Med veseljem in skrbjo. 1. Pred dvajsetimi leti je SDS na prvih splošnih, neposrednih in tajnih, to je demokratičnih parlamentarnih volitvah, nastopila v okviru koalicije Demos. Takratna Socialdemokratska zveza, ki jo je po pravkar preminulem Francetu Tomšiču prevzel dr. Jože Pučnik, je bila ena od ustanoviteljic združene opozicije - Demosa. Tudi Slovenska demokratična zveza, ki jo je njen kasnejši razvoj prav tako pripeljal v našo politično družino, je bila trden steber Demosa. Dr. Jože Pučnik, ki je vodil tudi Demos, ga je še pred prvimi volitvami spremenil v močan instrument novo nastajajoče politične javnosti. Že v začetku marca 1990 je med drugim dal pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti t.i. tajnega uradnega lista, tipičnega instituta totalitarnega režima. Demos je kot koalicija strank kandidiral na parlamentarnih volitvah v takrat še organ, ki je še sodil v stare čase. Dejstvo je, da še pod staro oblastjo ni bilo mogoče vpeljati čistega demokratičnega sistema. V začetku leta 1990 smo še vedno namesto strank imeli zveze, namesto vlade izvršni svet, namesto poslancev delegate in namesto parlamenta trodomno skupščino. Medijski prostor ni bil uravnotežen in vse te okoliščine so imele seveda določen vpliv na izide volitev. Tako je bilo npr. kar polovica delegatov (poslancev) v 240 članski skupščini iz Ljubljane. Iz Maribora jih je bilo enajstkrat manj (!). In še bi lahko naštevali. Prav tako je bilo ogromno neveljavnih volilnih lističev, nekaj zaradi stare sestave volilnih organov, nekaj zaradi zmede demokracije neveščih volivcev, ki smo morali izbrati med ogromnim številom strank. Kar 124 jih je bilo v državi. Pa vendar so bile 8. aprila 1990 volitve demokratične. Ljudje so to takrat razumeli kot zmago demokracije, kot prelomno dejanje. Lahko so izbirali med strankami in kandidati različnih opcij. SDSS je na volitvah prejela 79.950 od skupaj 993.743 glasov, nekaj manj kot 8 %. SDZ je dobila 102.930 glasov ali 9,51 %, kar je predstavljalo malo razočaranje glede na kadrovski potencial, ki ga je imela v Demosu in nasploh v slovenski politiki. Najprijetneje so presenetili v SKD z 12,98 %, s čimer so si pridobili pravico do Peterletovega mandatarstva. Kučan je v dveh krogih zmagal na volitvah za predsednika predsedstva, dr. Bučar pa je prevzel vodenje Skupščine. Demos je sestavil dobro vlado, ki je ob asistenci parlamentarne večine opravila zgodovinski nalogi: vzpostavila je osnove demokratičnega sistema in samostojnosti Slovenije. Danes je povsem jasno, da brez Demosa Slovenija ne bi postala samostojna država, raven demokracije brez njega bi bila podobna takratni srbski ali beloruski, kjer ni prišlo do sprememb. 2. Pa vendarle smo danes priča bitkam za zasluge pri uvajanju demokracije. Pogosto slišimo trditve, da je Sloveniji omogočila demokracijo z oblasti sestopajoča partija in da je demokracija rezultat kontinuiranega razvoja takratnega sistema. Dr. Pučnik je že pred prvimi volitvami dejal, da naj si komunisti ne jemljejo zaslug za demokratizacijo in da volitve niso nikakršno darilo tedanje oblasti ljudstvu. Res je, da je komunistična oblast tik pred zdajci vzpostavila minimalne standarde, da so se demokratične volitve, na katerih je prišlo do zamenjave politične oblasti, lahko izvedle. Toda to so storile, ker so jo ljudje v to prisilili. Danes, po dvajsetih letih, naša Slovenija še ni dovolj utrjena demokracija. Nekatere raziskave jo teoretično sicer uvrščajo (na rep) skupine utrjenih demokracij, a je v praksi precej krhka. Šele po dvajsetih letih od prvih volitev vidimo, da nam manjka demokratične tradicije, demokratične kulture in nasploh politične strpnosti. Totalitarni vzorci vladanja, ki kažejo, kako se prisvaja politična moč in se uporablja za svoje interese in potrebe, so preneseni iz prejšnjih časov. Celo aktualna oblast pri nas obuja simbole totalitarnih časov. John Keane v svoji zadnji knjigi označi podobna dejanja za skrajno nevarna demokraciji. Skratka, po dvajsetih letih, ko se je zdelo, da je demokracija za vedno zmagala, da je prepojila naše življenje in kulturo, moramo za trenutek pomisliti bolj temeljito in si odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj. Ali je normalno, da je zaupanje v demokracijo močno upadlo, da razvoj demokracije po mnogih kazalcih nazaduje, da se ljudje vse manj udeležujejo volitev in da celo mediji, ki prednjačijo v kritiki t. i. strankokracije, sprejemajo tezo, da je udeležba na demonstracijah nedemokratična? Če se bomo kar tako prepustili trendu, ki ta hip ni dober, bomo pristali točno tam, ali pa približno tam, kjer smo nekoč že bili. In napor zaslužnih slovenske politične pomladi bi bil zaman. Seveda tega demokratična javnost ne sme dopustiti. Svoj delež k utrjevanju demokracije in kulture lahko prispeva tudi znanost, katere smisel in temeljni cilj je iskanje (znanstvene) resnice. Na žalost se je slovenska (družboslovna) znanost premalo lotila prelomnih dogodkov novejše slovenske zgodovine. Ko prebiramo obsežno tujo znanstveno literaturo o dogodkih in procesih pred dvajsetimi leti, redko zasledimo, da bi omenili slovensko izkušnjo. Če pa že, jo omenjajo le bežno, površno ali celo skregano z resnico. To pa tudi zato, ker slovenska znanost ni ustrezno opravila svoje naloge, da bi se pisci tujih znanstvenih del, pa naj gre za zgodovinska, politološka ali sociološka, lahko naslonili nanje in iz njih črpali. Tako na primer Demos, akter slovenske demokratizacije in osamosvojitve, niti v slovenski znanosti doslej še ni pritegnil pozornosti!!! Celo več, nekateri najbolj izpostavljeni slovenski zgodovinarji, sociologi in politologi ga dojemajo izrazito negativno. Če kje, potem predvsem v Sloveniji potrebujemo pobotanje z lastno preteklostjo. Dokler tega ne bo, ne bo normalne prihodnosti. Ni potrebno ustvarjati enoumja. Vsak ima pravico gledati na minulo na svoj lasten način. Toda naloga ljudi, ki kreirajo javno mnenje je, da služijo resnici. Vsaj to spoznanje bi lahko bila bilanca dvajsetletne slovenske demokracije... Dr. Milan Zver
