Poskusi opravičevanja župana Jankovića in ministra Lukšiča v primeru pridobivanja javnih sredstev za projekt Stožice na trhlih nogah.
Preberite prispevek dr. Milana Zvera za Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS:
Nekateri mediji, zlasti pa POP TV oziroma novinar Jure Bračko, si močno prizadevajo, da bi razpis za javno sofinanciranje projekta Stožice prikazali kot povsem enako zgodbo, kot se je v letu 2006 dogajala z Ljudskim vrtom. S tem poskušajo opravičiti ravnanje župana Jankovića in ministra Lukšiča v 'unikatnem' primeru pridobivanja javnih sredstev za projekt Stožice.
Razpis iz leta 2006, na katerem je zmagal projekt Prenova osrednjega športno prireditvenega centra v Mariboru, je bil eden zadnjih iz prejšnje finančne perspektive. Razpisne pogoje smo preverjali celo v Bruslju. To je bil začetek črpanja evropskih sredstev za sofinanciranje še preostalih infrastrukturnih objektov po vsej Sloveniji, pri čemer smo upoštevali tudi razlike v regionalni razvitosti. Poleg Ljudskega vrta naj omenim večje, kot so kajakaški center Solkan, športni center Planica – dom Planica, Plavalni center Ruše, Nordijski center Planica, Tekaški center Rogla, Veslaški center Bled, Biatlonski center Pokljuka, več kot 40 igrišč z umetno travo in razsvetljavo itd. Dva velika projekta, NC Planica in športno-poslovni center Leona Štuklja sta bila uvrščena v vladno Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023. V slovensko športno infrastrukturo smo vložili na desetine miijonov evrov iz evropskih skladov.
Ne le, da pred mandatom 2004 črpanja evropskih sredstev na tem področju ni bilo, tudi sicer je bilo sredstev na tem področju relativno malo. Denar se je pogosto delil po nekih internih pravilih, po prosti presoji ministra ali uslužbenke Mojce Plestenjak, ki je sodelovala pri vseh mogočih projektih, ali kot pripravljavka razpisne dokumentacije ali kot vodja razpisne komisije. V mandatu 2004-2008 tega dela nismo zaupali ožji skupini strankarskih privržencev ministra (kakor je to storil Lukšič), saj smo dali prednost preglednosti in pluralni sestavi tudi teh organov. Imeli smo sposobno ekipo uslužbencev, ki je servisirala občine in druge upravičence do javnih sredstev. V našem mandatu je bilo zgrajenih ali obnovljenih okoli pol milijona kvadratnih metrov vadbenih površin po vsej Sloveniji, torej trikrat več kot v predhodnem mandatu. Učinki uspešnega dela se bodo pokazali tudi v tem mandatu, ki bi lahko bil še uspešnejši, če minister Lukšič ne bi ukinil tovrstnih investicij. Vsaj tako je javno zapisal vsem občinam, le slab mesec preden je odprl mošnjo za Jankovićeve Stožice. Da bo ironija še večja, je zaradi nespretnosti izgubil drugih 10 mio 'športnih' evrov, ki so bili že uvrščeni v proračunske dokumente. Kam je bil preusmerjen denar, namenjen slovenskemu športu?
Naj dodam, da smo poleg tega tudi za potrebe športa črpali denar še iz Evropskega socialnega sklada. Vsi EU projekti in postopki na področju športa, ki so bili revidirani, so dobili pozitivno oceno.
Torej projekt Stožice (v delu, ko gre za sofinanciranje iz javnih sredstev) ni podoben ne Ljudskemu vrtu ne preostalim projektom, vsaj iz naslednjih razlogov:
1. Sestava razpisne komisije je bila takšna, da ni zagotavljala nepolitičnega, objektivnega, postopkovno transparentnega in posledično poštenega odločanja. O tem smo lahko več prebrali v medijih.
2. Diskriminatornost: V razpisu za Stožice je jasno, da je šlo za razpis, pisan na kožo Jankovićevemu projektu. Ostali projekti iz Kopra, Maribora in Pragerskega zato niso imeli niti najmanjše možnosti.
3. Gospodarnost investicije: Čeprav investicija finančno še ni ovrednotena, je že sedaj jasno (po predvidevanju odgovornih), da bo cena, preračunana na sedež na nogometnem stadionu v Stožicah najmanj 2.600 evrov, kar je tretjino več, kot je bila npr. v Mariboru (1.850 evrov). Za primerjavo še druge novogradnje: v Zürichu so odšteli le 2.075 evrov na sedež, v Celovcu pa 2.330 evrov. Cenejši je bil tudi stadion Petra Mokaba, zgrajen pred svetovnim nogometnim prvenstvom v Južnoafriški republiki (2.391 evrov na sedež). Končno ceno, kot pomemben izkaz gospodarnosti izvajane investicije, bo potrebno na koncu temeljito analizirati.
4. Kvaliteta investicije je eno od pomembnih meril izbora projekta. Nedvomno so dvomljive navedbe Mestne občine Ljubljana in kasneje odločitve komisije na tem področju, saj projekt še vedno nima programa, ki bi izkazoval zanesljivo in učinkovito poslovanje, kaj šele doseganje rezultatov, kar je pri tovrstnih projektih izjemnega pomena.
5. Regionalnost: Denar iz ESSR (regionalni sklad) gre v glavnem za odpravljanje regionalnih razvojnih razlik. V primeru razpisa, na katerem je zmagal projekt Stožice, naj bi bil 'regionalni ponder' tako nastavljen, da je Ljubljana dobila projekt ravno iz tega naslova. Projekti, ki so prihajali iz manj razvitih okolij, so torej izpadli. Narobe svet.
6. Projektna dokumentacija in časovnica: Logično je, da imajo vsi projekti, preden se začnejo izvajati, urejeno projektno dokumentacijo, iz katere je razvidna jasna finančna konstrukcija, nameni, cilji, terminski načrti, tveganja in odgovornosti vpletenih. To velja še posebej za tiste, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev. V projektu Stožice ni znana niti finančna konstrukcija, zato ni mogoče določiti razmerja odgovornosti tudi za kasnejša vzdrževanja objektov. Zato obstaja utemeljen sum, da ta projekt ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje oz. pridobivanje javnih sredstev.
7. Zakonitost in napake v postopkih ter posledice: Revizije bodo najverjetneje pokazale na kršitve zakonskih in drugih predpisov. V tem primeru obstaja realna nevarnost, da bodo morali slovenski davkoplačevalci evropski denar vrniti. In še več, plačati bo potrebno tudi kazen, ki ni majhna.
Neurejenost tega projekta, ki včasih meji na sračje gnezdo, ima seveda svoj namen. Namesto predpisov nam v Ljubljani vladajo mišice mogočnežev, ki jim je dovoljeno urejanje stvari na svoj način. Koga pa še briga pravna država ali obči interes?
Dr. Milan Zver
Predsednik odbora za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS