V okviru prvega evropskega mladinskega dneva je na Odboru regij v Bruslju potekala konferenca o vodilni pobudi "Mladi in Mobilnost". Pobuda je ena izmed sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020 za pametno, vključujočo in trajnostno rast v EU.
Med povabljenimi govorci je bil na programu tudi dr. Milan Zver. V nadaljevanju vas vabimo, da preberete njegov govor:
I.
Hvala lepa za povabilo in za priložnost, da lahko kot poročevalec vodilne pobude Mladi in mobilnost (MiM: Youth on the Move) v Evropskem parlamentu predstavim svoje mnenje o tem najbolj aktualnem vprašanju mladinske politike. Čestitam vam za organizacijo tega dogodka. Ne bi mogel biti v primernejšem času, vsaj, kar se te pobude tiče.
II.
Pobuda MiM je od svojega spočetja burila duhove. Na eni strani smo lahko slišali poveličevanja, da je to odločilna pobuda, ki bi se ji morale podrediti vse aktivnosti in tudi obstoječi programi na področju izobraževanja in mladine. Na drugi strani je MiM prav zaradi tega vzbujala strah pri mnogih nosilcih vseživljenjskega učenja (LLL: Life Long Learning) in Mladi v akciji, dveh programih, ki odlično potekata in ki sta tudi močno finančno podprta s strani EU. Kmalu se je izkazalo, da je bila bojazen, da bo MiM prevzela krovno vlogo in potisnila v ozadje obstoječe programe, povsem odveč.
MiM je nova, specialna strategija, ki bo pospešila funkcioniranje obstoječih programov in dodala nekatere konkretne mehanizme, da bo mobilnost mladih še uspešneje potekala. Jasno je, da mobilnost ne bo vsega rešila, ne bo avtomatično pripomogla k uresničevanju ciljev Strategije EU 2020, kot so 75% zaposlenost populacije, 40% visoko šolanih, zmanjšan osip pod 10%, hitra zaposljivost mladih ipd. Lahko pa MiM kot 'spin up' strategija veliko pripomore k izboljšanju razmer. Podatki kažejo, da so mladi, ki so se udeležili različnih oblik učne in delovne mobilnosti v tujini, pridobili kompetence in veščine, s katerimi se bolje vključujejo v družbo. Na trgu dela so bolj konkurenčni in denimo, v večjem številu se udeležujejo volitev, kar je znak višje državljanske in demokratične kulture.
Vendar z MiM ne gre pričakovati samo dobrobiti tistih, ki so aktivno udeleženi v teh dejavnostih. Ambicija MiM je, da vpliva tudi na intenzivnejšo modernizacijo šolskih sistemov in krepitev trga dela ter k zmanjšanju prepada med njima. Ker sem jaz kot poročevalec bolj odgovoren za prvo, mi dovolite nekaj misli na to temo.
III.
Na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja se je začelo sodelovanje v Evropi že zelo zgodaj. Po enem desetletju intenzivnega sodelovanja v okviru t.i. Kopenhagenskega procesa lahko opazimo, da smo naredili ogromno, uvedli nekatere mehanizme in programe, ki so omogočili modernizacijo in odprtje šolskih sistemov, po drugi strani pa tudi primerljivost med njimi. Uveden je bil cel poseben kreditni sistem za priznavanje pridobljenih veščin in znanj na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Imamo tudi poseben mobilnostni program, Leonardo da Vinci. Ta proces se bo intenzivno nadaljeval tudi v tem desetletju.
Da je nekaj z izobraževanjem narode, se vidi takrat, ko gospodarstvo išče določene poklicne profile, pa ga ne najde. Po drugi strani pa je večji presežek drugih poklicev, ki jih trg dela ne sprejme. Znano poročilo Monti kaže, da v EU ostajajo nezasedena delovna mesta celo v času upadanja gospodarske rasti. To je lahko posledica premajhne delovne mobilnosti, pa tudi drugih razlogov. A o tem dejstvu bi se morali najprej zamisliti šolske oblasti zaradi neustrezne strukture izobraževalnega sistema in kvalifikacij.
IV.
MiM poziva tudi k hitrejši Bolonjski prenovi. EU potrebuje več univerz, kot so Standford ali Harvard, Cambridge ali katoliška univerza Leuven, ki ne sledijo le času, ampak ga tudi soustvarjajo. Zato moramo na Bolonjsko reformo gledati kot poskus evropskih političnih in univerzitetnih oblasti, da se univerze v vsebinskem in strukturnem smislu prilagodijo zahtevam časa. Osnovni namen Bolonjske roforme je ustvariti organsko povezani Evropski visokošolski edukacijski prostor (EHEA). Ne gre torej le za tehnični proces, ampak tudi vsebinski. V Bologni so si postavili pomembne cilje: ustvariti primerljiv stopenjski študij (vključno z uvedbo Diploma Supplement in vrednotenje le tega (ECTS), povečati mobilnost med študenti in profesorji, povečati kakovost visokošolskega izobraževanja in utrjevati evropsko dimenzijo na področju visokega šolstva.
Mnogi študentje je ne podpirajo, ker jih sili k bolj intenzivnemu študiju. A študentje so zadnji, ki bi jim lahko očitali kar koli, da Bolonjska reforma ni bolj uspešna. Šarm stare univerze in absolutne akademske svobode pri delu profesorjev učinkuje še naprej. Znano je, da je ideal stare univerze proizvajanje zgolj bazične, čiste znanosti.
Seveda ne smemo kar tako preslišati kritikov. Mnoge stvari držijo in jasno moramo pogledati, kje so bile slabosti v prvem desetletju. Zdi se, da smo prenovo tercialnega izobraževanja vsi skupaj, oblasti in deležniki (stakeholderji), razumeli bolj kot tehnični model. Premalo pozornosti smo namenili prenovi kurikulov, študijskih programov in izobrazbenih izidov.
Nova univerza mora iti osredotočena na produkcijo višjih ravni razumevanja in večji uporabnosti znanja in veščin. V današnjem življenju univerz interdisciplinarnost nujno nadomešča monodisciplinarnost, uporabnost čisto znanost, množičnost študija zamenjuje elitnost, saj je dostopnost je vse večja. Odprte morajo biti tudi do raziskovalne dejavnosti. Univerza še vedno mora predstavljati odličnost in kakovost.
V reformo niso bili dovolj vključeni študentje, javne oblasti ter delodajalci in delojemalci. Premalo napora je bilo vloženo tudi v iskanje novega načina dela na univerzi. Univerze, kakor tudi nižje šole, bodo morale sprejeti nov odnos do priznavanja drugih oblik pridobljenega znanja (non-formaln and in-formal education).
A ključen problem je denar, vlaganje v šolstvo, zlasti na univerzitetni ravni. Reforme ne bodo uspešne, brez več vlaganj.
V.
Kot na vse tudi na MiM vplivajo nekatere okoliščine in omejitve. Lahko bi začeli že s pravnim okvirjem in Lizbonsko pogodbo, ki določa, da izobraževanje ni skupna evropska politika, ampak poteka na načelu odprte metode komunikacije. Tako je prav, države članice imajo tu svojo suverenost, a pametne vlade izvajajo odprto edukacijsko politiko, ki izmenjujejo dobre prakse in se učijo ena od drugih. Ne nazadnje nas povsod po Evropi tarejo isti problemi. Tudi odgovori morajo biti podobni. EU je razvila ogromno mehanizmov in programov, ki ne krepijo le evropske dimenzije, ampak pomagajo reševati njihova notranja vprašanja.
MiM je torej pomemben del Strategije EU 2020. Tudi ta jo s svojimi cilji in inštrumenti po svoje uokvirja. Poleg tega je tu še na Evropskem svetu sprejeta strategija Education and training 2020, ki prav tako s svojimi merljivimi kazalci usmerja razvoj izobraževanj in usposabljanja v EU. Ne smemo pa pozabiti glavnega regulatorja, to so proračunska sredstva, držav članic in EU. Finančna perspektiva in predlogi za zamrznitev proračunov lahko postavijo dosego ciljev na področju izobraževanja in mladine pod velik vprašaj.
VI.
Ne glede na to je usoda MiM odvisna predvsem od tega, ali imajo vsi deležniki, to je mladi, delodajalci ter države članice in lokalne skupnosti, dovolj volje, da naredijo velik premik naprej. Če te volje ne bo, ne bo škoda le pri mladih, ampak pri vseh v EU, saj izgubljamo bitko z drugimi regijami na globalni ravni v ekonomskem, političnem, vojaškem in demografskem smislu.
Evropa nima veliko naravnih resursov, kot so nafta, plin, kakovosten premog ipd. Ima pa pridne in inovativne ljudi, ki ji ohranjajo konkurenčnost. Družba znanja je njena primerjalna prednost, a če ne bomo dvignili naložbe v izobraževanje, bomo tudi to primerjalno prednost v kratkem izgubili.