Z evropskim poslancem, politologom in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom se je urednik tednika Demokracija Metod Berlec pogovarjal o dogajanju v Sloveniji, Evropski uniji in svetu. Dr. Zver poudarja, da slovenska tranzicijska levica po Janezu Drnovšku še ni premogla kompetentne vlade. Po njegovem se sedanja Golobova vlada srečuje z realnostjo. »Javnost postaja vse bolj zahtevna, hoče pojasnila in to je dobro.« V nadaljevanju objavljamo celoten intervju,
DEMOKRACIJA: Gospod Zver, začniva z domačim notranjepolitičnim dogajanjem. Neosocialistična vlada, ki jo vodi Robert Golob, je na oblasti deset mesecev. Kako kot nekdanji minister na splošno ocenjujete njeno delo?
Zver: Saj se ve, kako jih ocenjujem, po Drnovšku levica ni premogla kompetentne vlade. Tudi slednja počasi prehaja iz sveta najstva v svet realnosti. Začenjajo spoznavati, da stvari niso take, kot so si predstavljali na začetku. Znano je, da v družbi delujejo nekatere zakonitosti, med drugim trg, ki jih ne moreš ignorirati. Slovenska družba pa hvala bogu postaja vse bolj odzivna na poteze vlade. Mnogi so si v tej vladi predstavljali, da bodo delili, kakor jih je volja. Odgovornost za to, kako bodo najbolje obrnili davkoplačevalski denar, jih ni zanimala in jih še ne. Toda javnost postaja vse bolj zahtevna, hoče pojasnila in to je dobro. Kritični odziv javnosti je marsikaterega stratega vladajoče opcije presenetil, zato so nekateri malo brezglavi in govorijo neumnosti.
DEMOKRACIJA: Ja, točno to, vsebinsko, programsko in operativno praznino nadomeščajo s stalnim govorjenjem o reformah in z ustvarjanjem t. i. strateških svetov.
Zver: Levaki niso nikoli skrbeli za programe, še v Cankarjevih časih ne. Spomnimo, da je Cankar kritiziral enega od ljubljanskih županov, ki je šel na volitve brez programa. Kandidat se je odzval: »Kakšen program neki, program, to sem jaz!« Pisatelj je sarkastično odgovoril, »No, sta že dva!« S podobnim pristopom je dobro stoletje kasneje zmagal tudi Golob. Tak pristop bi lahko imenovali populizem, le forma brez vsebine. To vlado bo spodnesel njen lastni populizem. Toda če kdo v tej vladi, je Levica tista, ki ima jasne cilje. A to je zelo nevarno, saj mnogi ne izhajajo iz sveta normalnosti, ampak iz neke retroideologije.
DEMOKRACIJA:... Z ukinjanjem Muzeja slovenske osamosvojitve in drugimi podobnimi gestami …
Zver: Da. Takoj pokažejo svoje barve: ukinitev osamosvojitvenega muzeja, postavljanje spomenika t. i. izbrisanim in še bi lahko naštevali. To, kar počnejo, deli slovenski narod. Toda v nasprotju s preteklostjo, ko je bila običajna civilna družba dokaj zaspana, so sedaj dobro razjezili upokojence, kmete, vodovarstvenike ipd. Kot sem že dejal, ljudje so postali odzivni, pripravljeni so se upreti. To daje upanje, da slovenski narod preživi.
DEMOKRACIJA: Kako vi ob tem vidite vlogo SD? Očitno je, da je ta stranka v precejšnji krizi, da je v senci Levice …
Zver: Slovenska socialna demokracija ima problem, starejši od treh desetletij. Najmočnejši politični akter pri nas, Milan Kučan, ni dopuščal, da se v Sloveniji oblikuje evropski tip socialne demokracije. Njegov ideal je Levica, ki ga po idejah, retoriki in programskih usmeritvah bolj intimno zadovoljuje. Dokler bo Kučan tako močan, bo pred njo vselej postavil instantne stranke z bolj izrazito levo noto. Zato so Socialni demokrati ujetnik Kučana in zato še nekaj časa brez perspektive.
DEMOKRACIJA: No, kako pa vidite Roberta Goloba kot premierja? Sam sem sprva mislil, da se bo kot menedžer bolj izkazal, da bo bolj sredinsko, podjetniško vodil to vlado, a očitno ni tako …
Zver: Ja, mnogi so imeli enaka pričakovanja. Morda si je celo sam domišljal, da bo avtonomen politik. Toda slovenska realnost je drugačna.
Računi, ki prihajajo h Golobu po volitvah, so preprosto previsoki. V bistvu je ujetnik lastnega populizma, polnega praznih obljub. Sicer se za zdaj zanaša na podporo dominantnih medijev in nevladnih organizacij iz paracivilne družbe, a je to dolgoročno premalo.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da Golob prek parlamentarne preiskovalne komisije, ki jo vodi njegova strankarska kolegica iz Gibanja Svoboda Mojca Pašek Šetinc, podpira obračun s sebi neljubimi mediji? Kot vemo, je ta komisija celo nezakonito pridobila podatke o finančnih transakcijah medija Nova24TV in Demokracije …
Zver: Zaradi medijev, ki jih omenjate, je slovenska javnost postala še bolj kritična in tako do oblasti bolje opravlja svojo nadzorno funkcijo. To vlado moti, zato hoče omejiti svobodo govora in pravico vedeti. Pašek Šetinčeva se očitno požvižga na stanovsko solidarnost. S tem, kar počne, se bo zapisala v zgodovino.
DEMOKRACIJA: Kako ob vsem tem gledate na informacije, namigovanja, ki krožijo v kuloarjih in medijih, da obstaja možnost, da ga bodo botri iz ozadja predčasno zamenjali? Seveda je jasno, da bi v tem primeru še naprej imeli levo vlado, saj ima tranzicijska levica v tem mandatu izrazito večino v državnem zboru …
Zver: To je realna možnost. Govorice, ki so prišle z leve, da bi bilo fino, če bi imeli na samem vrhu tri predsednice, niso iz trte izvite. Tisti, ki odločajo iz ozadja, bi se z zamenjavo hkrati rešili dela kriplbataljona z Gregorčičeve, obnovili javnomnenjsko podporo, hkrati pa bi si z delno prenovo lahko izboljšali ugled v mednarodnih krogih in tako podaljšali rok uporabnosti sedanje koalicije. To je realna možnost, ki se je Golob ne zaveda dovolj.
DEMOKRACIJA: Glede na to, da ste evropski poslanec, me zanima, kako gledate na obisk podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove (pristojna je za področje vrednot in preglednosti) v začetku marca v Sloveniji, in to predvsem v luči sestanka s slovenskim predsednikom ustavnega sodišča, ki odloča o sporni noveli zakona o RTV Slovenija …
Zver: Sam obisk ne bi bil nič posebnega, čeprav komisarji redko obiščejo ustavna sodišča članic, če bi ne bilo zanimivega konteksta. Komisarka Jourová se je v preteklosti že večkrat opredelila do omenjene zadeve, s svojim obiskom predsednika Ustavnega sodišča RS Mateja Accetta pa se je po svoje vpletla v procesno odločanje, ki seveda še ni končano. Slovenska javnost ima torej pravico vedeti, kaj se je tam pogovarjala. Ali je morebiti prišlo do kakšnega »priporočila« ali podpore noveli RTV, tega še ne vemo. V tem primeru bi bila kršena suverenost Slovenije. Zadeva je »hot spice«. Evropski komisiji sem postavil dve vprašanji, o obeh je poročal vaš medij.
DEMOKRACIJA: Ob tem je vedno znova na preizkušnji suverenost posameznih držav znotraj Evropske unije oziroma razmerje med posameznimi nacionalnimi državami in Unijo. Vi ob tem opozarjate, da se povečuje birokratska moč Bruslja …
Zver: Ja, seveda, v tem primeru bi bila vprašljiva ne le suverenost slovenske države, ampak tudi legitimnost in zakonitost delovanja Evropske komisije. Upravna, ali kot pravim, birokratska moč EK se nenehno veča in na to moramo biti kot državljani zelo pozorni. Hvala bogu, da imamo evropske institucije in strukturo, a moramo biti previdni, da ne zlorabljajo svojih položajev.
DEMOKRACIJA: V luči tega je zelo sporna, v bistvu evropsko samodestruktivna februarska odločitev evropskega parlamenta, ki je potrdil prepoved prodaje avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z bencinskimi ali dizelskimi motorji od leta 2035 …
Zver: V EU vlada t. i. zelena ideologija, ki je precej nevarna, če se ne odzivamo pravilno. Včasih dobri nameni ne pripeljejo do pozitivnih stvari. Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija so evropskim zelenim in levici zelo hvaležne, saj se odpoveduje lastni konkurenčnosti. Praktično na vseh področjih. Denimo na področju obrambne in varnostne politike, kjer je EU sledila pacifistični politiki Angele Merkel in napravila EU preveč ranljivo. Celotna EU ne izdela toliko orožja, kot bi ga potrebovala Ukrajina v svoji obrambni vojni! Najvplivnejša evropska političarka zadnjega četrtletja je sledila levi paradigmi tudi na drugih področjih. Nazadnje je pustila na cedilu simbol nemške in evropske avtomobilske industrije – dizel! Danes to paradigmo uspešno nadaljuje Frans Timermmans, glavni grobar zavezništva. EU, nekoč najmočnejša gospodarska in kulturna sila cepa za regijami, ki so v vzponu. EU je imela v zadnjih dveh desetletjih neprave ljudi na pomembnih mestih. Izgon vozil z notranjim izgorevanjem na smetišče zgodovine ne bo uspel. Ker pač ne more, dokler EU ni pripravljena. In čez 12 let še ne bo.
DEMOKRACIJA: Kako pa ocenjujete trenutna razmerja znotraj Evropske unije? Tudi v luči razmerij med Evropskim svetom, Svetom EU, Evropsko komisijo in evropskim parlamentom …
Zver: Evropski parlament je čisti politični organ in sprejema vse slabše in nekontrolirane odločitve. Svet je dejavnik stabilnosti, medtem si pa EK pridobiva vse pomembnejše pristojnosti, tudi take, ki ji ne gredo. Vedeti moramo, da ima ta hip pristojnosti, kot bi formalno rekli v prejšnjem sistemu, vlogo izvršnega sveta, ki je neposredno podrejen zakonodajni oblasti, se pravi v našem primeru parlamentu in Svetu EU. Pa se to v praksi ne dogaja. Po drugi strani pa Svet EU pridobiva moč tudi v kontekstu spreminjanja pravil odločanja. Se pravi, da se vse pomembnejše odločitve sprejemajo na podlagi kvalificirane večine, veto pa se odrinja na stran. Deloma je to razumljivo, saj bi Putin lahko izrabil to situacijo na način, da bi katera članica blokirala sprejetje odločitve, ki Rusiji ne bi bila v prid. Zelo nerodna situacija.
DEMOKRACIJA: Vi si kot evropski poslanec zelo prizadevate za demokratizacijo Irana. Zaradi tega ste se znašli tudi na iranski »črni listi«. Kakšno je zdajšnje stanje v Iranu in v katero smer gredo vaša zdajšnja prizadevanja v zvezi s tem?
Zver: Vedeti moramo, da je Iran regijska sila z izjemnimi razvojnimi potenciali. Ti se morajo uporabljati v prid iranskemu ljudstvu in mednarodni skupnosti, ne pa za klerikalno-politično elito.
Sicer pa mislim, da je premalo evropskih poslancev in poslank dovolj pogumnih, da bi se izpostavili, ko gre za elementarna vprašanja demokracije in človekove svobode po svetu. Poznam kolege in kolegice, tudi iz naše skupine, ki se nikoli niso upali izpostavili, kot da njih to ne zadeva. Takih priložnosti, da se postaviš na pravo stran zgodovine je ogromno. Le zaznati jih moraš. Slovenska, pa tudi evropska politika potrebujeta odločne politike, predvsem pa pogumne, kot je npr. Janez Janša. Pa ne gre le za obisk Ukrajine. Brez poguma in tveganja tudi v politiki ne dosežeš veliko. Lahko blefiraš, a rok trajanja je kratek.
DEMOKRACIJA: Vas je kaj presenetilo, da slovenska vladajoča koalicija ni podprla predloga SDS, da bi Rusko federacijo razglasili za teroristično državo?
Zver: Ne, ni me presenetilo. Bil sem na kolegiju, ko je predsednik SDS predstavil to pobudo, na katero se je vladajoča koalicija tako žolčno odzvala. Jaz sem že na začetku te koalicije napovedal proruski karakter te vlade. Takrat sem jo označil za prokremeljsko in napadli so me celo z naše strani. Danes tudi mnogi na Zahodu videvajo ruskosučne reflekse slovenske vlade. Če Janković in Kučan držita gor to vlado, ne more biti drugače. S strani vladne koalicije je bila ta odločitev strel v koleno.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da je Mednarodno kazensko sodišče (ICC) izdalo nalog za aretacijo predsednika Rusije Vladimirja Putina, ki ga obtožuje odgovornosti za vojne zločine v Ukrajini?
Zver: Eno leto prepozno. Na ICC imam tudi osebno dobre spomine. Ko je doseglo formalno podporo ustreznega števila držav, sem v Madridu kot državni svetnik in predstavnik Slovenije tudi sam sodeloval pri spočetju, če se tako izrazim. Mislim, da je ICC že večkrat upravičilo svoje poslanstvo. Zadnja odločitev pomeni, da je Putin izgubil ustrezen mednarodni status in ugled, če ga je še kje kaj ostalo.
Skratka, slabo za ruski režim in po drugi strani nova priložnost za Rusijo. Ruski odzivi na to odločitev so nervozni, kar samo potrjuje, da je odločitev ustrezna.
DEMOKRACIJA: Na nedavnem Pučnikovem simpoziju smo govorili o kulturni vojni, ki ogroža zahodno civilizacijo. Se je ob tem mogoče strinjati s tistimi, ki opozarjajo, da glavno negativno vlogo pri tem igrajo kulturni marksizem in njegovi derivati?
Zver: Ne vem, ali kulturni marksizem igra glavno negativno vlogo v sedanjosti, zagotovo pa zelo pomembno. Vsi, ki so v zgodovini iz te zemlje hoteli napraviti nebesa ali pekel po svoji podobi, so se naslonili na ideologije z močnimi naboji. To je zakonitost vseh totalitarizmov.
Marksizem je bila močna ideologija 19. stoletja. V naslednjem je bilo ogromno poskusov revizij. Antonio Gramsci je bil eden redkih, ki mu je uspelo podaljšati življenje marksizmu. V bistvu ga je obrnil na glavo, kar je imelo močan vpliv, tudi posrednega, na nekatere druge »šole« in predvsem gibanja. Klasični marksizem, ki je bil v jedru ekonomizem, je zamenjal kulturni. Gramsci je med prvimi ugotovil, da za razredno hegemonijo potrebuje najprej mentalno privolitev, če se tako izrazim. Se pravi vrednotni sistem vladajočih mora biti usklajen z vrednotnimi pričakovanji in interesi ljudstva. Sicer se vlada le na podlagi strahu in nasilja. Na prvi pogled bolj human pristop, je dejansko podoben: z mehkim aparatom države je treba podrediti glave in poiskati podporo revoluciji. Za Gramscijem se je pojavila Frankfurtska šola v svojih različicah, ki so močno zaznamovale družbena gibanja na Zahodu zadnjega pol stoletja. Danes je precej v ospredju Sorosova mreža. Od tod se pitajo najbolj obskurna gibanja, ki imajo podporo tudi mamilarskih kartelov, ki delujejo v spregi z mnogimi vladami in mednarodnimi organizacijami. Ta leva opcija je celo tako močna, da je zelo živa tudi v znamenitem Davosu.
DEMOKRACIJA: Ob vsem tem se postavlja vprašanje, ali ima ruska agresija na Ukrajino kakšno povezavo s kulturno vojno, s kulturnim marksizmom. Gre pri vojni v Ukrajini za spopad med t. i. dekadentnim Zahodom in avtoritarnim Vzhodom, kot trdijo nekateri, ali pa gre v prvi vrsti za klasično agresijo ene države na drugo? Ali morebiti za oboje skupaj?
Zver: Neke vrste povezava že obstaja. Znano je, da vsak nedemokratični režim upravičuje svojo oblast z močno ideološko injekcijo. Kulturni marksizem napaja tudi skrajno evropsko levico (Podemos, Siriza, Die Linke, slovenska Levica ipd.), ki je Putinu naklonjena. Sicer menim, da slednji nima nobene želje bojevati se proti t. i. dekadenci Zahoda. Ima pa interes, da si prilasti ukrajinska polja in druga naravna bogastva. Torej ne gre za kulturni boj, ampak boj z orožjem. Seveda Putin posledično sodeluje s t. i. kulturnomarksističnimi sãopaulskimi vladami, ki so dobro organizirane in povezane v korupciji, trgovini z orožjem, ljudmi in drogami ter v pranju denarja.
DEMOKRACIJA: Pri tem me zanima, ali se lahko vojna v Ukrajini razvije v tretjo svetovno vojno? Pri tem je očitno, da države t. i. tretjega sveta bolj slabo ali pa sploh ne sledijo sankcijam Zahoda proti Rusiji. To velja tudi za Indijo, ki bo kmalu postala država z največ prebivalstva na svetu, saj se Kitajska demografsko stara. Kako si to razlagate?
Zver: Tretja svetovna vojna je permanentna grožnja, neodvisna od te vojne, ampak od tega, kdo nadzira in upravlja jedrske potenciale. Si predstavljate, kako bo takrat, ko bo svojo jedrsko bombo razvil Iran? Ja, vojna se je razvila in bo trajala tako dolgo, dokler Rusi ne bodo spoznali, da je Ukrajina dovolj odporna in da je zmožna odvreči vsakega morebitnega agresorja. Za zdaj se to ravnotežje vzpostavlja z mednarodno pomočjo, prej ali slej pa si bodo morali Ukrajinci ustvariti še močnejšo armado in še močnejšo lastno vojaško industrijo.
DEMOKRACIJA: In še vprašanje za konec! Kako bi se bilo treba spopasti s kulturnim marksizmom in z vsemi njegovimi negativnimi posledicami, ki jih prinaša? Seveda tudi v luči dejstva, da imamo v Sloveniji na oblasti koalicijo, ki se gre kulturno vojno proti samim temeljem slovenske države, proti slovenskemu narodu …
Zver: Ne moreva mimo kulturnega marksizma, mar ne, kar je tudi prav, saj je v nekem smislu nosilna ideja skrajnih levičarskih gibanj. Kulturni marksizem je skupni izraz za sodobno idejno in politično gibanje, ki se ga oprijemajo tudi skrajne leve vlade. Nastopajo proti demokraciji, saj so za t. i. skupščinsko vladavino, to je vladavino neizvoljenih, so proti globalizmu, čeprav so globalno gibanje proti lokalnim entitetam, so proti tržnemu gospodarstvu, pri čemer jih črni trg ne moti, saj se hranijo z njim, so proti družini, veri, zasebni lastnini in podjetništvu, so torej proti vsemu, kar je prinesel modernizem. Kulturni marksizem se tako bolj prime v okoljih, kjer se vrednote svobode in človekovih pravic še niso dovolj uveljavile. V postkomunističnih državah je zaradi demokratičnega primanjkljaja zanj plodnejše okolje. Latinska Amerika je le eno od njih, resda izjemno močno. Kako se soočiti z njim, sprašujete? Z znanjem in resnico, z resnično odprto družbo, ki je ne bo penetrirala Sorosova mreža.
