Zakaj EU pretirava pri zeleni preobrazbi?
Naš planet v okoljevarstvenem pogledu res ni v najboljši luči. Ozaveščena javnost je že pred leti prisilila odločevalce na svetovni ravni v korenite spremembe, ki jih vsebuje Pariški okoljski sporazum. Prihajajoči podnebni vrh v Glasgowu bo zagotovo dal pomembne odgovore, kako se stvari streže v zadnjih letih, nikakor pa ne bo ponudil smotrnih in uravnoteženih rešitev. Splošno je znano, da Evropa prednjači v prizadevanjih za zmanjševanje toplogrednih plinov, za izgradnjo nizkoogljične družbe ipd., ne glede na to, da ji največji onesnaževalci na svetu, kot npr. Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija in ZDA, pri tem ne sledijo. Evropska unija je pri tem celo enostransko zavzela ekstremno »zeleno« pozicijo, ki jo lahko pripelje do večje gospodarske in posledično socialne krize. Takojšnje samoodpovedovanje ogljičnim energentom neposredno pelje do višjih cen še t.i. sprejemljivih (npr. plina in nafte), višjih cen elektrike, hrane in ostalih dobrin ter storitev. Posledično se bo zmanjšalo število zaposlenih in Unija se bo zaradi nove »religije« kmalu znašla v gospodarski, socialni in politični krizi. Tipični primer, kaj se zgodi, če politika sledi zeleni histeriji, je Nemčija. Pred leti je črno-rdeča vlada nekritično sprejela popolnoma levo okoljsko strategijo, v kateri se odpoveduje jedrski energiji in premogu, danes pa je energetsko najbolj ranljiva država, ki upa, da jo bodo reševali Rusi s severnim tokom, ki ga povrhu vsega gradi proti določilom in zavezam v Uniji. V najnovejših dokumentih Unije lahko v okviru projekta Fit for 55, ki med drugim vključuje tudi radikalno spremembo skupne kmetijske politike – to preobrazbo usklajuje podpredsednik Evropske komisije socialist Frans Timmermans – lahko preberete, da morajo Evropejci spremeniti svoje prehrambene navade, saj da pojedo preveč mesa (istočasno se propagira proizvodnja mesa iz rastlinskih sestavin; ker naj bi bila bolj zdrava), da je treba nujno zmanjšati število govedi v Evropi, saj naj bi kravice preveč onesnaževale okolje ipd. Pa tudi sicer je kmetijstvo krivo za eko križe in težave dela planeta, ki ga pokriva Evropa. Človek z zdravo kmečko pametjo bi pomislil, da gre za specialno vojno proti EU, ki jo vodijo tisti, ki želijo EU manj konkurenčno, bolj ranljivo in nestabilno. Ne, za platformo, ki so jo bruseljski birokrati poimenovali Fit for 55, niso krivi Vladimir Putin, Xi Jinping, Kim Džong Un ali celo Joe Biden. Evropska politika, ki nosi politični odtis levih ekosocialistov, se je sama odločila za samodestruktivne razvojne projekte, in to v času, ko je zaradi geostrateških sprememb (izguba tesnega zavezništva z ZDA in partnerice Rusije, Brexit, pandemija Covid, teroristične grožnje, kibernetski napadi, nezakonite migracije ipd.), postala ranljiva in sama na čistini.
Problem Evropejcev je, da prehitro »kupijo« vsakršno novost, ki je privlačno zapakirana. Iz idej fanatične okoljevarstvenice Grete Thunberg, ki seveda niso zrasle v njeni glavi, se je razrasla kataklizmična platforma, ki jo dominantni mediji prodajajo za med. In to vsem političnim opcijam, tudi desno-sredinskim.
V kakšne ekstreme gre ta zgodba, ki bi lahko nosila naslov Človek uničuje planet, nazorno prikazuje naslednji primer. Če ste, bralka ali bralec, še mlajši, preberite to v družbi staršev ali skrbnikov... No, zadeva ni smešna. Ravno obratno.
Imeti otroke je dejanje uničevanja okolja?
Britanski tednik The Spectator – s skoraj dve stoletno tradicijo se ponaša s tem, da je najstarejši tednik na svetu - je objavil kolumno izpod peresa Toma Woodmana z naslovom Having a child is the grandest act of climate destruction. Najprej avtor s pomočjo »znanstvenih« dognanj melodramatično opozori, da če ne bomo vsi sprejeli drastičnih ukrepov za omejevanje naših emisij ogljika, bo planet postal nenaseljen. In kakšen je ta drastičen ukrep: “Če resno razmišljate o zmanjšanju podnebnega odtisa, ne morete storiti ničesar močnejšega od tega, da se odločite, da ne boste imeli otrok. Dejstva so jasna in brutalna. Akademska študija je pred nekaj leti ugotovila: če živite brez avtomobila, prihranite 2,4 tone ekvivalenta CO2 (tCO2e) na leto. Če se izognete potovanju z letalom, prihranite 1,6 t CO2e na en čezatlantski polet. Uživanje rastlinske prehrane prihrani 0,8 t CO2e na leto. Toda če nimate otroka, vsaj v razvitem svetu, prihranite 59 ton (tCO2e) emisij na leto. Otrok torej planetu povzroči veliko več škode kot letalski poleti ali uživanje zrezkov.” Brez sramu zapiše, da je imeti otroka “največje uničevanje podnebja.” In ni sam, doda.
Skrb, da otroci prispevajo k podnebnim spremembah, sodeč po anketah, deli 60% ljudi v srednjem starostnem razredu. Šest odstotkov jih naj bi iz okoljevarstvenega razloga izrazilo obžalovanje, da imajo otroke. Skratka, očitno nastaja nova, protihumana, lahko jo označimo tudi za eko-totalitarno ideologijo, ki bo “na prodaj” le na zahodu; kulture drugod so namreč odporne zoper tovrstne nenormalnosti.
Kam smo prišli v tej “greening” histeriji? Do ekstrema! Avtor članka živi v zahodnem svetu, ki premore okoli 8% svetovnega prebivalstva in v katerem v primerjavi z drugimi območji sveta delež prebivalstva drastično upada. Zahodni del sveta ima hude demografske težave in se bo moral zelo boriti za svoje preživetje, biološko in kulturno. Zahodni svet naj bi se torej po samo-zapovedanem zmanjševanju uporabe ogljičnih goriv, industrije in kmetijstva, odpovedal še svojim otrokom, se pravi življenju. To bi bila najkrajša pot v zaton civilizacije, kateri pripadamo.