Dr. Milan Zver je pred 40 leti kot študent delal na športni redakciji ljubljanske televizije. Ko je teletekst začel z eksperimentalnim predvajanjem, kot so takrat temu rekli, se mu je takoj priključil. Ob 40. letnici delovanja objavljamo kratke odgovore na vprašanja, ki so jih evropskemu poslancu posredovali sedanji sodelavci teleteksta.
7. maja 1984 je takratna RTV Ljubljana začela oddajati teletekst, ki je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo in naznanjal transformacijo produkcije, posredovanja in sprejemanja novic. Teletekst RTV Slovenija je bilo že junija 1995 mogoče spremljati tudi na medmrežju, s čimer je postal za nizozemskim in singapurskim tretji teletekst na svetovnem spletu. Iz uredništva teleteksta se je leta 2002 razvil Multimedijski center RTV Slovenija. Kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov ostaja tudi med slovenskimi gledalci zelo priljubljen. Pred desetimi leti je ob 30-letnici raziskava pokazala, da teletekst uporablja skoraj 60 odstotkov Slovencev, starih med 10 in 75 let, skoraj petina Slovencev, natančneje 18,8 odstotka, pa ga je takrat uporabljalo vsak dan.
Teletekst praznuje 40 let. Tam ste svojo pot kot študent začeli tudi vi, ste eden izmed pionirjev teleteksta. Kakšni so vaši spomini na teletekst, kateri je vaš najljubši? Koliko časa ste delali na teletekstu?
Res je, pred 40 leti sem kot študent delal na športni redakciji ljubljanske televizije. Ko je začel teletekst z eksperimentalnim predvajanjem, kot so takrat temu rekli, sem se takoj priključil. Najprej na športu, kasneje, ko zaradi varčevanja ni bilo več delitve dela, pa praktično vse. Tudi horoskope sem pisal (smeh). Pri tem sem bil baje še posebej dober. Največ pa smo delali zunanjo politiko, teh vesti je bilo največ. Veliko sem se naučil. Znanja in veščine, tudi računalniške, sem dobil prav tu. Spomnim se tudi dveh kiksov. Nekaj ur pred smrtjo sem pokopal visokega italijanskega politika Enrica Berlinguerja, saj sem napačno razumel nek tuji radio. Šef Škoberne pa je od nas nenehno zahteval, da sledimo tujim medijem. Druga stvar je bila v povezavi z angleško kraljevo družino. Po objavi novice me je poklical nek globok glas in me prepričal, če razumete poanto, da sem novico takoj umaknil. Danes vem, kdo je bil to... O ja, veliko bi se še dalo povedati.
Za kaj vse ste bili zadolženi? Sodelavka, ki je delala tudi z vami, mi je prišepnila, da ste pokrivali tudi šport. Kateri vam je bil najbolj blizu?
Ja, šport in šah. Spomnim se, da smo dobesedno v živo prenašali dvoboje za naslov svetovnega šahovskega prvaka, med Kasparovom in Karpovom. Ko je Tanjug, ki je bil sicer glavni vir informacij, poslal potezo z dvoboja, smo jo takoj dali na teletekst. Ali pa letne olimpijske igre iz ZDA, ki smo jih spremljali cele noči. Nepozabno. Najraje sem imel seveda nogomet, pa tudi druge športe. Če si športnik, si pač športnik, nisi diskriminatoren.
Teletekst je še vedno priljubljen med bralci. Ga tudi vi še vedno uporabljate? Če da, katere vsebine na njem najraje berete? Poleg 500, kjer je šport. :)
Ja, vselej sem pogledal najprej šport, potem pa politiko. Tudi kasneje, danes pa teletekst spremljam manj. Teletekst je v osemdesetih predstavljal revolucijo v svetu medijev. Razvojno gledano je bil, vsaj iz tehničnega vidika, nekaj podobnega, kot so danes družabni mediji. Vendar je bil omejen, saj si ga lahko spremljal le, če si imel, recimo temu, dobro televizijo. Danes je recepcija seveda enostavna, imaš tv in ves svet v žepu. Pa še sam si lahko medij.
Še pred pojavom teleteksta, sem imel določene vzorce recimo temu medijskega vedenja: zjutraj sem bral časopise, čez dan poslušal radio, zvečer je bila na vrsti tv. Kasneje sem teletekst uporabljal doma in v službi. In vse manj sem bral tisk. Danes časopisov praktično ne berem več v fizični obliki. Tudi televizija doživlja podobno usodo. Pred leti sem našel zanimivo karikaturo, kako sodobna družina komunicira z mediji. Dedi je na računalniku, oče na Ipadu, otroka na telefonu, samo pes še gleda televizijo. No, ja ...
Kaj je bila oziroma je po vašem glavna prednost teleteksta? Kakšno prihodnost mu napovedujete in kaj mu želite ob 40. jubileju?
Medijske prakse in potenciali se spreminjajo, mi pa z njimi. Me pa tudi zanima, kako bo s prihodnostjo teleteksta. Sodeloval sem pri rojstvu - ne spočetju seveda - zato mi ni vseeno zanj. Nastal je iz slovenskega znanja. Spomnim se, da smo v začetku imeli odlično ekipo strokovnjakov iz Gorenja, ki pa niso bili motivirani za kaj več kot to, kar so naredili. Leta in leta na primer nismo imeli šumnikov na računalnikih, na katerih smo pisali novice. Kasneje sem izvedel, da bi to pomanjkljivost brez težav odpravili, če bi bila volja. Za javnost bo verjetno zanimivo še to, da smo imeli glavni računalnik v posebni sobi, v 3. nadstropju ljubljanske televizije. Bil je velik kot kakšna omara. Praktično je bila ta soba hladilnik.
Večkrat pomislim, da sem lahko hvaležen Bogu za to priložnost, da sem bil del začetne ekipe teletekstovcev pri snovanju nekaj novega v svetu medijev, ki je bil takrat drugačen. To je bila svojevrstna revolucija, pomembna stopnička v digitalni svet, ki ga danes živimo. Obenem pa sem spoznal številne zanimive ljudi, s katerimi še sedaj ohranjamo stike. To največ šteje.
Foto: Delo v uredništvu teleteksta v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Stane Sršen, RTV SLO; ter fotografija poslanca, ko je bil v uredništvu TV Slovenija pred časom.
