"Koncept univerzalnega temeljnega dohodka je neustrezen v socialnem, ekonomskem in kulturnem smislu", meni dr. Zver. Preberite njegov PRISPEVEK na to temo.
Menim, da je koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) neustrezen v socialnem, ekonomskem in kulturnem smislu.
Zadovoljen sem, da se v Sloveniji razvija razprava o socialni pravičnosti. To je neizpeta tema in jo je treba vselej na novo odpirati, v skladu z okoliščinami. Manj sem vesel, da se ta tema povezuje z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD), ki je ideja, ki nima ne socialnih, moralnih, ekonomskih razlogov.
V zadnjih desetih letih se ga je oprijel del slovenske levice, ki nima odgovorov na izzive časa, ki ga živimo. Ker pa ima skrajna levica v Sloveniji veliko predstavnikov ne le v znanosti, ampak tudi v politiki, je UTD dobil nekakšno splošno domovinsko pravico. Minister Križanič je npr. spomladi 2009 dobesedno šokiral javnost, ko je predlagal kar 500 evrov 'kar tako' mesečnih prejemkov na posameznika. Ko je pred leti izšel zbornik na to temo, smo vsi mislili, da bo ideja ostala v sferi filozofije in drugih ved. A se je Marxov duh utelesil tudi v političnem besednjaku ministrov in svetovalcev Pahorjeve vlade. S takšnimi obljubami nekateri gradijo virtualna nebesa na zemlji (in pri tem računajo na kakšno korist, seveda). Tovrstni preroki nebes so na zemlji običajno ustvarili pekel.
Zanimivo je, da je to vprašanje ponovno oživelo v času, ko je britanski podpredsednik vlade Nick Clegg prepričljivo zavrnil laburistični koncept socialne pravičnosti, ki je britansko družbo spremenil v 'družbo nedela', tj. v družbo, kjer se delati ne splača.
UTD v svojem bistvu ni niti socialno pravičen. Menim, da solidarna skupnost upravičeno daje le tistim, ki zaradi danih okoliščin ne morejo sami poskrbeti za dostojen standard. To so npr. revni, invalidi, brezposelni, ostareli, ljudje s posebnimi potrebami, mladi v nezavidljivih okoliščinah ipd. Tem socialnim strukturam je potrebno pomagati premagovati revščino in socialno izključenost.
Meja, kdo je upravičen do tega seveda ni nespremenljiva, a mora biti splošna in za vse enaka. Ravno zaradi neupoštevanja le-te je UTD diskriminatoren in krivičen. Poleg tega socialni potenciali družbe imajo svoje vzdržnostne omejitve. To pomeni, če porazdeliš socialni denar tudi takim, ki ga ne potrebujejo, ga zmanjka za tiste, ki ga potrebujejo! V tem je esencialna nepravičnost tega modela.
Pobuda UTD je še bolj ranljiva, če se je lotimo z ekonomističnimi orodji. Povzročila bi znižanje gospodarske rasti, tehnološko zaostajanje, povečanje brezposelnosti, zadušila bi zasebno pobudo in motivacijo zanjo, na kateri temelji naša civilizacija. Skratka, gospodarski sistem, ki je v globalnih razmerah vendarle kompetitiven, bi pahnila v globoko strukturno krizo.
Samo racionalno ekonomsko vedenje posameznika in družbe vodi v večjo blaginjo in trajnostni razvoj. Če nad kulturo individualne odgovornosti in podjetnosti prevlada t.i. redistributivna etika ('dajte mi') kot življenjski stil in organizacijski princip, je to zanesljivo pot nazaj v socializem-komunizem in v zaton naše civilizacije.
Zato menim, da razprava o UTD ni produktivna. Namesto nje bi bilo potrebno razviti razpravo o socialni pravičnosti in blaginji ter o tem, kako se spoprijeti z revščino in izključenostjo.
