Nahajate se tukaj

Milan Zver na slovestnosti ob Dnevu državnosti

Ob Dnevu državnosti je evropski poslanec dr. Milan Zver nagovoril zbrane na slovestnosti v Celju:

več...

Govor evropskega poslanca dr. Milana Zvera:

Spoštovani!

Ponovno smo se zbrali pri cerkvi Svetega Duha v Celju, da bi podarili poljub domovini, svojemu narodu, ki je pred dvema desetletjema sprejel plebiscitarno odločitev o samostojnosti, kar je kasneje potrdila slovenska politika, zavarovali in obranili pa slovenska vojska in policija. Slava vsem, ki so dali življenje za Slovenijo in za vse nas! Kdo ve, kako bi se stvari odvijale naprej, če ne bi bili takrat pogumni ljudje na pravem mestu.

Pred dvema desetletjema smo imeli na srečo vse: ugodne mednarodne razmere, enotno izkazano voljo slovenskega naroda in sposobno ter enotno politično vodstvo, ki je znalo uvideti in predvideti zgodovinske dogodke in procese. Zato se je Slovenija osamosvojila, uvedla demokracijo in svobodo, pravno državo, modernizirala osrednje družbene in državne ustanove, uskladila svoj pravni red z evropskim itd. Se pravi, vzpostavila sistem, v katerem je svoboden posameznik v središču. Danes je Slovenija uveljavljena članica EU. V svoji kratki državni zgodovini je opravljala pomembne naloge tako v okviru OZN, OVSE, Svetu Evrope, a tisto, kar največ šteje, je po vseh ocenah v letu 2008 odlično vodila Evropsko unijo. Kot povsod tudi v politiki velja, da na lovorikah ne moremo spati.

Lahko bi torej upravičeno pričakovali, da smo Slovenci ponosni na svojo zgodovino. Na najnovejšo, pa tudi na tisto starejšo. Zgodovinska pot slovenskega naroda je bila dolga in trnova, strma in težka, dokler ni dosegel vrha – pred dvema desetletjema. Veliko je mejnikov, nekateri segajo tisočletje nazaj, ko smo začeli graditi našo kulturno identiteto. Ta majhen narod, ki mu pripadamo, je med prvimi prevedel sveto pismo v materni jezik. Postopno smo dograjevali tudi politično identiteto, začenši s karantansko  zgodbo, iz katere je postopoma zrasla sodobna nacionalna.

Naša sedanjost pa je vse preveč razdeljena na Mi in Vi, na Naše in Vaše, na leve in desne, na 'predne' in na 'zadnje'. Politično različnost je sicer prinesel modernizem, in razdeljenost ne bi bila slaba, če Slovenci v politiki ne bi bili na okopih, v strelskih jarkih, v lagerjih, se pravi radikalno ločeni, kar nam manjša možnost, da bi oblikovali skupni, obči, to je nacionalni interes. Tega očitno še ne zmoremo; in ne bomo zmogli, dokler bodo totalitarni vzorci vedenja v našem političnem vsakdanu veljali kot nekaj samoumevnega, dokler bodo nekateri še vedno žugali tistim, ki govore o narodni spravi. Toda sprava je le  kolektivni 'da' prihodnosti, ki ne sme biti tako radikalno deljena kot je bila preteklost. Spravimo, pogodimo se enkrat za vselej s preteklostjo, da bo prihodnost lahko dostojna človeka. Brez te enotnosti ne bomo močni. Če ni občutka moči, se počutiš nebogljen in nesamozavesten. Brez kolektivne samozavesti lebdi narod v zraku, je nemočen in pod nenehno grožnjo, da pade. In trd je bil pristanek 7. Junija, še trši nas čakajo, če se ne bomo poenotili glede nacionalnih vprašanj.

Enako usodo doživi posameznik, če ga skozi življenje ne vodijo vrednote, ki mu osmišljajo življenje. Toda v današnji stvarnosti, zlasti politični, se vse preveč zdi, da nas vodijo le interesi, ki se vrtijo okoli vprašanj ' kdo, kaj , kje, koliko dobi'; to pa ustvarja nove in nove konflikte in delitve. Navadni državljani doživljajo katastrofalne socialne in ekonomske trende. Novih delovnih mest ni zaradi zgrešene gospodarske in finančne politike vlade, ki je prihodkovna stran ne skrbi, v kolikor ne veča davkov in predpisuje novih. Na drugi strani pa, v skladu s svojo paradigmo, veliko deli, tudi tisto, kar ni ustvarjeno. Zato se je javni dolg drastično povečal. Ključno vprašanje je, ali Slovenija zmore zdržati še dve leti s takim načinom vladanja.  Vzorci dela in življenja, ki nam jih vsakodnevno kaže vladajoča elita – od nedotakljivosti izbrancev do perverznih patoloških vedenjskih praks – vse to je že zdavnaj prešlo mejo sprejemljivega.

Kam to pelje? Sporočilo  nedavnega zgodovinskega evharističnega kongresa - tega stoletnega dogodka na Slovenskem - je bilo, da je smisel življenja na oni strani pravkar opisanega vzorca. Da veselje in sreča nista povezana le z imetjem, s politično močjo, ki ti jo daje položaj, ampak s tem, kakšen odnos imamo ne le do sebe, ampak tudi do drugih ljudi, do bližnjih in daljnih, kakšen odnos imamo do okolja, naše vere in kulture, ki nas plemeniti, do skupnosti, ki ji pripadamo.

Slovenci smo bili že v težjem položaju, kot ga živimo sedaj. In marsikaj smo zmogli, ker smo bili krepostni. Živimo življenje, ki nam je bilo dano,a drage državljanke in državljani - naše življenje je tudi naša država Slovenija. Težko pridobljena, zato se moramo tem bolj potruditi, da bo večna, trajna. Bog jo živi, našo Slovenijo, in vse vas, ki jo ljubite - po Cankarjevo - stokrat bolj kot njeni namišljeni trubadurji.

PRENESI DOKUMENT