"Nove članice Evropske unije zahtevajo spremembe skupne kmetijske politike že zaradi neenakih podpor. Kmet v Estoniji na hektar dobi 90 evrov, v Belgiji pa 500 evrov. Na drugi strani pa bi bilo nepravično, da bi vsi dobili enako, saj tudi pridelovalni pogoji niso enaki. Nemci in Francozi poskušajo priti do nekakšne formule, ki bi ustrezala vsem," je povedal dr. Milan Zver v pogovoru za marčevsko številko glasila Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije , Zelena dežela.
Pogovor z evropskim poslancem dr. Milanom Zverom
Odločanje o prihodnosti SKP bo pokazalo pravo moč Evropskega parlamenta
Za marčevsko številko Zelene dežele smo pripravili pogovor z evropskim poslancem dr. Milanom Zverom, ki je dejaven na več področjih. Za naše bralce pa je najbolj pomembno njegovo delovanje v parlamentarnem odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja.
V evropskem parlamentu delujejo številni odbori, ki pokrivajo področja, s katerimi se ukvarjajo in o katerih tudi odločajo evropski poslanci. Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja sodi med pomembnejše, Slovenijo pa v njem zastopa dr. Milan Zver. Že nekaj časa se veliko govori o prihodnosti skupne kmetijske politike in deležu evropskega proračuna, namenjenega tej najmočnejši in tudi najdražji skupni politiki. V bližnji prihodnosti bodo tudi dorečene spremembe, ki bodo pomenile prelomnico v evropskem kmetijstvu – ali se bo obrnilo na bolje ali na slabše, pa je deloma odvisno tudi od Evropskega parlamenta, ki ima od prejšnjega leta dalje več pristojnosti. S slovenskim članom odbora za kmetijstvo smo se pogovarjali o njegovih stališčih in o njegovem videnju prihodnosti evropskega kmetijstva.
Vaša strokovna pot je zelo pestra. Bili ste dejavni na veliko različnih področjih, med katerimi pa ne najdemo kmetijstva. Kako ste postali član parlamentarnega odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja?
Volivcem sem obljubil, da bom postal dejaven član enega izmed odborov, ki pokriva eno od skupnih politik oziroma področje, ki je realno za Slovenijo pomembno. To pa je zanesljivo kmetijstvo. Ker pa je bil velik naval na ta odbor, sem postal nadomestni član, kar pomeni omejene pravice pri nekaterih glasovanjih. Sem pa polnopravni član odbora za šolstvo, kulturo in izobraževanje. V tem sklopu sem ravno končal s pripravo pobude Mladi in mobilnost. Slovenski mladi kmetje so dobro organizirani in povezani na evropski ravni. Ob prvem srečanju se je izkazalo, da bomo lahko dobro sodelovali in aprila bomo organizirali konferenco Mladi in kmetijstvo, na kateri bodo naši mladi kmetje opozorili na težave, ki jih delijo s sovrstniki v drugih evropskih državah. Med te sodi tudi težava s prevzemom kmetij –le-ta poteka prepočasi in pogosto prepozno.
Sicer sem tudi poročevalec v senci za ženske na podeželju, ki so morda še bolj ranljiva skupina kot mladi. Konec februarja sem na obisk povabil kmetice iz Svete Trojice in Destrnika. Na takšen način ohranjam in utrjujem stik s tema dvema zelo pomembnima socialnima skupinama na podeželju.
Nedvomno ste se v tem času precej podrobno seznanili z značilnostmi in težavami evropskega in slovenskega kmetijstva ter skupno kmetijsko politiko. Pa vendar se vedno znova pojavljajo nova vprašanja, nove težave. S kom se ob takšni priložnosti posvetujete? Ali ste se kdaj že obrnili na Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije ali drugo nevladno organizacijo s kmetijskega področja?
Iskreno lahko povem, da tu možnosti sodelovanja niso dovolj izkoriščene. S predsednikom Cirilom Smrkoljem se sicer dobro poznava in se srečujeva na strokovnih prireditvah, vendar je pravega sodelovanja in podpore zanesljivo premalo. Lahko pa bi tudi obratno postavili zadevo – Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije premalo izkorišča mene kot člana evropskega odbora za kmetijstvo. Verjetno bi jim lahko pomagal pri navezavi stikov s pomembnimi akterji evropske politike, ki jih poznam. Omenil sem že, da sodelujem s slovensko podeželsko mladino in kmeticami. Seveda pa to ne nadomesti strokovnega sodelovanja s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Pogosto bi potreboval kakšno razlago in nasvet glede posebnih strokovnih vprašanj in pri tem bi čimprejšnje sodelovanje z zbornico prišlo zelo prav.
Sedaj potekajo pogovori o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013. Kakšno je vaše stališče in ali se razlikuje od stališča poslanskih kolegov?
Osebno se zavzemam za ohranitev deleža evropskega proračuna, namenjenega kmetijstvu. Sem proti zmanjševanju, saj so pred kmetijstvom pomembne naloge. Poročevalec Albert Dess pripravlja resolucijo in želi slišati tudi moja stališča. V resoluciji zlasti želimo zavezati Evropsko komisijo, da ne bo zmanjševala deleža evropskega proračuna, namenjenega kmetijstvu. Ravno to vprašanje sem pred kratkim postavil evropskemu komisarju za proračun Januszu Lewandowskem. Po njegovih besedah bo težko ohraniti sedanji »kmetijski« delež v proračunu. Slednji že od leta 1985 pada. Takrat je bilo 74 odstotkov sredstev namenjenih kmetijstvu, a ob drugih ciljih. Danes je Evropa večja, postavljeni pa so drugi cilji. Iskreno povedano slabo kaže in verjetno se bomo morali sprijazniti z dodatnim zmanjševanjem kmetijskega proračuna, čeprav večina poslancev Evropskega parlamenta zagovarja ohranitev sedanje ravni. Res pa je, da glede tega parlament ni v celoti enotnega mnenja. Pojavljajo se namreč tudi težnje po tem, da bi kmetijstvu dodelili nekoliko manj sredstev, raziskavam in razvoju pa več.
Evropski parlament je v preteklem letu uradno dobil nove, večje pristojnosti. Ali je to dejansko že čutiti pri delu poslancev?
Evropski parlament je sicer z novo pogodbo pridobil nove pristojnosti in lanskega decembra smo prvič skupaj z Evropskim svetom sprejemali proračun. Ob tem je komisar za proračun opozoril na težave z evropskim proračunom nasploh ter napovedal prve zaplete s plačili že v letu 2012.
Nove članice Evropske unije zahtevajo spremembe skupne kmetijske politike že zaradi neenakih podpor. Kmet v Estoniji na hektar dobi 90 evrov, v Belgiji pa 500 evrov. Na drugi strani pa bi bilo nepravično, da bi vsi dobili enako, saj tudi pridelovalni pogoji niso enaki. Nemci in Francozi poskušajo priti do nekakšne formule, ki bi ustrezala vsem. Bistvo pa je, da bo denarja verjetno celo nekoliko manj. Oblikovala se je tudi neformalna skupina novih članic, v kateri tudi sam sodelujem, vendar sem že na začetku poudaril, da jih vedno ne bom podprl, saj se stališča Slovenije pogosto razlikujejo od stališč na primer Romunije ali Bolgarije. Morda bo Sloveniji bližje francoski ali nemški model. In ravno tu bom potreboval pomoč vaše zbornice. Glede nove skupne kmetijske politike težko rečem, da ima kakšen od poslancev večji vpliv ali glavno besedo. Tu tako Evropski svet kot Evropska komisija še vedno želita ohraniti glavno vlogo, vendar brez upoštevanja parlamenta ne bo šlo! Pri tem bo Evropski parlament najverjetneje uveljavljal svojo pogodbeno pravico soodločevalca. Sicer so razlike med poslanci, celo iz istih držav. Enotnost parlamenta glede tega vprašanja se bo pokazala ob razgrnitvi Dessove resolucije. Večji del poslancev je za to, da se ohrani kmetijski delež evropskega proračuna. Bojim pa se, da se bo potrebno na koncu sprijazniti z dejstvom, da je sredstev v evropskem proračunu manj kot bi jih potrebovali.
Kakšno pa je s sodelovanjem z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (EESO) oziroma njegovo strokovno skupino za kmetijstvo?
Na kmetijskem področju še nisem dosti sodeloval s tem evropskim organom, na šolskem pa. Moj vtis je, da so njihove strokovne kapacitete izjemne. V prihodnje pa bo zanesljivo potrebno vzpostaviti tudi sodelovanje s predstavnikom Slovenije, to pa je direktor vaše zbornice. Videti je, da sodi vzpostavitev boljšega sodelovanja s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije med pomembnejšimi nalogami!
Pogovor zapisala: Tatjana Čop
Objavljeno v glasilu Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Zelena dežela, marec 2011 (95)
