Moji prvi odzivi in komentarji na dogodke, ki so znani pod imenom »afera Depala vas« so bili precej čustveni. Bil sem ponosen šef kabineta obrambnega ministra. Verjel sem v to, kar je prav in dobro. Kljub temu, da sem razpolagal z ogromno količino informacij, ki so bili podlaga za moje analize zarote proti Janezu Janši, me nova odkritja vedno znova presenečajo in zahtevajo dodatne razmisleke.
Preden nadaljujem začeto misel, naj še enkrat poudarim, da ne bom nikoli pozabil tistega četrtka zvečer, bilo je okoli 7. ure, točno pred 20 leti, ko je vladni kurir od premiera Janeza Drnovška prinesel sklep o zamenjavi obrambnega ministra. Janez Janša ga je - dokaj resignirano, v slogu »a si končno klonil pred botri« - prebral in s pismom mirno odgovoril nanj.
V nekaterih predelih prestolnice so novico o odstavitvi Janše sprejeli z ognjemeti. Levi politiki so kar hiteli z izjavami, da vojaški škorenj ne bo več teptal pravic in svoboščin državljank in državljanov; desni so bili »zadržani«. Še najbolj jasno besedo smo zanj, ob odločni podpori Jožeta Pučnika, zastavili sodelavci, ki smo po Sloveniji organizirali dobro obiskane shode.
Kljub medijskemu so-ustvarjanju afere so ljudje čutili, da gre za veliko politično krivico. Reagirali so naravno, iskreno, razumno, a tudi z gnevom, jezo in solzami. Dogajala se je namreč lustracija človeka, ki je poosebljal boj za človekove pravice ob koncu totalitarnega komunističnega sistema, in tudi osamosvojitveno zgodbo o uspehu. Vsi ti protesti so v naslednjih dneh prerasli v najmnožičnejše spontane demonstracije proti stari nomenklaturi, ki je ponovno dobila vse niti v svoje roke. Z eliminacijo Janše - ki jo je t.i. Organizacija tehnično brezhibno izpeljala, tako da si je Milan Kučan tono v tistih dneh lahko privoščil obisk prijateljev v ZDA - je postalo vladno politično polje skoraj popolnoma obvladljivo.
Kako je zgodba potekala naprej, približno vemo. Tudi tisti, ki niso bili bližje politiki, lahko spoznajo mnoge, bolj ali manj zakrite dogodke in procese, saj je v zadnjem času izšlo kar veliko knjig o tem.
A tisto, zakaj in kako je prišlo do Depale vasi, pa vedno znova buri domišljijo. In ne le to. Nova zgodovinska odkritja prinašajo tudi nove ugotovitve in marsikatero že usvojeno trditev bo treba spremeniti ali pa jo dopolniti.
Novo razsežnost zagotovo prinaša pričanje Radojka Radojčića, nekdanjega visokega agenta KOS-a. Ta je pod prisego na sodišču povedal nekaj, česar si pri starih ocenah zarot proti Janezu Janši še predstavljati nismo upali. Že omenjena Organizacija, ki je pripravljala ta mini državni udar, je najela agenta agresorske armade, da je naredil načrt »psihološke vojne« za odstranitev Janeza Janše. Ta načrt je bil v praksi dosledno tudi izveden. V bistvu je bil to že drugi poskus, da je slovenska politika pri odstranjevanju Janše uporabila jugo-sile. V aferi »četverica« je morda šlo še za t.i. obred žrtvovanja za Beograd, v drugi pa za čisto domačo »poslastico« prevratniške združbe.
Po 20 letih lahko ugotovimo, da je retrotranzicija »uspela« do te mere, da se stari cilji lahko dosežejo brez jugo pomoči, s teptanjem pravne države, človeškega dostojanstva in lastnimi pravosodnimi strukturami. In Depala vas se nadaljuje, isti cilji, iste metode, ista žrtev - le forma se rahlo spreminja.