KAJ BI NA TO POREKEL PUČNIK?
Pojem medijski umor ni nov, politični uboj še manj. Dvajset let nazaj si niti v sanjah nisem mogel predstavljati, da bom leta 2011 napisal prispevek ravno na to temo. A ne glede na to, da je tarča jasna oseba, bi želel že na začetku pojasniti, da je v tej zgodbi potrebno ločiti med tistim, kar se vidi na prvi pogled (npr. odevanje Janše v raznorazne afere) in tistim, kar očem ni vidno, a je (lahko) bistveno.
Seveda mi je hudo spremljati to, kar delajo z Janezom Janšo. Skoraj dvajset let od blizu nemočno spremljam to zgodbo. Toda, če pogledamo nekoliko globje, v tej moriji Janeza Janše ne gre (samo) za njega, kakor ni šlo v medijski in politični moriji Jožeta Pučnika za njega samega. Šlo je in gre za še več, za 'stvar,' ki sta jo predstavljala na terenu politike.
Odevanje v afere in bistvo zgodbe
Tolikšne intenzivnosti napadov na Janeza Janšo in SDS, kot zadnji mesec, še nisem zaznal. Zdi se mi, da niti v času zloglasne Depale vasi ne, za katero se je izkazalo, da je bila le ena izmed vojnih epizod.
Osvežimo nekoliko spomin. Janšo so začeli politično napadati že sredi osemdesetih let, ko je možganski trust Udbe na čelu z Nikom Kavčičem spoznal, da bo ta enfant terrible nove generacije slovenskih politikov nevaren tedanjim oblastnikom. Slovenski politični vrh se ga je nato še konec osemdesetih – v sicer tipičnem 'obredu žrtvovanja', kot je hlapčevsko držo slovenske politike do jugoslovanske poimenoval Viktor Blažič - poskušal znebiti tudi s pomočjo jugoslovanske armade, a ga je ubranila slovenska demokratična javnost, iz katere se je kasneje porodili demokracija in samostojnost.
Pred dvajsetimi leti je bilo malo ljudi, ki bi Janezu Janši ne priznavali izjemnih zaslug za demokratizacijo in osamosvajanje, zlasti za zmago v vojni za Slovenijo. Stara nomenklatura, ki je po padcu Demosa ponovno prevzemala vajeti v svoje roke, tega dejstva ni mogla prenašati. Morda bi bilo zanj lažje, če bi se samo prepustil toku stvari. A Janša ni tak, pa tudi SDS ne! Napočil je čas, kot se je izrazil predsednik republike, da se Janšo zaustavi!
Afero 'arhivi' so spretno obrnili sebi v prid. Širijo razumevanje, da je Udba sicer izvrševala teroristične akcije v tujini, da je razpolagala z ogromno količino orožja, eksploziva in drugih sredstev za množično ubijanje, in da je politični vrh to vedel in jo po svoje ščitil, da je vse to in še mnogo več sicer res, a če te stvari obelodanijo 'neverodostojni' akterji, to naj bi bili v SDS in Janez Janša, potem ta resnica ne šteje dosti. In ker se je diskreditacijski potencial afere Patria izpraznil, so morali potegniti ven stare, nikdar izpete zgodbe, o katerih bi že zdavnaj morali kaj dokazati. Pa ne morejo.
Screening Janeza Janše
Medijska morija zoper Janeza Janšo ima, razvojno gledano, kar nekaj usklajenih faz in značilnosti. V začetku so ga zasmehovali in se norčevali iz njega ali njegovih najbližjih. Kulturna raven teh napadov, če pogledamo stare številke Mladine, se nahaja nekje v nižjih predelih kanalizacij. Sporočilo teh zgodnjih medijskih gonj je, da Janša ni sposoben. Ko se je izkazal kot obrambni minister, osamosvojitelj in politik, so sicer priznali njegove kompetence, a so ga prepoznali kot politično nevarnega človeka, čigar politična filozofija in drža izhajata iz vseh možnih totalitarizmov. Skratka, naslednje sporočilo 'analitikov' naj bi bilo, da Janša ni demokrat, njegova politika pa ni demokratična.
Ko pa je Janševa SDS kljub strupenim kritikam vse bolj rasla, takšne kritike pa so postajale vse manj verodostojne, so nekoliko spremenili metodo. Poglabljati so se začeli v Janševo duševno stanje, analizirali so njegovo psihično strukturo, jo mrcvarili in razčlenjali do onemoglosti. Publicisti, novinarji, sociologi, ekonomisti, filozofi, pravniki, politologi in celo teologi se neumorno lotevajo pritlehnih psihoanalitičnih 'podvigov', podobno, kot so jih o motečih ljudeh za Udbo nekoč opravljali dobro izbrani psihiatri. Skratka, njihovo skupno sporočilo je, da z vidika mentalnega zdravja ni primeren za politika ali državnika.
Tako temeljitega screeninga ni bil deležen še noben Slovenec. Verjetno bo potrebno narediti analizo vseh teh pisarij enkrat v prihodnosti, a že danes lahko nekaj povsem zagotovo ugotovimo, da je Janša predvsem žrtev nizke osebne kulture in profesionalne neetike dobro plačanih apologetov starega političnega omrežja.
Ponovni prevzem oblasti
Danes, v času ponovnega prevzema oblasti s strani socialistov, je na pohodu ponovna penetracija civilne družbe, plenjenje države, revanšizem in zazrtost v preteklost. Kdo bi si mislil, da po dvajsetih letih demokracije na ljubljanski univerzi lažje doktoriraš s tezo o komunističnem gibanju kot z osamosvajanjem in demokratizacijo Slovenije. V posmeh desettisočim pobitim otrokom, ženskam in moškim, ki še vedno ležijo nepokopani v več kot 600 grobiščih širom naše domovine, se dela na urejanju teh zadev ustavljajo, istočasno pa dobi slovenska prestolnica ime po morilcu št. 1, predsednik države, za katerega so zgoraj omenjene žrtve drugorazredna tema, pa odlikuje šefa stare Udbe. Kam plovemo? Ko danes jecljavi doktor filozofije ponižuje in žali demokratične politike, je to na vseh nacionalnih medijih predstavljeno kot estetski višek svobode izražanja filozofskega guruja. Če bi kak predstavnik SDS govoril take nebuloze, bi ga takoj označili za norega ali pa za nekoga, ki uporablja sovražni govor. Liberalna akademija grozi Študijskemu centru za narodno spravo z ukinitvijo, saj ta inštitut med drugim odkriva grozljiva dejstva o socializmu, o katerem Štrajn pravi, da je temeljil na spoštovanju človekovih pravic. Iz hribov so potegnili celo Emila Milana Pintarja, ki je oznanil, da se Evropa odreka Janezu Janši. Tudi pri tem imajo težave z dejstvi: Slovenija nikoli ni in verjetno še dolgo ne bo imela politika, ki bi užival tako visok ugled v svetu kot Janez Janša.
Če povzamem, glavna tarča takih ali drugačnih 'teroristov' ni Janša kot tak, ampak njegov politični program, v zadnjem primeru koncept druge republike, ki predvideva temeljite reforme. Ta tranzicijski proces, ki ga je začel Pučnik, se mora nadaljevati. Edina garancija za to je utrditev in povezava demokratičnega loka slovenske politike. Ta seveda ne sega le v območje SDS ali na desno sredino, ampak tudi na levo. V Sloveniji zato potrebujemo novo zavezništvo iz demokratov na levi in demokratov na desni. Demokratična prihodnost Slovenije pa je odvisna od tega, ali se bo novo zavezništvo uspelo zoperstaviti avanturistični, anarhistični in udbomafijski spregi, ki obvladuje dobršen del družbenih podsistemov in ki je Slovenijo pripeljala na rob propada. Zato bi danes Pučnik spet stopil v bran Janši, ki s svojim angažmajem zagotavlja, da bo šel razvoj naprej. Reforme, ki bodo utrdile demokracijo, pravno državo, solidarnost in pravičnost. Ter vpeljale nekaj, kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva.
Dr. Milan Zver
