POROČILO o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava? (2009/2105(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

Poročevalec: Giancarlo Scotta'

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava?

(2009/2105(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. maja 2009 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov (KOM(2009)0234),

–    ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 15. oktobra 2008 o kakovosti kmetijskih proizvodov: proizvodni standardi, zahteve za kmetovanje in sheme kakovosti (KOM(2008)0641),

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o zagotavljanju kakovosti hrane, vključno z uskladitvijo ali vzajemnim priznavanjem standardov[1],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 1998 o politiki kakovosti kmetijskih in kmetijsko-živilskih proizvodov[2],

–    ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije iz oktobra 2008 o shemah za potrjevanje kakovosti živil,

–    ob upoštevanju sistematskega pregleda skupne kmetijske politike (SKP),

–    ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (KOM(2008)0040),

–    ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0029/2010),

 

A.  ker ima Evropska unija najvišje standarde kakovosti živilskih proizvodov na svetu ter ker ti visoki standardi izpolnjujejo pričakovanja evropskih potrošnikov in so sredstvo za ustvarjanje večje dodane vrednosti,

B. ker se s podpiranjem malih in srednjih kmetij, ki s svojo proizvodnjo in porabo zadovoljujejo lokalne potrebe, podpirajo tradicionalne in empirične metode pridelovanja ter zagotavlja njihovo izvajanje v skladu z najvišjimi standardi kakovosti in varnosti;

C.  ker so kakovostni evropski proizvodi del žive kulturne in gastronomske dediščine Evropske unije in so zato pomemben sestavni del gospodarskega in družbenega življenja mnogih evropskih regij, saj omogočajo dejavnosti, ki so zlasti na podeželskih območjih neposredno povezane z realnim stanjem lokalnih skupnosti,

D. ker obstoječa politika glede distribucijske verige vpliva na možnosti malih proizvajalcev za doseganje široke ciljne skupine;

E.   ker potrošnike poleg varnosti hrane vedno bolj zanimajo tudi poreklo in metode proizvodnje živil; ker se je EU že odzvala na ta trend ter uvedla štiri sheme kakovosti in porekla živil, in sicer zaščiteno označbo porekla (ZOP), zaščiteno geografsko označbo (ZGO), zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP) in ekološko pridelano živilo,

F.   ker potrošniki povezujejo te sheme potrjevanja z jamstvom za višjo kakovost,

G. ker je nove tehnologije mogoče uporabiti za navedbo podrobnih informacij o poreklu in značilnostih kmetijskih in živilskih proizvodov,

Splošne ugotovitve

1.   pozdravlja sporočilo Komisije in vključitev številnih priporočil Parlamenta vanj, kar je rezultat premisleka, ki ga je spodbudila zelena knjiga o kakovosti kmetijskih proizvodov; izraža željo po čimprejšnji izvršitvi ukrepov, ki jih Parlament predlaga v tej resoluciji, da bi v praksi učinkovito izkoristili povratne informacije kmetov in proizvajalcev, pridobljene med postopkom posvetovanja, z namenom oceniti zaželenost, nujnost in sorazmernost predlaganega zakonodajnega okvira, ob upoštevanju učinkov gospodarske krize in potrebe po izogibanju ustvarjanju dodatnih stroškov ali bremen za proizvajalce;

2.   obžaluje, da sporočilo Komisije zaradi prizadevanja za poenostavitev, ki bi lahko delovala zaviralno, le deloma upošteva zahteve, ki so jih zainteresirani sektorji izrazili po objavi zelene knjige;

3.   poudarja, da je kakovost najpomembnejše vprašanje v celotni prehrambeni verigi in da je bistvena za podporo konkurenčnosti evropskih kmetijsko-živilskih proizvodov; meni, da je lahko kakovost temelj pomembnih poslovnih prednosti za evropske proizvajalce ter da lahko posredno prispeva k razvoju podeželja;

4.   meni, da lahko politika kakovosti EU prinese večjo konkurenčnost in dodano vrednost v gospodarstvo evropskih regij ter da je kakovostna proizvodnja kmetijskih in kmetijsko-živilskih proizvodov pogosto edina možnost za številna podeželska območja z omejenimi možnostmi za druge vrste proizvodnje; meni tudi, da je kakovost gonilna sila raznolikosti proizvodov in razvoja usposobljenosti delovne sile;

5.   poziva h krepitvi politike kakovosti EU, saj je ta za evropske proizvajalce pomembna spodbuda pri izboljšanju njihovih prizadevanj za kakovost, varnost hrane in varstvo okolja; meni, da lahko ta politika prispeva k bistvenemu povečanju dodane vrednosti evropske kmetijsko-živilske proizvodnje na vedno bolj globaliziranem trgu;

6.   je prepričan, da lahko politika kakovosti omogoči znaten razvoj v evropskem kmetijstvu, saj kakovostni proizvodi postajajo področje velike produktivnosti, kjer že samo vrednost proizvodov ZGO presega 14 milijard EUR;

 

7.   meni, da bi lahko uvedba različnih ravni zaščite evropskih označb kakovosti privedla do nepravičnih situacij, zlasti če bi se pri tem upoštevala predvsem ekonomska merila; zato meni, da morajo vse geografske označbe uživati enako stopnjo priznavanja;

8.   meni, da je na vedno bolj odprtem trgu nujno, da Unija pri pogajanjih v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) brani načelo o učinkoviti zaščiti kakovostnih proizvodov prek sistema varstva intelektualne lastnine;

9.   poudarja, da si mora Komisija na pogajanjih Svetovne trgovinske organizacije prizadevati za dogovor o netrgovinskih vprašanjih, s čimer bi zagotovili, da uvoženi kmetijski proizvodi ustrezajo zahtevam EU na področju varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja, ki že veljajo za kmetijske proizvode, proizvedene v Uniji;

10. meni, da bi morala biti nova politika kakovosti EU bolj odprta za proizvode iz novih držav članic, ki so šele pred nekaj leti pristopile k sistemu registriranja geografskih označb; meni, da bi morale biti zahteve, ki so pogoj za registracijo, pregledne in razumljive ne le vlagateljem (proizvajalcem), temveč tudi potrošnikom;

11. meni, da je treba okrepiti nadzor ter izboljšati usklajenost med Komisijo in državami članicami ter s tem zagotoviti, da bodo uvoženi prehrambeni izdelki izpolnjevali standarde kakovosti in varnosti hrane ter okoljske in socialne standarde EU;

12. poudarja, da je treba določiti standarde kakovosti, ki zagotavljajo učinkovito komunikacijo s potrošniki o načinu pridobivanja proizvodov spodbujajo izboljšave teh standardov, s čimer prispevajo k doseganju širših ciljev politike EU;

13. meni, da mora biti evropska politika kakovosti tesno povezana z reformo skupne kmetijske politike po letu 2013; meni tudi, da mora EU v okviru te politike ponuditi finančno podporo za vzpostavitev visoko kakovostne kmetijsko-živilske proizvodnje; meni, da bi se morala takšna podpora izraziti v razvoju, diverzifikaciji in spodbujanju dostopna do drugega stebra skupne kmetijske politike, zlasti kar zadeva posodobitev  kmetij ter ustanavljanje in razvoj mikropodjetij na podeželju; poudarja, da lahko finančna podpora za razvoj kakovosti proizvodov pomaga delno samooskrbnim kmetom pri premiku k tržni usmeritvi; meni, da organizacije proizvajalcev potrebujejo več podpore, zlasti zato, da mali proizvajalci ne bi bili v slabšem položaju;

14. poudarja, da mora raznolikost ostati bogastvo Evrope ter da je treba priznati in zaščititi vse kakovostne proizvode, ki ustrezajo merilom, ki jih opredeli Unija; meni, da mora da SKP po letu 2013 podpirati politiko kakovosti in zlasti prizadevanja proizvajalcev za spodbujanje okolju prijaznejših načinov proizvodnje; ugotavlja, da so regije partnerice SKP ter da tudi sofinancirajo in upravljajo razvoj podeželja; dodaja, da so zaradi svoje zemljepisne bližine regije tudi partnerice proizvajalcev, zlasti proizvajalcev tradicionalnih in ekoloških proizvodov; meni, da bi se regije morale vključiti v proces priznavanja in spodbujanja proizvodov z označbo ter tradicionalnih in ekoloških proizvodov;

Zahteve za kmetovanje in tržni standardi EU 

15. poudarja, da je treba uradno priznati prizadevanja evropskih proizvajalcev pri izpolnjevanju zahtev EU za kmetovanje glede standardov kakovosti, varovanja okolja, dobrega počutja živali in zdravja;

16. v zvezi s tem poziva Komisijo, naj izpelje študijo o različnih razpoložljivih možnostih, kako bi evropskim proizvajalcem omogočili, da bi na svojih proizvodih prikazali zavezanost h kakovosti, varnosti hrane in spoštovanju vseh evropskih proizvodnih standardov, zlasti z uporabo oznake kakovosti EU, ki bi morala biti na voljo izključno za kmetijske proizvode, ki v celoti izhajajo iz proizvodnje v EU, v nobenem primeru pa pri tem ne bi smeli nastati dodatni stroški za upravljavce ali finančna in upravna bremena za države članice, ki izvajajo nadzor, saj se z oznako potrjuje, da so izpolnjeni predpisi, ki se uradno nadzorujejo;

17. meni, da kmetijski proizvodi Evropske unije sami po sebi izpolnjujejo standard kakovosti, saj se proizvajajo v skladu z zakonodajnimi določbami EU za kakovost proizvodov, trajnostno proizvodnjo ter okoljska in sanitarna merila (navzkrižna skladnost); poleg tega meni, da se s pridelavo kmetijskih proizvodov ohranjajo evropske kulturne krajine; trdi, da bi morala glede na to obstajati možnost uporabe oznake kakovosti „pridelano [proizvedeno, izdelano] v Evropi“;

18. meni, da imajo sektorski standardi trženja pomembno vlogo v proizvodni verigi in da jih je zato treba ohraniti; ti standardi namreč zagotavljajo preglednost sprememb na trgu in kupcem omogočajo primerjavo cen, velikosti in kakovosti proizvodov ter tako zagotavljajo enake pogoje v evropski konkurenci;

19. obžaluje, da so bila pravila trženja Skupnosti v sektorju sadja in zelenjave skoraj v celoti odpravljena; poziva države članice in Komisijo k poglobljenemu razmisleku in preučitvi učinka tega ukrepa ter po potrebi k ponovni uvedbi čvrstega okvira Skupnosti, ki bi izboljšal preglednost trgovanja, vzpostavil skupen jezik med upravljavci in zagotavljal merila kakovosti v korist potrošniku;

20. podpira uvedbo dodatnih neobveznih rezerviranih navedb in zlasti zagotovitev jasne opredelitve ter rabe navedb „hribovski“, „otoški “, „lokalni“ in „nizke emisije“ ter sprejetje EU za njihovo uporabo; prav tako izraža podporo temu, da se na ravni Skupnosti uskladi navedba „hribovski“, ki je zaenkrat zakonsko opredeljena le v nekaterih državah članicah; poziva Komisijo, naj opravi študijo o nadaljnjem razvoju označevanja emisij ogljika v smeri bolj celostnih meritev „ekološkega odtisa“, saj oznake, ki se nanašajo samo na ravni ogljika, zanemarjajo druge poglavitne okoljske vidike, kot so vpliv na vodne vire in biotska raznovrstnost;

21. meni, da je treba spodbujati prostovoljno označevanje okolju in živalim prijaznih načinov proizvodnje, kot so „integrirana pridelava“, „pašna reja“ in „hribovsko kmetijstvo“;

22. meni, da je treba ohraniti proizvode iz gorskih območij in območij brez genetsko spremenjenih organizmov; zato zahteva od Komisije, da stori vse potrebno za zagotovitev primerne zaščite proizvodov s teh območij;

23. poziva Komisijo, naj začne preučevati možnost uvedbe kazalcev kakovosti v zvezi s socialnimi pogoji za proizvodnjo, npr. dohodki proizvajalcev in pogodbenimi obveznosti med proizvajalci, predelovalci in trgovci;

24. poziva, naj se potrošnikom zagotovijo vse razpoložljive ustrezne informacije; odobrava uvedbo obvezujoče zakonodaje za označevanje „območja kmetovanja“ pri vsakem primarnem proizvodu posebej; meni, da se to mora doseči na način, ki bo upošteval stroške takšnega vseevropskega projekta in posebnosti posameznih sektorjev;

25. ugotavlja, da je bila takšna praksa uspešno uvedena v državah, kot sta Avstralija in Združene države, ter da je označevanje „območja kmetovanja“ v Evropski uniji že obvezno za številne kmetijske proizvode;

26. opozarja, da so dodatne in specifične informacije prostovoljne ter da celotna označba ne sme biti prenatrpana; meni, da bi morala biti zlasti oznaka kakovosti EU v prvi vrsti jasno prepoznavna;

27. meni, da je treba preučiti tudi druge načine obveščanja, na primer prek interneta, črtnih kod ali ob nakupu;

28. poziva Komisijo, naj opravi natančno tehnično in ekonomsko študijo, da bi zagotovila, da nova zakonodaja ne bi nalagala prevelikih stroškov predelovalni živilski industriji, zlasti malim in srednjim proizvajalcem; ta študija mora obravnavati izvedljivost obveznega označevanja območja kmetovanja za predelana živila, ki vsebujejo „pomembne sestavine“ (to je sestavina živila, ki predstavlja več kot 50 % suhe snovi tega živila) ali „opredeljujoče sestavine živila“ (to pomeni, da potrošniki običajno povezujejo sestavino živila z njegovim imenom), kot je opredeljeno v drugem členu uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

29. zahteva, naj poenostavitev standardov in krepitev verodostojnosti logotipa kakovosti EU dopolnita že obstoječe certifikate ter oznake lokalnega, regionalnega in nacionalnega porekla v državah članicah;

30. poziva Komisijo, naj bo dosledna v svojih predlogih za politiko kakovosti kmetijskih proizvodov pri označevanju države porekla , kot se predlaga v uredbi o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom; meni, da bi bilo treba politiko kakovosti kmetijskih proizvodov izvajati na način, ki upošteva stroške nove politike ter posebnosti posameznih sektorjev, kot je sektor predelanih kmetijskih proizvodov;

Geografske označbe in tradicionalne posebnosti

31. meni, da je sistem zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe eden od instrumentov skupne kmetijske politike, ki so namenjeni razvoju podeželja, varstvu regionalne kulturne dediščine in pospeševanju diverzifikacije zaposlovanja na podeželju;

32. meni, da imajo geografske označbe velik pomen za evropsko kmetijstvo; meni, da bi bilo treba tri sisteme registriranja geografskih označb (za vina, žgane pijače ter kmetijske in živilske proizvode) ohraniti takšne, kakršni so sedaj;

33. meni, da je treba ohraniti veljavni sistem EU za zaščito proizvodov z geografskimi označbami in da je treba zagotoviti zaščito na ravni EU za vse geografske označbe. Ni treba ustvarjati novih vzporednih nacionalnih ali regionalnih sistemov, saj bi s tem nastale različne ravni zaščite; meni, da ni treba uvesti dodatnega sistema certificiranja živil na ravni Skupnosti, saj bi to razvrednotilo obstoječe sisteme in zmedlo potrošnike;

34. prav tako meni, da bi bilo treba v prihodnosti ohraniti oba instrumenta, ki sta sedaj v uporabi (zaščitena označba porekla in zaščitena geografska označba), saj sta široko priznana in zelo uspešna; meni, da je potrošnikom treba jasneje podati razliko med zaščiteno označbo porekla in zaščiteno geografsko označbo ter da je to mogoče doseči s skupnimi dejavnostmi obveščanja in promocije, v okviru mednarodnega trga in tretjih držav pa mora biti vključena finančna podpora Skupnosti, med drugim s povečanjem deleža sofinanciranja Skupnosti;

35. meni, da je treba obstoječa pravila Unije o geografski označbi dopolniti tako, da bi lahko popolnoma priznali in okrepili vlogo organizacij, ki so jih države članice imenovale ali potrdile za upravljanje, varstvo in/ali spodbujanje pravice intelektualne lastnine, podeljene z registracijo geografske označbe;

36. meni, da so izkušnje proizvajalcev pokazale, da upravljanje kakovosti proizvodov z zaščiteno označbo porekla in zaščiteno geografsko označbo ter zaščita pred zlorabami ne zadostujeta za nadaljnji razvoj proizvodov z geografsko označbo; meni, da je treba zakonodajo Unije spremeniti tako, da bi lahko države članice pooblastile organizacije, ki jih imenujejo ali potrdijo za upravljanje, zaščito in/ali spodbujanje geografskih označb, da na podlagi enakih in nediskriminacijskih načel prilagodijo proizvodne zmogljivosti zahtevam na trgu;

37. predlaga krepitev vloge konzorcijev imetnikov pravic[3] geografske označbe z namenom opredeliti zakonodajo na področju upravljanja količin in uporabe geografskih označb pri svojih proizvodih; meni, da bi konzorciji morali sodelovati pri usklajevanju gospodarskih subjektov, da bi s tem omogočili pravičnejše ravnotežje med količino proizvodov, ki se posredujejo na trg, in količino, ki jo ta lahko sprejme, ter tudi pri spodbujanju kmetov in potrošnikov; meni, da bo tako bolje zagotovljena trajnost različnih stopenj proizvodnje, predelave in distribucije, ki je nujna za zagotavljanje življenja na podeželju; dodaja, da je uravnavanje količine eden izmed pogojev za dobro uravnavanje kakovosti; meni, da bi morala biti opredelitev vloge konzorcijev določena v zakonodaji Skupnosti; meni, da bi bilo mogoče preučiti prakse in izkušnje različnih držav v Uniji ter jih uporabiti za opredelitev pravic in dolžnosti konzorcijev

38. meni, da pri nobenem od teh dveh instrumentov ne bi smeli uvesti dodatnih meril v postopku registracije, temveč je treba stremeti k poenostavitvi; ugotavlja, da so trenutni postopki za registracijo zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb zapleteni in dolgotrajni. Poziva Komisijo, naj najde način, da se bodo ti postopki pospešili; 39. poudarja, da je treba racionalizirati postopek obravnave zahtevkov za registracijo, vendar ne podpira zamisli, da bi postopek pregledovanja skrajšali tako, da bi v zgodnji fazi arbitrarno zavrnili zahtevke, ki jih Komisija oceni kot nepopolne; obžaluje, da se začetno stališče Komisije v mnogih primerih oblikuje prenaglo ali ne ustreza danemu primeru zaradi nepopolnega razumevanja posebnih značilnosti proizvoda ali lokalnega trga;

40. poziva Komisijo, naj opravi študijo o ustreznih informacijah (z označevanjem in vsemi ostalimi razpoložljivimi sredstvi), ki so potrebne za proizvode z zaščitenimi označbami porekla (ZOP) in zaščitenimi geografskimi označbami (ZGO), kadar se proizvod trži pod zasebnim tržnim imenom proizvajalca; poziva k obvezni navedbi imena proizvajalca pri registraciji zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe, kadar se proizvod trži pod zasebnim tržnim imenom prodajalca;

41. meni, da mora biti v primeru, ko se proizvod, ki je zaščiten z geografsko označbo, uporabi kot sestavina, organ, odgovoren za to označbo, ali drugi pristojni organ sposoben opredeliti pravila uporabe tega imena v prodajnih označbah predelanih proizvodov in da mora biti pooblaščen za izvajanje posebnih pregledov, ali so značilnosti, videz ali ugled proizvoda z geografsko označbo ostali nespremenjeni; meni, da mora Komisija oblikovati jasne smernice glede uporabe imen proizvodov z geografsko označbo, ki se uporabijo kot sestavine, na oznakah predelanega proizvoda, da bi se izognili vsakršnemu zavajanju potrošnika;

42. se strinja z oblikovanjem pravil na ravni Skupnosti, ki bodo organom, zadolženim za upravljanje geografskih označb, omogočili določanje pravil za pakiranje svojih proizvodov, da bi se izognili vsakršnemu poslabšanju visoke kakovosti teh proizvodov;

43. nasprotuje stališču, da je geografske označbe mogoče nadomestiti z blagovnimi znamkami, saj gre za bistveno drugačne pravne instrumente; poudarja, da je treba bolje pojasniti razlike med blagovnimi znamkami in geografskimi označbami; poziva k učinkovitemu izvajanju obstoječih predpisov Skupnosti, ki določajo, da subjekti, ki ne predstavljajo združenj proizvajalcev neke ZOP/ZGO, ne morejo registrirati blagovne znamke, ki vsebuje ali se sklicuje na to ZOP/ZGO;

44. zahteva, da temeljita zaščita geografskih označb po uradni dolžnosti postane obveznost upravnih organov v vseh državah članicah; izraža željo, da bi se to vprašanje posebej obravnavalo z revizijo Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila[4] ter z boljšo opredelitvijo veljavnih postopkov nadzora v vseh fazah, tako pred trženjem izdelkov kot po njem;

45. meni, da je treba ohraniti instrument zajamčenih tradicionalnih posebnosti, medtem ko je treba ustrezna pravila registriranja še poenostaviti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj ponovno pregleda instrument zajamčenih tradicionalnih posebnosti in preuči možnosti, da bi se ponudila boljša zaščita proizvodov iz te sheme, kot tudi druga sredstva, zaradi katerih bi bila ta shema privlačnejša proizvajalcem; opozarja, da je zajamčena tradicionalna posebnost razmeroma nov instrument, kar je razlog za njegov počasen razvoj; meni, da bi bilo treba ta instrument bolje predstaviti proizvajalcem in omogočiti, da postane prepoznavno orodje za spodbujanje kakovosti v Evropi;

46. meni, da bi morala Komisija pretehtati možnost ustanovitve evropske baze znanja o starih receptih in zgodovinskih načinih priprave jedi, da bi preprečili izginjanje znanja o tradicionalnih jedeh in načinih priprave, ki se je prenašalo iz roda v rod;

47. podpira uvedbo mehanizmov, ki bodo omogočili skupno vrednotenje in spodbujanje majhnih tradicionalnih, lokalnih in obrtniških obratov, ki so tesno vezani na posamezno območje in imajo geografsko ime, za katere so postopki pridobitve zaščitene označbe porekla/zaščitene geografske označbe zelo zahtevni in dragi;

48. opozarja, da se nekatere geografske označbe v tretjih državah sistematično zlorabljajo; to spodkopava ugled in podobo proizvodov z geografskimi označbami in zavaja potrošnike; poudarja, da je zagotavljanje varstva geografskih označb v tretjih državah dolg in zapleten postopek za proizvajalce, saj je vsaka tretja država verjetno razvila svoj sistem varovanja; poziva Evropsko komisijo, naj tehnično in finančno podpre organizacije, pristojne za geografske označbe, da bi se olajšala reševanje težav z zlorabami;

49. poziva k večji zaščiti geografskih označb

-     v STO, s hkratno razširitvijo zaščite iz člena 23 sporazuma TRIPS na vse geografske označbe in z vzpostavitvijo pravno obvezujočega večstranskega registra geografskih označb; in

-     v tretjih državah, s sklenitvijo dvostranskih sporazumov, zlasti z ekonomsko pomembnimi državami;

-     podpira namero Komisije, da geografske označbe vključi v trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju in v delo prihodnje evropske opazovalne skupine za ponarejanje in piratstvo; ter

-     meni, da mora Komisija pred pričetkom trgovinskih pogajanj in med samimi pogajanji tesneje sodelovati z organi, ki predstavljajo proizvajalce izdelkov z geografsko označbo;

-     meni, da je resničen napredek v zvezi z geografskimi označbami glavni pogoj za uravnotežen sporazum v okviru kmetijskih pogajanj pri STO;

50. meni, da bi bilo treba okrepiti obveščanje in spodbujanje posebnega sistema zaščite geografskih označb; želi, da se Komisija še naprej zavzema za spodbujanje koncepta geografskih označb v tretjih državah, zlasti z večjo tehnično podporo v sodelovanju z evropskimi proizvajalci izdelkov z geografsko označbo in/ali organizacijami, ki jih predstavljajo;

Integrirana pridelava 

51. meni, da je treba spodbujati proizvodne sisteme, ki so okolju prijazni in temeljijo na racionalizaciji vloženih sredstev, kot velja za „integrirano pridelavo”;

52. poudarja, da bi z uvedbo zakonodaje o integrirani pridelavi na evropski ravni postala vidnejša prizadevanja kmetov in živinorejcev EU za varnost hrane, okolje in dobro počutje živali vpričo uvozu iz tretjih držav; meni, da je treba hkrati izvesti promocijsko in tržno kampanjo za evropsko integrirano pridelavo;

53. podpira spodbujanje sistemov proizvodnje kakovostnih živil v skladu s trajnostnimi merili, kot je na primer integrirana pridelava; poziva k oblikovanju zakonodaje Skupnosti za to področje, da se poenotijo merila, ki obstajajo v različnih državah članicah, in k ustrezni spremljajoči promocijski kampanji, da se potrošniki seznanijo z najpomembnejšimi vidiki integrirane pridelave;

Ekološko kmetovanje

54. ponovno izraža prepričanje, da sta ekološko kmetovanje in integrirana pridelava koristna za zdravje potrošnikov, hkrati pa zagotavljata, da je proizvodni proces potekal brez okoljske škode, ki ponavadi nastane pri uporabi gnojil, evropskim kmetom pa omogočata tudi veliko priložnost za rast, čeprav sama po sebi nista rešitev vprašanja svetovne oskrbe s hrano v prihodnosti; podpira najnovejša prizadevanja za oblikovanje novega ekološkega logotipa EU, ki bo veljal za vse proizvode, pridelane v EU;

55. meni, da bi moral obstajati pravi enotni trg za ekološke proizvode, h kateremu bi uvedba obveznega logotipa Skupnosti veliko prispevala;  v tem smislu izraža podporo okviru, določenem v Uredbi Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91¹, in upa, da se bodo njegova pravila čim prej v celoti izvajala, čeprav je šele nedavno začel veljati;

56. poudarja, da imajo države članice in tudi EU dolžnost spodbujati kakovostne proizvode in jih zaščititi na mednarodni ravni; v zvezi s tem meni, da je treba strožje nadzirati ekološke proizvode iz tretjih držav zaradi poštene konkurence med ekološkimi proizvodi iz EU in iz tretjih držav;

57. meni, da označevanje proizvodov iz običajnega kmetijstva na način, ki vzbuja občutek, da ti proizvodi prihajajo iz ekološke pridelave, ovira razvoj notranjega trga za ekološko pridelane proizvode v EU; zato izraža zaskrbljenost spričo prizadevanj za razširitev uporabe znaka za ekološke proizvode tudi na proizvode, ki niso proizvedeni v skladu z načeli ekološkega kmetijstva;

58. je zaskrbljen nad vse večjim številom zasebnih ekoloških označb pri neprehrambenih proizvodih, sektorju, ki je v velikem razmahu in ga ne pokriva Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91[5]; zahteva od Komisije, da preuči možnost razširitve uredbe na ta sektor;

59. ponavlja, da je za boljše delovanje notranjega trga za ekološke proizvode v EU treba:

–    zagotoviti, da ekološki proizvodi iz tretjih držav izpolnjujejo enake zahteve kakor ekološki proizvodi iz Evropske unije ter da se pospeši nadzor nad izpolnjevanjem zahtev;

-        navesti državo porekla na svežih in predelanih ekoloških proizvodih, uvoženih iz tretjih držav ne glede na to, ali se uporabi tudi logotip Skupnosti za ekološke proizvode,

-        okrepiti verodostojnost evropskega logotipa s programi za spodbujanje prodaje ekoloških proizvodov, in

-        jasno razločevati označevanje nekmetijskih proizvodov, ki se nanaša na metodo ekološke pridelave, od označevanja kmetijskih proizvodov ekološke pridelave;

60. pozdravlja vzpostavitev služb za tradicionalne in ekološke proizvode na ravni držav članic; meni, da bi morala imeti vsaka država članica javne ali zasebne ustanove za preverjanje lokalne ekološke in kakovostne pridelave ter njeno promocijo, ki bi jih priznavali proizvajalci in potrošniki;

61. 27 a. poziva Komisijo, naj pojasni, kako namerava spodbujati kupovanje lokalnih ekološko pridelanih kmetijskih proizvodov;

Zasebni sistemi certificiranja

62. poudarja, da v tem trenutku zasebni sistemi certificiranja ne dajejo dodatnih informacij o kakovosti zadevnih proizvodov: v mnogih primerih celo finančno in upravno obremenjujejo kmete pri dostopu do trga;

63. poziva k popisu vseh zasebnih sistemov certificiranja kakovosti, ki jih morajo evropski proizvajalci obvezno izvajati poleg specifikacij kakovosti, določenih v zakonodaji EU; podpira vzpostavitev zakonodajnega okvira Skupnosti s temeljnimi načeli za pregledno izvajanje zadevnih zasebnih sistemov certificiranja;

64. podpira pobudo Komisije za izdelavo smernic dobre prakse pri delovanju vseh sistemov, povezanih s kakovostjo kmetijskih proizvodov; te smernice, ki jih morajo upravljavci upoštevati, morajo vsebovati vrsto konceptov, ki proizvajalcem pomagajo povečati dodano vrednost njihovih proizvodov, spodbujajo vzajemno priznavanje sistemov certificiranja, izboljšujejo sodelovanje proizvajalcev pri njihovi izdelavi in prek združenj proizvajalcev podpirajo zmanjšanje upravnega bremena potrjevanja, da bi se stroški kmetov čim bolj znižali;

Politika informiranja in pospeševanja prodaje

65. obžaluje, da v sporočilu Komisije ni navedena potreba po podpiranju promocijskih ukrepov, ki so še kako pomembni za zagotavljanje donosnosti ukrepov kmetov v zvezi s kakovostjo, varnostjo hrane in okoljem; meni, da je treba pregledati instrumente promocije, ki jih ima Evropska unija na voljo, in izboljšati njihovo učinkovitost; v zvezi s tem predlaga razširitev pomoči za promocijo, ki je bila pred kratkim uvedena v vinskem sektorju, na trg EU;

66. podpira evropska prizadevanja za čim obsežnejše in učinkovitejše seznanjanje javnosti o prednostih politik EU glede kakovosti in varnosti hrane; priporoča Komisiji in državam članicam, naj okrepijo svoja prizadevanja za informiranje o standardih kakovosti in varnosti hrane, ki veljajo za proizvode Skupnosti, ter njihovo promocijo;

67. ta prizadevanja za komunikacijo in obveščanje o prizadevanjih glede geografske označbe in blagovnih znamk Skupnosti bi bilo treba udejanjati z javnimi in/ali zasebni subjekti, posamezniki ali organizacijami;

68. meni, da morajo glede na to, kako pomemben je evropski trg za proizvajalce izdelkov z geografsko označbo, Komisija in države članice omogočiti dodatna finančna sredstva za promocijske programe v notranjem trgu in hkrati nadaljevati z višanjem proračuna za promocijske kampanje v tretjih državah;

69. poudarja, da bi morala biti politika obveščanja usmerjena ne le k potrošnikom, temveč tudi k proizvajalcem, saj je ravnanje slednjih tesno povezano z njihovim poznavanjem trga in zadovoljstva potrošnikov s kakovostjo njihovih proizvodov;

70. poudarja vlogo, ki jo lahko ima financiranje tega področja na ravni EU, zlasti s sredstvi, ki so na voljo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EAFRD); opozarja pa, da so se zaradi svetovne finančne krize kreditni pogoji za male proizvajalce zaostrili, kar močno omejuje njihov dostop do sofinanciranja, kot je predvideno v programih za razvoj podeželja; v zvezi s tem predlaga Komisiji, da preuči možnost uskladitve sistema kreditov za kmete na ravni Unije;

71. podpira spodbujanje kmetijskih tržnic, ki jih neposredno upravljajo kmetje, kot krajev prodaje sezonskih lokalnih proizvodov, saj je na ta način mogoče zagotoviti pošteno ceno za kakovostne proizvode, hkrati pa okrepiti povezavo med proizvodom in njegovim poreklom ter spodbujati potrošnike, da se pri izbiri odločajo na podlagi ozaveščenosti o kakovosti; meni, da bi morale države članice spodbujati vzpostavljanje tržnih enot, kjer lahko proizvajalci potrošnikom neposredno predstavijo svoje proizvode;

72. poziva k vzpostavitvi programov za spodbujanje prodaje na lokalnih trgih z namenom podpreti lokalne in regionalne pobude za predelavo in trženje; meni, da bi to lahko dosegle zadruge proizvajalcev glede na njihov prispevek k povečanju dodane vrednosti na podeželju;

73. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITVENA IZJAVA

Eden od možnih odzivov na globalizacijo trgov in hudo krizo, ki jo Evropa čuti tudi v kmetijskem sektorju, je osredotočanje na kakovost proizvodov.

Politika Evropske unije o kakovosti lahko izboljša konkurenčnost in prispeva dodano vrednost gospodarstvom evropskih regij, saj je to pogosto edina možnost za razvoj podeželja na številnih območjih z omejenimi možnostmi za raznolikost proizvodnje.

Politika kakovosti se ne more ločevati od kmetijske politike Skupnosti, prav tako ne sme zanemarjati novih izzivov, kot so boj proti podnebnim spremembam, ohranjanje biotske raznovrstnosti, oskrba z energijo in razvoj bioenergije, dobro počutje živali ter gospodarjenje z vodnimi viri v kmetijstvu, saj na teh področjih danes družba pričakuje izboljšave.

Politika kakovosti kmetijskih proizvodov mora v prihodnje ustrezno obravnavati to zapleteno problematiko in naraščajoče potrebe potrošnikov tako, da opredeli načelo kakovosti, ki ne bi bilo omejeno in statično, ampak povezano s številnimi zmogljivostmi sodobnega kmetijstva, zlasti če je dinamično, bogato in raznoliko kakor je evropsko, ki lahko nudi visokokakovostne proizvode in storitve, ki so bistvenega pomena za družbo v nenehnem razvoju.

Poročevalec se strinja s sporočilom Komisije in vključitvijo priporočil poslancev, ki so bila dana po razpravi ob predstavitvi zelene knjige o kakovostnih kmetijskih proizvodih, in pričakuje, da se čim prej uresničijo ukrepi, ki jih je Parlament predlagal v tem poročilu in ki so nastali ob razpravah in ocenah predstavnikov različnih gospodarskih združenj.

Poročevalec je najprej preučil potrebe kmetov in tržne standarde. Upošteva se predlog Komisije za uvedbo evropske oznake kakovosti pri proizvodih, ki izvirajo iz Evrope in so bili tu v celoti predelani. Te oznake bi bili deležni evropski proizvodi, ki ustrezajo merilom evropske proizvodnje. Oznaka bi tako lahko bila uradno priznanje za prizadevanja evropskih kmetov pri ohranjanju visokih standardov proizvodnje. Poročevalec predlaga, naj Evropska komisija opravi študijo o možnostih uvedbe evropske oznake, ki bi temeljila na spoštovanju meril kakovosti, ki so potrebna za ohranjanje visokih standardov.

Poročevalec tudi meni, da je pri tržnih standardih za kmetijske proizvode zelo pomembno, da je izmenjava na trgu pregledna in da kupcem, od trgovca na debelo do potrošnika, omogoči primerjavo cen, mer in kakovosti proizvodov ter zagotovi enake konkurenčne pogoje znotraj Evropske unije.

Poročevalec podpira uvajanje neobveznih rezerviranih navedb, kot sta na primer „hribovski proizvodi“ ali „z nizko vsebnostjo ogljika“, ki pa jih je treba poenotiti na ravni Skupnosti.

Potrošniki pogosto zamenjujejo navedbo kraja predelave hrane s krajem izvora kmetijskega proizvoda in pogosto ne poznajo delovanja prehrambene verige.

Zato poročevalec meni, da samo obvezna oznaka kraja proizvodnje primarnih proizvodov lahko potrošniku ponudi pravo informacijo o kakovosti kupljenega proizvoda, saj gre proizvod skozi proizvodne postopke, ki lahko močno vplivajo na njegove lastnosti glede kakovosti in varnosti hrane. Priporočljivo je tudi, da se uvede zakonodaja, ki bi predpisala označevanje kraja izvora predelanih živil.

Poročevalec je preučil geografske oznake in tradicionalne specialitete.

Geografske označbe so zelo pomembne za evropsko kmetijstvo, tako z gospodarskega kot tudi z etičnega, okoljskega in socialnega vidika, zaradi neločljive povezanosti proizvodov z ozemljem ter za ohranjanje in razvoj podeželja, saj so vezane na tradicijo, zgodovino, okus in posebna znanja, ki se prenašajo skozi čas. Zato poročevalec meni, da je treba tri sisteme geografskega označevanja ohraniti takšne, kot so.

Pri sistemih zaščitene označbe porekla (ZOP) in zaščitene geografske označbe (ZGO) predlaga, naj se sistema geografskega označevanja ohranita ločeno, saj vzpostavitev enotnega sistema zaščite ne bi upoštevala posebnih razlik pri obliki in močni povezavi med proizvodom in geografskim območjem proizvodnje, pravil proizvodnje, predelave in izdelave kmetijskih proizvodov.

Poročevalec meni, da je poenostavljanje pravil zaželeno, ko se s tem olajša birokratsko breme podjetij, to pa se ne sme spremeniti v nižanje standardov, ki so jih evropski proizvajalci dosegli z velikimi napori in visokimi stroški.

V zvezi z geografskimi označbami po uradni dolžnosti kot dolžnosti organov v vseh državah članicah poročevalec predlaga revizijo Uredbe 510/2006 in opredelitev posebnih evropskih postopkov.

Zahteva, naj se za geografske oznake tretjih držav vzpostavi boljša zaščita z vključitvijo mednarodnih registrov in mednarodnim priznanjem v sistemu Svetovne trgovinske organizacije.

Poročevalec je preučil tudi politike promocije in sporočanja. Za spodbujanje politike o kakovosti Evropske unije meni, da je zagotavljanje uspeha politik o kakovosti bistveno intenzivno izobraževanje in informiranje potrošnikov o različnih evropskih oznakah in o jamstvu, ki jih te oznake nudijo.

Meni, da je vprašanje kakovostnih kmetijskih proizvodov bistvenega pomena za posredovanje pravilnih informacij o lastnostih proizvoda kupcu in potrošniku, da bi se lahko še naprej zagotavljalo, da nakup proizvodov iz Evropske unije pomeni nakup proizvodov visoke kakovosti, ki izvirajo iz tradicije evropskih regij.

 

<Date>{28/01/2010}28.1.2010</Date>

MNENJE <CommissionResp>Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane</CommissionResp>

<CommissionInt>za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja</CommissionInt>

<Titre>o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava</Titre>

<DocRef>(2009/2105(INI))</DocRef>

Pripravljavka mnenja: <Depute>Pilar Ayuso</Depute>

 

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poziva k okrepitvi politike kakovosti Evropske unije, ki je za evropske proizvajalce pomembna spodbuda k izboljšanju njihovih prizadevanj za kakovost, varnost hrane in varstvo okolja; meni, da lahko ta politika prispeva k bistvenemu povečanju dodane vrednosti evropske kmetijsko-živilske proizvodnje na vse bolj globaliziranem trgu;

2.   poudarja pomen, ki ga ima proizvodnja kakovostnih izdelkov za ohranitev gospodarske, socialne in kulturne strukture številnih evropskih podeželskih regij, in potrebo po ohranitvi te dediščine, zlasti v regijah, kjer ni veliko drugih proizvodnih možnosti;

3.   obžaluje, da sporočilo Komisije zaradi prizadevanj za poenostavitev, ki bi lahko delovala zaviralno, le deloma upošteva zahteve, ki so jih zadevni sektorji izrazili po objavi Zelene knjige;

4.   zagovarja ohranitev razlikovanja med zaščiteno označbo porekla in zaščiteno geografsko označbo, da se ne bi znižala raven zahtev, ki jih morajo izpolnjevati evropski proizvajalci, in bo še naprej zagotovljena tesna povezava s krajem proizvodnje; kljub temu podpira vse ukrepe, ki zagotavljajo jasnejše informacije za evropskega potrošnika;

5.   zavrača združitev sistemov registracije geografskih označb za vina, žgane pijače in živila, ker je treba ohraniti posebne značilnosti vsakega izmed njih;

6.   meni, da bi lahko uvedba različnih ravni zaščite evropskih označb kakovosti privedla do nepravičnih situacij, zlasti če bi se pri tem upoštevala predvsem ekonomska merila; zato meni, da morajo vse geografske označbe uživati enako mero priznavanja;

7.   izrecno poziva Evropsko komisijo, naj se v Svetovni trgovinski organizaciji pogaja o izdelavi mednarodnega registra geografskih označb, in podpira njen namen, da geografske označbe vključi v trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju in v delo bodoče evropske opazovalne skupine za ponarejanje in piratstvo;

8.    poudarja, da mora Komisija poskušati pri pogajanjih STO doseči dogovor o netrgovinskih vprašanjih, ki bi zagotavljal, da bodo uvoženi kmetijski proizvodi izpolnjevali iste zahteve EU glede varnosti hrane, dobrega počutja živali in varstva okolja, kot veljajo za kmetijske proizvode iz EU;

9.    zagovarja prostovoljno navedbo izvora surovin v predelanih živilih, vendar nasprotuje obvezni navedbi kraja porekla kmetijskih proizvodov v predelanih in nepredelanih živilih, ker bi evropski industriji naložil veliko breme, ki ne bi bilo sorazmerno z dodano vrednostjo, ki bi jo ukrep lahko prinesel; se zaveda, da mora evropska industrija pri označevanju že zdaj izpolnjevati zelo stroge zahteve, da bi potrošniku zagotovila pravilne informacije; meni, da prostovoljna navedba porekla surovin ne bi smela ovirati notranjega trga;

10. meni, da mora biti politika v zvezi s kakovostjo kmetijskih proizvodov, na primer glede označevanja, povezana z drugimi zakonodajnimi določbami, ki veljajo v EU; meni, da bi bilo treba politiko kakovosti kmetijskih proizvodov izvajati tako, da bi se upoštevali stroški nove politike ter posebnosti posameznih sektorjev, kot je sektor predelanih kmetijskih proizvodov;

11. trgovinski standardi Skupnosti igrajo pomembno vlogo v proizvodni verigi, saj prispevajo k preglednosti trga in pravičnim konkurenčnim pravilom, poleg tega pa potrošnikom lajšajo primerjavo cen, velikosti in kakovosti proizvodov; zato poziva k ohranitvi in okrepitvi trgovinskih standardov Skupnosti ter nasprotuje temu, da bi bilo njihovo določanje v rokah zasebnih organov;

12. obžaluje, da je Komisija kljub nasprotovanju večine držav članic že začela v praksi ukinjati tržne standarde Skupnosti v sektorju sadja in zelenjave, ne da bi počakala na končni izid razprave o prihodnosti politike kakovosti Evropske unije, in je tako prehitela odločitve, ki naj bi jih o tem sprejela Svet EU in Evropski parlament;

13.  meni, da kmetijski proizvodi Evropske unije sami po sebi izpolnjujejo standard kakovosti, saj se proizvajajo v skladu z zakonodajnimi določbami EU za kakovost proizvodov, trajnostno proizvodnjo ter okoljska in sanitarna merila (navzkrižna skladnost); poleg tega meni, da se s pridelavo kmetijskih proizvodov ohranjajo evropske kulturne krajine; trdi, da bi morala glede na to obstajati možnost uporabe oznake kakovosti "pridelano (proizvedeno, narejeno) v Evropi";

14.  pozdravlja namen Komisije, da ustvari nov ekološki logotip EU, s katerim bi se na enotnem trgu odpravile ovire v trgovini s takimi proizvodi; podpira tudi sprejetje ukrepov, potrebnih za pospeševanje trgovine z ekološkimi proizvodi na mednarodni ravni; meni, da bi morali proizvodi iz tretjih držav ustrezati enakim zahtevam, če naj bi bili označeni z novim ekološkim logotipom EU, ter da je treba povečati nadzor;

15.  meni, da je treba spodbujati prostovoljno označevanje okolju in živalim prijaznih načinov proizvodnje, kot so "integrirana pridelava", "pašna reja" in "hribovsko kmetijstvo";

16.  meni, da je pomembno imeti enotne opredelitve za dodatne sorazmerne informacije, kot je ogljični odtis;

17.  meni, da je treba preučiti tudi druge načine obveščanja, na primer prek interneta ali ob nakupu;

18. pozdravlja namen Komisije, da v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi uvede smernice dobre prakse in tako čim bolj poenoti zasebna potrdila o kakovosti, s tem pa olajša prilagajanje proizvajalcev različnim veljavnim sistemom, uvede vzajemno priznavanje in v čim večji meri zmanjša razlike med zasebnimi in uradnimi sistemi certificiranja na področjih, kot so na primer okoljske zahteve;

19. obžaluje, da v sporočilu Komisije ni navedena potreba po podpori promocijskih ukrepov, ki so še kako pomembni za zagotavljanje donosnosti ukrepov kmetov v zvezi s kakovostjo, varnostjo hrane in okoljem; meni, da je treba instrumente promocije, ki jih ima Evropska unija na voljo, pregledati in izboljšati njihovo učinkovitost; v zvezi s tem predlaga razširitev pomoči za promocijo, ki je bila pred kratkim uvedena v vinskem sektorju, na trg EU;

20. pozdravlja ustvarjanje novih prostovoljnih rezerviranih navedb, kot je hribovsko kmetovanje, in terja, da jih spremljajo ustrezne informacijske kampanje za potrošnike.

 

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	27.1.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	51 5 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	János Áder, Elena Oana Antonescu, Kriton Arsenis, Pilar Ayuso, Paolo Bartolozzi, Sandrine Bélier, Sergio Berlato, Milan Cabrnoch, Martin Callanan, Nessa Childers, Chris Davies, Bairbre de Brún, Esther de Lange, Bas Eickhout, Edite Estrela, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Jolanta Emilia Hibner, Karin Kadenbach, Christa Klaß, Jo Leinen, Corinne Lepage, Peter Liese, Kartika Tamara Liotard, Linda McAvan, Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panayotov, Antonyia Parvanova, Andres Perello Rodriguez, Sirpa Pietikäinen, Mario Pirillo, Pavel Poc, Vittorio Prodi, Oreste Rossi, Dagmar Roth-Behrendt, Carl Schlyter, Horst Schnellhardt, Richard Seeber, Theodoros Skylakakis, Bogusław Sonik, Catherine Soullie, Salvatore Tatarella, Åsa Westlund, Glenis Willmott, Marina Yannakoudakis
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Cristian Silviu Buşoi, Bill Newton Dunn, Crescenzio Rivellini, Renate Sommer, Struan Stevenson, Michail Tremopoulos, Anna Záborská

 

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.2.2010
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	34 4 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	John Stuart Agnew, Richard Ashworth, Liam Aylward, Christophe Béchu, José Bové, Luis Manuel Capoulas Santos, Vasilica Viorica Dăncilă, Michel Dantin, Paolo De Castro, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Lorenzo Fontana, Iratxe García Pérez, Martin Häusling, Esther Herranz García, Peter Jahr, Elisabeth Jeggle, Elisabeth Köstinger, Giovanni La Via, Stéphane Le Foll, George Lyon, Miguel Angel Martínez Martínez, Gabriel Mato Adrover, Mairead McGuinness, Mariya Nedelcheva, James Nicholson, Rareş-Lucian Niculescu, Wojciech Michał Olejniczak, Georgios Papastamkos, Marit Paulsen, Britta Reimers, Giancarlo Scotta’, Alyn Smith, Csaba Sándor Tabajdi, Marc Tarabella, Janusz Wojciechowski
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Salvatore Caronna, Spyros Danellis, Esther de Lange, Filip Kaczmarek, Hans-Peter Mayer, Maria do Céu Patrão Neves