji postopek, po katerem bi oblikovali stališče Parlamenta za sejo Spravnega odbora;

94. ponovno opozarja, da so se pilotni projekti in pripravljalni ukrepi, ki jih je uvedel Evropski parlament, razvili v pomembna orodja za oblikovanje prednostnih nalog politike in uvedbo novih pobud, ki so se pogosto prenesle v dejavnosti in programe EU, tudi na področju kmetijstva in razvoja podeželja; meni, da bi bili lahko pilotski projekti in pripravljalni ukrepi v prihodnje podlaga za preizkušanje novih idej za reforme;

95. poziva Komisijo, naj pri oblikovanju sporočila in pripravi zakonodajnih predlogov v celoti upošteva priporočila Evropskega parlamenta;

96. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Skupna kmetijska politika je uspešno izpolnjevala cilje, ki so bili zastavljeni v prvotni rimski pogodbi. SKP je v preteklih 50 letih izboljšala produktivnost, prispevala k primernemu življenjskemu standardu kmečkega prebivalstva, stabilizirala trge, zagotovila nemoteno preskrbo in potrošnikom zagotovila kakovostno hrano po zmernih cenah. Prihodnja SKP se bo morala spoprijeti z novimi in težkimi izzivi ter bo morala zagotoviti okvir za prihodnost na temeljih stabilnosti, predvidljivosti in prilagodljivosti v kriznih časih.

 

Ozadje reforme so gospodarska kriza in resne finančne težave, s katerimi se soočajo države članice, davkoplačevalci, kmetje in potrošniki, zato moramo oblikovati skladno in verodostojno podlago za SKP po letu 2013.

 

SKP se bo morala prilagoditi spremenjenim evropskim in svetovnim razmeram. Evropsko kmetijstvo mora v prvi vrsti potrošnikom zagotoviti varnost preskrbe s hrano in pomagati nahraniti vedno številčnejše svetovno prebivalstvo. Vendar zdaj prvič ne moremo le „odpreti ventila“ in proizvesti več hrane z večjo uporabo energije in večjimi sredstvi. Zakaj? Obstajata dva glavna razloga: prvič, energetska kriza, višji stroški energije in potreba po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov predstavljajo veliko omejitev za povečanje proizvodnje. Drugič, učinek podnebnih sprememb bo onemogočil uporabo velikih predelov dodatnih površin za kmetijsko proizvodnjo. Podnebne spremembe bodo povzročile tudi pomanjkanje vode in suše, zaradi česar bo spet omejeno povečanje proizvodnje. Kmetijstvo v EU in po celem svetu bo moralo tako zagotoviti več hrane z manj zemlje, manj vode in manj energije.

 

Temeljni kamen SKP mora biti še vedno zagotovitev konkurenčnosti evropskega kmetijstva v primerjavi z dobro subvencioniranimi trgovinskimi partnerji, kot so Združene države, Japonska, Švica ali Norveška, kar bo kmetom v EU zagotovilo poštene trgovinske pogoje. Še naprej je treba spodbujati kmetijsko dejavnost v celotni Evropi, da se zagotovi lokalna proizvodnja hrane in uravnotežen ozemeljski razvoj.

 

Poleg tega je zelo pomembno, da današnje kmetijstvo pokaže, da je na dobri poti, da bo znatno prispevalo k oblikovanju novih prednostnih nalog v okviru strategije EU 2020 za obravnavanje podnebnih sprememb in ustvarjanje novih delovnih mest z zeleno rastjo ter hkrati še naprej zagotavljalo varnost preskrbe s hrano za evropske potrošnike s proizvodnjo varnih in visokokakovostnih proizvodov. Evropski kmetje in SKP morajo pokazati, da lahko ponudijo nekaj odgovorov na izzive 21. stoletja ter da so del rešitve in ne del težave.

 

Z razširitvijo EU na 27 držav članic je pomembno, da bodo končno izpolnjena pričakovanja novih držav članic po pravični obravnavi. Da se izpolnijo nove prednostne naloge in pričakovanja vseh držav članic EU, je treba v okviru novih finančnih perspektiv ohraniti proračunski znesek SKP vsaj na ravni leta 2013.

 

V poročilu sem opredelil prednostne naloge skupne in verodostojne večnamenske kmetijske politike preskrbe s hrano, ki bo zagotovila podporo kmetom v korist širše družbe. Opredelil sem pet ključnih stebrov, in sicer varnost preskrbe s hrano in poštena trgovina, trajnost, kmetijstvo v vsej Evropi, biotska raznovrstnost in varstvo okolja ter zelena rast, da se zagotovi pravičnejša, bolj zelena in trajnostnejša prihodnja SKP.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V okviru izvajanja določb nove Lizbonske pogodbe mora Evropski parlament resno prevzeti nove odgovornosti kot sozakonodajalec na področju kmetijstva. Komisija in Svet morata pri tej zadevi bolj neposredno, enakopravno in v dobri veri sodelovati s poslanci.

 

V ta namen bom čim bolj učinkovito uporabil možnosti, ki jih zagotavlja nov institucionalni okvir. Zagovarjal bom ključno vlogo Parlamenta ob hkratnem sprejemanju prožnega pristopa k oblikovanju politike, s posebnim poudarkom na sorazmernosti in subsidiarnosti.

 

PRILOGA

Graph 1: Evolution of CAP expenditure and CAP reform path.

 

 

 

Source: European Commission, DG AGRI (updated by DG AGRI-Unit L.1 on 5.3.2010)

 

 

Graph 2: EU surpluses over time (1991-2008) for wheat, beef, and butter

 

Source: European Commission, DG AGRI, Discussion Paper December 2009 – Why do we need a Common Agricultural Policy?

Graph 3: Percentage of CAP expenditure in EU expenditure

Source: European Commission, DG AGRI (updated by DG AGRI-Unit L.1 on 5.3.2010)

Graph 4: Percentage of CAP expenditure in EU GDP

 

Source: European Commission, DG AGRI (updated by DG AGRI-Unit L.1 on 5.3.2010)

 

Graph 5: Change in real agricultural income per worker in 2009 compared to 2008 (percentage) per MS

 

Source: Eurostat, graph created with data from March 2010 (updated by DG AGRI-Unit L.1 on 8.3.2010, figures for 2009 are Eurostat estimates)

 

Graph 6: Direct payments per Member States, average per hectare, 2008

 

Source: European Commission, DG AGRI (updated by DG AGRI-Unit L.1 on 5.3.2010)

 

Table 7: Options chosen for SPS implementation in member States

 

 

Source: drawn from European Commission table, DG Agriculture D.1.

 

 

 

<Date>{29/04/2010}29.4.2010</Date>

MNENJE <CommissionResp>ODBORA ZA PRORAČUN</CommissionResp>

<CommissionInt>za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja</CommissionInt>

<Titre>Prihodnost skupne kmetijske politike po letu 2013</Titre>

<DocRef>(2009/2236(INI))</DocRef>

Poročevalec: <Depute>Giovanni La Via</Depute>

 

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker Pogodba o delovanju Evropske unije šteje večletni finančni okvir za pravno zavezujoč akt, s katerim mora biti usklajen letni proračun,

B.  ker je Evropski parlament z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe pridobil pristojnost za oblikovanje kmetijske politike Unije ne le pri večletnih kmetijskih programih, ampak tudi s spreminjanjem letnega proračuna za kmetijstvo, kar mu nalaga odgovornost, da zagotovi pošteno in trajnostno skupno kmetijsko politiko,

C.  ker se bo morala nova skupna kmetijska politika soočiti z novimi in zahtevnimi izzivi, pri čemer bo morala z ustreznimi kakovostnimi proizvodi zadostiti potrebam evropskih državljanov po hrani, odgovoriti na težave pri zanesljivosti preskrbe s hrano v svetu, zagotoviti delovanje kmetijskih trgov in podpirati prihodek kmetijskega sektorja, pa tudi varovati okolje povsod po Evropi in se odzivati na podnebne spremembe,

D.  ker odhodki za kmetijstvo predstavljajo zgolj 0,49 % celotnega BDP Evropske unije (podatek za leto 2008), s čimer je Evropska unija glede na znesek finančne podpore kmetom na prebivalca primerljiva s svojimi velikimi trgovinskimi partnericami, kot so Združene države Amerike,

E.   ker odhodki za neposredno pomoč predstavljajo 0,38 % BDP Evropske unije (podatek za leto 2008),

F.   ker odhodki za politiko za razvoj podeželja predstavljajo 0,11 % BDP Evropske unije,

G.  ker od leta 2007 mehanizmi prostovoljne modulacije omogočajo prerazporeditev finančne pomoči med neposrednimi plačili in razvojem podeželja, kar pa ni povečalo preglednosti in legitimnosti pri finančnih sredstvih za kmetijstvo ali jih poenostavilo,

H.  ker se Unija zaradi sedanjih majhnih razlik, ki so na voljo v razdelku 2 od proračunskega leta 2011 naprej, zelo težko ustrezno odziva na tržne krize in nepričakovane svetovne dogodke, poleg tega pa lahko zaradi njih letni proračunski postopek izgubi svoj pomen,

1.   ponovno opozarja, da Pogodba o delovanju Evropske unije določa, da bo v prihodnje s soglasno sprejeto uredbo Sveta določen večletni finančni okvir in opredeljeni zneski letnih zgornjih mej po vrstah odhodkov;

2.   poudarja, da pravno zavezujoča narava večletnega finančnega okvira zahteva uvedbo prožnejših določb o izvajanju, da se bo lahko Unija dovolj prožno in učinkovito odzivala na nepredvidene dogodke;

3.   opozarja, da mora skupna kmetijska politika ostati skupna, ter na dejstvo, da je treba preprečiti njeno ponovno nacionalizacijo, da ne bi prišlo do neizogibnih razlik med državami članicami, zato je treba zagotoviti ustrezno financiranje skupne kmetijske politike na pošten način in v celoti iz evropskega proračuna;

4.   ponovno opozarja, da je bilo v zadnjih štirih letih veljavnega večletnega finančnega okvira letni proračun mogoče določiti le z uporabo razpoložljivih razlik v različnih razdelkih večletnega finančnega okvira ali z revizijami iz člena 23 medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, pri čemer se za financiranje drugih prednostnih nalog EU uporabijo razpoložljive razlike do zgornjih mej razdelka 2; poudarja, da bodo od proračunskega leta 2011 do izteka veljavnega večletnega finančnega okvira (2013) razpoložljive razlike do zgornje meje v razdelku 2 izredno omejene;

5.   poudarja, da je treba ob upoštevanju novih ciljev skupne kmetijske politike zagotoviti ustrezno financiranje v novem večletnem finančnem okviru, da bi lahko bolj podprli politiko glede na velike izzive, s katerimi se bo moral v prihodnjih letih soočiti ta sektor, ki je bistvenega pomena za zanesljivo preskrbo EU s hrano;

6.   opozarja, da v skladu s členom 314(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije Komisija po sklicu Spravnega odbora ne bo več mogla spremeniti osnutka proračuna; opozarja, da mora Komisija jeseni predložiti pisni predlog spremembe s posodobitvijo napovedi za kmetijstvo; vztraja, da mora biti pisni predlog spremembe na voljo pred glasovanjem v Evropskem parlamentu; poziva pristojne odbore, naj določijo notranji postopek, po katerem bi oblikovali stališče Parlamenta za sejo Spravnega odbora;

7.   ponovno opozarja, da so se pilotni projekti in pripravljalni ukrepi, ki jih je uvedel Evropski parlament, razvili v pomembna orodja za oblikovanje prednostnih nalog politike in uvedbo novih pobud, ki so se pogosto prenesle v dejavnosti in programe EU, tudi na področju kmetijstva in razvoja podeželja; meni, da bi bili lahko pilotski projekti in pripravljalni ukrepi v prihodnje podlaga za preizkušanje novih idej za reforme.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	28.4.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	33 2 3
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alexander Alvaro, Marta Andreasen, Francesca Balzani, Reimer Böge, Giovanni Collino, Jean-Luc Dehaene, Isabelle Durant, Göran Färm, José Manuel Fernandes, Eider Gardiazábal Rubial, Salvador Garriga Polledo, Ivars Godmanis, Estelle Grelier, Carl Haglund, Jutta Haug, Jiří Havel, Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Anne E. Jensen, Ivailo Kalfin, Sergej Kozlík, Jan Kozłowski, Vladimír Maňka, Barbara Matera, Claudio Morganti, Nadezhda Neynsky, Miguel Portas, Dominique Riquet, Sergio Paolo Francesco Silvestris, László Surján, Helga Trüpel, Daniël van der Stoep, Derek Vaughan, Angelika Werthmann
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Franziska Katharina Brantner, Maria Da Graça Carvalho, Giovanni La Via, Peter Šťastný, Theodor Dumitru Stolojan
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Marita Ulvskog

 

 

 

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	15.6.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 2 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	John Stuart Agnew, Richard Ashworth, Liam Aylward, Christophe Béchu, José Bové, Luis Manuel Capoulas Santos, Michel Dantin, Paolo De Castro, Albert Deß, Diane Dodds, Herbert Dorfmann, Hynek Fajmon, Lorenzo Fontana, Iratxe García Pérez, Béla Glattfelder, Martin Häusling, Esther Herranz García, Peter Jahr, Elisabeth Jeggle, Jarosław Kalinowski, Elisabeth Köstinger, George Lyon, Miguel Angel Martínez Martínez, Gabriel Mato Adrover, Mairead McGuinness, Krisztina Morvai, Mariya Nedelcheva, James Nicholson, Rareş-Lucian Niculescu, Wojciech Michał Olejniczak, Georgios Papastamkos, Marit Paulsen, Britta Reimers, Ulrike Rodust, Alfreds Rubiks, Giancarlo Scottà, Czesław Adam Siekierski, Sergio Paolo Francesco Silvestris, Alyn Smith
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Luís Paulo Alves, Sandra Kalniete, Giovanni La Via, Hans-Peter Mayer, Maria do Céu Patrão Neves, Daciana Octavia Sârbu, Jacek Włosowicz