Pravzaprav nisem nikoli popolnoma sprejel teze Huntingtona, da naj bi bilo 21. stoletje čas kulturnih trkov. Pričakoval sem, da bo globalizacija opravila svoje "kulturno" poslanstvo in zbližala različnosti. Pretok in prepletanje idej, načel, vrednot, informacij bi moralo voditi do dialoga, če že ne sožitja. Stvari pa gredo drugačno pot. Ne po naši krivdi.
Zato tudi zadnja leta več opozarjam na to, da bi morala Evropa okrepiti vlaganja v svojo obrambo in varnost, da bi zaščitila svojo (kulturno) bit. Po zadnjem brutalnem terorističnem napadu v Parizu ne gre več le za zaščito evroposkih vrednot in kulture, ampak za golo preživetje.
Grozodejstva "črnega petka" so še hujša, kot izgledajo na prvi pogled. Šlo je za dobro koordiniran, logistično zahteven, z vidika izvajalca uspešen in učinkovit napad. Primerjamo ga lahko s kataklizmičnim napadom "9/11" v New Yorku. Papež Frančišek je Pariški napad označil kot del "tretje svetovne vojne"! Kakorkoli, zaradi moči in obsega zadnjega napada lahko brez pretiravanja ugotovimo, da se bomo Evropejci morali navaditi trajnih izrednih razmer, kakor jih poznajo npr. v Izraelu. In odločiti se bomo morali, ali smo kaj pripravljeni storiti za svojo varnost. Smo se zanjo pripravljeni tudi boriti?
Evropa se že dolgo sooča z mnogimi svojimi lastnimi težavami, kot so premalo učinkovit sistem odločanja, demografski problemi, nekonkurenčnost gospodarstva, energetska odvisnost, premalo solidarnosti med članicami in vzpon političnega ekstremizma. Sem moramo prišteti še ekstremistično vlado v Grčiji in izsiljevanje Camerona. V zadnjem času pa so jo začeli destabilizirati še zunanji dejavniki: skrajni islam, Putinov agresivni režim in migrantska kriza. Naša težava je, da vsi ti dejavniki proti EU delujejo sinhrono.
Vse kataklizme, ki jih prenaša stara dama, pa po drugi strani nimajo le negativnih posledic. Občutek enotnosti se v takih razmerah poveča. Vsaj človek tako reagira: če se sooča z vojno ali naravno katastrofo, je njegova pripadnost skupnosti večja, manj je tudi drugih deviantnih pojavov kot so kriminal ali samomori. Ali lahko strah za obstoj skupnosti prebudi neodzivne evropske državljane in voditelje?
Evropa mora torej najprej povečati svojo varnost in obrambno odzivnost., začenši v okviru NATO: potrebno je uveljaviti 5. člen ustanovnega sporazuma Severno-atlantskega zavezništva (iz leta 1949), ki določa, da je napad na eno članico napad na vse članice. NATO je to možnost prvič in zadnjič uporabil v primeru "9/11". Na podlagi tega člena je bilo izvedeno osem skupnih akcij zavezništva. Torej, NATO bi po pariških dogodkih moral reagirati, ker je napadalec znan, saj je ISIS uradno prevzel odgovornost za te brutalne napade. NATO naj bi že imel pripravljen načrt za posredovanje. Po drugi strani Putin spodbuja izseljevanje iz Sirije (izganja nasprotnike Asada, ki naj bi po »mirovnih« načrtih Rusov potem zmagal na volitvah), zato nikakor skupaj s svojo koalicijo (Iran, Hessbolah, Asad) ne bi smel imeti glavne vloge pri urejanju razmer. Črni petek je prinesel odgovor tudi na to dilemo in pričlakujemo lahko aktivizacijo Nata.
Drugi korak pri večanju varnosti se nanaša na države članice. Večina evropskih vlad se je hitro odzvala na ta napad. V Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Madžarskem itd. so sklicevali izredne seje vlad, ocenjevali varnostne razmere in sprejemali ukrepe. Slovenski predsednik vlade skupaj s svojimi ljudmi očitno še proučuje... Državni sekretar notranjega ministrstva ocenjuje, da se varnostna situacija v državi ni spremenila (!?)
Evropska javnost pa se sprašuje, kako se lahko zgodi, da tako obsežna teroristična akcija ostane skrita očem obveščevalnih služb. Očitno preveč zbirokratizirane evropske obveščevalne službe potrebujejo temeljite reforme. Spremeniti bodo morali metode in tehnike dela, morda menjati tehnologijo, bolj bi morali sodelovati med seboj, zlasti ko gre za izmenjavo informacij (vse pravne podlage za to že obstajajo). Predvsem pa bi morali kadrovsko prevetriti te strukture, ki očitno ne zmorejo učinkovito opravljati svojega dela.
Kako bo EU zamašila varnostni vakuum, postaja glavni izziv. A dejstvo je, da ga bo morala. Odkar so ZDA v zadnjih dveh desetletjih zapustile mnoga vojaška oporišča v Evropi, vlade niso poskrbele za njihovo nadomestilo. Da bi sanirali varnostno razmere, bo treba najmanj podvojiti obrambne in varnostne izdatke.
Pred evropskimi družbami ostaja še ena, morda nekoliko dolgoročnejša naloga: kako preprečiti radikalizacijo mladih generacij, ki postanejo rekrutni kader jihadistov, ki so v zadnjem času postali inherentni del sicer svobodnih in odprtih evropskih družb. Glas muslimanskih organizacij je ključnega pomena pri premagovanje ideologije ISISa ali Al Kaide. A ta je tako šibak! Tudi izobraževalni in vzgojni proces, ki je ključen za smiselno integracijo teh ljudi v evropsko družbo, doslej ni dajal rezultatov. A bo v prihodnje kaj drugače?
Skratka, Evropa ima odprtih več front! Črni petek sicer ni prinesel nove, a jo je potisnil v ospredje. Z vsemi se bo morala pogumno soočiti. Če enotnosti, vsaj sedaj, ko gre za »stati inu obstati«, ne bo, potem se nam slabo piše in kmalu bomo brali povsem drugačne zemljevide, kot jih danes.
