"Na področju šolstva me čakajo bolj sladke stvari." Tako bo v nacionalnih razmerah med drugim treba uveljaviti tudi koncept vseživljenjskega izobraževanja, je za MMC dejal evropski poslanec Milan Zver.
MMC-jev intervju z Milanom Zverom
26. september 2009
Strasbourg - MMC RTV SLO
Aia Helena Brnič
"Na področju šolstva me čakajo bolj sladke stvari." Tako bo v nacionalnih razmerah med drugim treba uveljaviti tudi koncept vseživljenjskega izobraževanja, je za MMC dejal evropski poslanec Milan Zver.
Milan Zver (SDS), nekdanji šolski minister, je v Evropskem parlamentu član odbora za kulturo in izobraževanje in nadomestni član v odboru za kmetijstvu. Želi si predvsem učinkovitejše Evrope, jamstvo za ohranitev evropskega socialnega modela in modela solidarnosti pa je po njegovem mnenju prav Jose Manuel Barroso, ki je pred kratkim že drugič postal prvo ime Evropske komisije.
Kako ste se vklopili v delo vaše politične skupine in odbora za kulturo, katerega član ste?
Sem kar zadovoljen, sicer po pričakovanjih. Nekaj izkušenj z evropskega parketa imam še iz časa predsedovanja, tako da me delo ni presenetilo, pa tudi prej sem bil že večkrat v Evropskem parlamentu. Je bilo pa v začetku delo mogoče malo bolj tehnično, saj smo oblikovali odbore, komisije in delegacije, tako da bomo zdaj pet let delovali po nekih organizacijsko-tehničnih izhodiščih, ki smo si jih postavili. Glede na rezultat in moč nacionalne delegacije – sam sem postal tudi vodja slovenske nacionalne delegacije v Evropski ljudski stranki – je bilo treba upoštevati želje novoizvoljenih poslancev in jim najti mesto v odborih. To pa ni bilo lahko, ker je bilo potrebnih veliko pogajanj, tako da sem, še preden se je začelo vsebinsko delo, v bistvu izgubil največ energije ravno s temi formalnimi pogajanji za članstvo v posameznih delovnih telesih. V Evropski ljudski stranki sem tudi del gremija, ki se pred vsakim sestankom oziroma pomembno sejo Evropskega parlamenta dobi in predebatira stvari. Temu se reče sestanek predsedstva z vodji nacionalnih delegacij. Več ali manj je tukaj tisto težišče, ki ima verjetno največji politični vpliv in moč, tako da sem vesel, da sem sestavni del tega.
Glede na vaše dozdajšnje politične izkušnje vam je področje kulture in izobraževanja dobro znano. S čim boste lahko po vašem mnenju najbolj učinkovito prispevali k delovanju odbora za kulturo?
Sam sem član odbora za kulturo in izobraževanje, ki med drugim pokriva tudi politiko mladih in šport, poleg tega pa sem še nadomestni član odbora za kmetijstvo. A ker ni bistvene razlike med članstvom in nadomestnim članstvom, bom precej časa in energije posvetil ravno odboru za kmetijstvo. Skupna kmetijska politika je v Evropi eno izmed najbolj zahtevnih področij, vanjo se vlaga ogromno denarja. Posredno gre kar 40 odstotkov evropskega proračuna ravno za področje kmetijstva in razvoj podeželja, tako da me tukaj čaka tudi svojevrsten izziv, saj je nikoli doslej nisem delal na tem področju. A zdelo se mi je, da je za Slovenijo to področje pomembno, zato sem ga tudi izbral. Znano je, da so v tem odboru najbolj glasni ravno poslanci iz velikih držav, ki imajo s kmetijskimi donacijami največ koristi. Z vsemi njihovimi pogledi se ne strinjam, mnogi so nekakšni lobisti za konkretne parcialne interese. Osebno bi želel, kar je predlagala tudi Evropska komisija, da se v tem proračunskem obdobju, torej do leta 2013/14, vzpostavi nova kmetijska politika, ki ne bo več temeljila toliko na delitvi denarja glede na površino, ampak predvsem glede na kakovost projektov za trajnostni razvoj podeželja.
Na področju šolstva me čakajo bolj sladke stvari. Nadaljevali bomo uveljavljanje nekaterih skupnih evropskih mehanizmov. V nacionalnih razmerah bo treba implementirati evropsko kvalifikacijsko ogrodje, predvsem pa uveljaviti koncept vseživljenjskega izobraževanja, ki je nujno potreben, če hoče Evropa glede na svoje demografske težave ostati konkurenčna svetu. S sprejetjem Lizbonske pogodbe bo tudi šport postal sestavni del evropskih struktur. Na ravni Sveta in Komisije bomo, na primer, dobili neposredne odbore, delovna telesa in pa seveda proračunske postavke. Zdi se mi, da je šport v Evropski uniji zelo pomemben, saj lahko prispeva ne le k večji zaščiti mladih športnikov, ampak tudi k večji evropski integraciji v simbolnem smislu, k večanju istovetnosti evropskih državljanov z Evropsko unijo. Če se spomnite, smo v tem smislu v času našega predsedovanja naredili ogromne korake naprej. Slovenija je takrat prvič združila športne ministre in predsednike nacionalnih komitejev in na Brdu smo ugotavljali, da imamo skupne interese na področju športa. Nekateri športniki se seveda bojijo pretirane regulacije s strani Evropske komisije, vendar je bilo že od vsega začetka jasno, da šport potrebuje in ima neko avtonomijo ter da je treba to upoštevati tudi, ko bomo delali evropsko športno politiko.
V Evropskem parlamentu človek kljub nasprotnim političnim stališčem dobi občutek medkulturnosti in nekakšne složnosti med različnimi evropskimi narodi. Vendar se v EU-ju že nekaj časa poudarja problem nezainteresiranosti državljanov za združeno Evropo, zlasti za njeno politično delovanje. Se vam ne zdi, da bistvo problema pravzaprav leži že v splošni odsotnosti zanimanja za druge narode evropske družine?
Res je, v Evropskem parlamentu se politični interesi ne bijejo tako kot v nacionalnih parlamentih, ni klasičnih opozicije in pozicije, ampak se išče konsenz, kar je seveda tudi smisel nacionalnih demokracij – iskanje konsenza, ne samo konflikta in razlik. Če bi se tu tako kregali kot v nacionalnih parlamentih, bi bili medijsko verjetno še bolj privlačni, ampak mislim, da je kar v redu, da se koalicije delajo sproti glede na program, čeprav se približno ve, da je Evropska ljudska stranka najmočnejša in najvplivnejša na ravni evropske politike. Vendar imate prav. Kako te institucije in evropsko dimenzijo približati povprečnemu evropskemu državljanu? To je pa težko. Sam sem bil razočaran nad volilno udeležbo, saj je to pokazatelj, kako se Evropa širi v politični kulturi ljudi. Imeli smo praktično prvi sklic parlamenta, vodili smo Evropsko unijo, imeli svojega komisarja, zato bi pričakoval, da je evropska dimenzija veliko bolj prisotna. Pa ni, udeležba je bila enaka kot prej. V naši politični skupini sem zato že predlagal, da moramo oblikovati posebno strategijo za nove članice, kjer se bo tovrstna evropska politična kultura v glavah ljudi nekoliko bolj utrdila. Ni dovolj, da ljudje spoštujejo demokracijo in politično aktivnost zgolj v okviru nacije – dandanes, če hočeš biti prisoten, moraš biti aktiven. Če hočeš biti svoboden in avtonomen, se ne smeš zapreti v lastne meje, ampak moraš biti kreativen navzven ter s svojim vplivom in dejavnostjo doseči neke rezultate. To seveda predpostavlja velik miselni premik, ki so ga nekatere zahodne države že opravile, naša na žalost še ne, kar je tudi rezultat naše polpretekle zgodovine. Z demokracijo in z evropskimi institucijami imamo zgodovinsko gledano komaj kaj izkušenj. Zato bi morali narediti celovito strategijo, kako evropsko dimenzijo v novih članicah povečati, ne da bi hkrati ogrozili nacionalno istovetnost. Večkrat poudarjam, da se ti zadevi, biti ponosen Slovenec in biti ponosen Evropejec, ne izključujeta. Zato imamo v tem kontekstu v našem mandatu kar veliko nalogo, zlasti mi, ki prihajamo iz novih držav članic.
Bi se strinjali, da je ravno jezik kulture tisti transcendentalni jezik, v katerem je videti potencial za resnično združitev evropskih državljanov? Ali je ta predstava preveč romantična?
Ne, niti ni. Kultura in pa tudi druga področja imajo pomembno vlogo v medkulturnem dialogu. Ko rečem medkulturni dialog, to pomeni praktično vsak stik med ljudmi. Tudi najin dialog je lahko medkulturni dialog, še posebej, če prihajava iz različnih kulturnih sredin ali okolij. Jezikovno, recimo, je ravno večjezičnost pot, da pridemo do bolj učinkovitega medkulturnega dialoga. Evropa temelji na kulturni različnosti in mora to sprejeti kot bogastvo, zato je treba vzpostaviti dialog med temi različnimi kulturami. Medkulturni dialog je veliko širši kot zgolj nastopi umetniških skupin. Že če se, na primer, dobijo mladi iz različnih držav, je to ena oblika medkulturnega dialoga. Med predsedovanjem smo imeli tudi mi konferenco o večjezičnosti in takrat se je porodila ideja, da bi bilo dobro, če bi se še naprej učili jezike sosedov, ne pa jezike, ki so daleč stran ali pa so pomembni zaradi komunikacij, medijev itn. Treba se je učiti vsega, ampak predvsem se je treba najprej naučiti jezik tistega, ki je tvoj sosed, ki ti je blizu, da lahko vzpostaviš do njega neki kulturni dialog oziroma prijazen odnos. Tudi v zgodovini je v bistvu bilo tako – Slovenci so živeli na prepihu romanske, germanske, slovanske, madžarske kulture in jezika, ki je bil zelo tuj. A so živeli v kontaktu s temi ljudmi. Mi danes temu rečemo kulturni dialog, oni pa so živeli z njimi, bili so večjezični, drugače se niso mogli sporazumevati, zlasti tisti, ki so bili sosedi. Dialog je bil sicer večkrat prekinjen z nasilnimi dejanji, vojnami, ampak naša naloga je, da v prihodnosti to nasilje odstranimo iz družbenih, medetničnih in medkulturnih odnosov ter vzpostavimo podlago za normalen medkulturni dialog. Evropa in svet v svetovnem merilu sta obsojena na medkulturni dialog, če se želimo izogniti »clash of civilisation«, spopadu civilizacij, kot dejal je Huntington.
Kakšne Evrope si želite v prihodnosti?
Predvsem bolj učinkovite. Z izvolitvijo Barrosa so dani neki strukturni politični pogoji, da bodo evropske politike delovale korektneje in da se bodo države članice učinkovito spopadale tudi z gospodarsko krizo in z ustvarjanjem neke države evropskega tipa, socialne blaginje in pa solidarnosti. Barroso je jamstvo za to, da se bosta ohranila evropski socialni model in model razvojne strategije. Tako da pričakujem, da nas najprej politika in gospodarstvo potegneta iz krize, potem pa bo veliko več dobre volje tudi na ravni Evropske unije. Evropejci se morajo med seboj dobro razumeti in ne več gledati eden na drugega skozi neke ovire razvoja. Meje so padle in najbolj prijetno je ravno tu v Strasbourgu iti med ljudi na ulice, kjer vidiš, kako se francoska in nemška kultura res stapljata, in to na fenomenalen način. Francoska kultura bo vedno ostala francoska, nemška vedno nemška, ampak tisto, kar je danes v nasprotju s preteklostjo v ospredju, je strpnost in sprejemanje drugačnega. Ne v bojazni, da te bo to drugačno posrkalo ali spremenilo, ampak da te bo to drugačno spoštovalo in kontaktiralo. In to je tudi temelj medkulturnosti in medkulturnega dialoga, ki smo ga do potankosti razvili ravno v naši civilizaciji. V drugih kulturah je tega manj, ampak mislim, da se te vrednote – strpnost, svoboda, enakost – širijo tudi drugod po svetu in da bodo nekoč kategorije, ki so značilne za našo kulturo (medkulturni dialog in strpnost), značilne tudi za druge kulture.
