Pravzaprav razplet razprave o stanju pravne države na Poljskem pri nas ni doživel kakšne omembe vredne razprave. Niti v družabnih medijih. Kljub temu se je pojavilo nekaj vprašanj, kako smo se vedli poslanci največje slovenske stranke v Evropskem parlamentu.
Nikakršna skrivnost ni, da odkar ima Poljska izrazito desno vlado (se pravi tradicionalno konservativno), je to dejstvo, predvsem zaradi učinkovitega vpliva leve strani parlamenta, močno skrbelo tudi del evropskih inštitucij. Naj spomnimo, prva razprava o razmerah pravne države na Poljskem je sovpadala z vloženo zahtevo Evropske ljudske stranke (EPP) po uvrstitvi razprave o stanju pravne države v Sloveniji na dnevni red Evropskega parlamenta. Toda ta predlog v najvišjem parlamentarnem organu, ki se imenuje »koordinacija predsednikov« in določa dnevni red plenarnih zasedanj, ni dobil ustrezne podpore. Celo konservativci so bili proti. Zato je bila sprejeta »rezervna« odločitev, da o razmerah na Poljskem v kvoti treh EPP govorcev nastopi tudi vodja slovenske delegacije v EPP. Po dogovoru z vodstvom EPP sem v govoru večino pozornosti namenil opisu razmer v slovenskem pravosodju.
Med prvo in zadnjo razpravo o stanju na Poljskem, ki je bila prejšnji teden, se je veliko dogajalo. Evropska komisija je v pogrom vključila celo Beneško komisijo. S tem je poskušala zadovoljiti podpredsednika Evropske komisije socialista Timmermansa, ki na vsak način želi dokazati, da pravna država na Poljskem ne deluje. Mimogrede, v primeru Malte, ki s svojo levičarsko vlado predstavlja simbol korupcije in mafijske vladavine, je menil, da - navkljub brutalnemu umoru novinarke, ki je raziskovala nezakonitosti političnih elit - ne gre za sistematične in sistemske kršitve prava!
Zato ni naključje, da je bila na tapeti zadnjega zasedanja Evropskega parlamenta spet Poljska, oziroma njena vlada, ki jo vodi stranka PiS (Zakon in Pravičnost, katere vodja je Jarosław Kaczyński). Znano je, da le tej ostro nasprotuje tudi naša sestrska stranka in članica EPP, desno-sredinska Državljanska platforma (PO), ki jo je še pred leti vodil bivši poljski premier in sedanji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Spopad med strankama, ki pokrivata več kot tri četrtine poljskega volilnega telesa, je intenziven tudi na evropski ravni. Znano je, da je PiS celo nasprotovala, da bi Tusk ostal predsednik Sveta (s takim stališčem so bili edini v EU). Ni skrivnost, da je resolucija postavila PO v neprijetni položaj. Zato so se pri glasovanju vzdržali in se niso držali linije EPP, ki je resolucijo v veliki večini podprla. V skladu s Poljaki (PO) smo ravnali tudi poslanci iz vrst SDS in se pridružili šibki manjšini v EPP, ki resolucije proti Poljski ni podprla. V enem tednu je bil to že drugi izraz nelojalnosti, ki smo ga izkazali poslanci SDS. Prvi primer je bil, ko smo zavrnili zgodbo z obveznimi in trajnimi migrantskimi kvotami. Kljub temu smo Slovenci med bolj pripadnimi članicami največje evropske stranke. Toda včasih je potrebno glasovati tudi drugače od linije EPP. To smo tudi storili in korektno obvestili vodstvo EPP.
Resolucija »proti« Poljski sama po sabi (beri po vsebini) ni nič posebnega; je pa zavračanja vreden način, kako se na evropski ravni levica loteva desnice oziroma desno usmerjenih vlad. Če ni na vrsti Madžarska, ali Borisova Bolgarija, je pa Poljska. Madžarski FIDESZ je glasoval proti resoluciji iz načelnih razlogov, ker so proti vmešavanju evropskih inštitucij v suverenost držav članic. Naj spomnimo, ko je SDS hotela internacionalizirati problem pravne države v primeru Patria in želela pomoč evropskih inštitucij v Sloveniji, so bili evropski konservativci, kamor spada tudi PiS, iz načelnih razlogov proti. Levica pa nas seveda ni podprla iz praktičnih razlogov. Tako smo v svojih zahtevah ostali osamljeni...
Na zadnjem glasovanju smo glasovali solidarno s sestrsko poljsko PO, ki se je, kot že rečeno, iz pragmatičnih razlogov na koncu vzdržala. Jasno smo svoje nasprotovanje izrazili tudi pri nekaterih amandmajih, ki so zaostrili vsebino resolucije, kot npr. tisti, po katerem »sedanje razmere na Poljskem pomenijo jasno tveganje za hudo kršitev vrednot iz člena 2 PEU« in po katerem bi » Svet pozvali k ukrepanju v skladu s členom 7(1)«.
Skratka, vsi trije poslanci iz SDS smo glasovali »na strani« Poljske in to v nasprotju z linijo EPP, ki se je, kot rečeno, v veliki večini pridružila obsodbi razmer na Poljskem. Iskreno rečeno: deloma upravičeno. Ali je kdo na koncu pritisnil tipko »proti« ali »vzdržano« je pri tem popolnoma vseeno. Dejstvo je, da smo vsi, ki nismo podprli resolucije proti Poljski, na koncu prepričljivo izgubili glasovanje v EP. Ne glede na to, korak za korakom poskušamo prispevati k razumevanju zapletenih razmer v postkomunističnih državah, kar večina evropske politike zaenkrat še ne razume, vključno z delom EPP.
