Evropski poslanci, zlasti tisti z večjo kilometrino, se kdaj pa kdaj izražajo zelo slikovito, da bi bolje prikazali bistvo problema ali svojega sporočila. Socialist Martin Schulz si je v svojem govoru sposodil vodjo politične skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu, Josepha Daula, in njegovo posestvo.
"Lepo posestvo" naj bi v prevladujočih špekulativnih finančnih razmerah lahko prineslo več koristi s sežigom kot pa s pridnim delom. Seveda, če bi ga prej ustrezno zavarovali. Tako je "goreče" Daulovo posestvo postalo metafora za krizo evra še pri mnogih govornikih majskega plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta (EP).
O vzrokih in posledicah ter o vladah, ki goljufajo
Grška finančna kriza ni neposredno povezana z globalno finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki jo živimo že poldrugo leto. Dejstvo je, da bi se grška kriza pojavila tudi brez globalne krize. To Grki težko priznajo, pa tudi tisti, ki imajo enake razloge, da tako verjamejo, npr. Portugalci in Španci. Predstavniki države, ki ta hip vodi Evropsko unijo, so celo evropske parlamentarce prepričevali, da finančne turbulence v Grčiji izhajajo iz krize zasebnega ameriškega nepremičninskega sektorja in krize ameriškega finančnega sistema ter da je Grčija le posledica oz. žrtev tega dejstva. Iskanje krivca zunaj Grčije ali Evropske unije je zanje razumljivo. Ko bodo objavljeni stvarni podatki o zdravstvenem stanju španskih in tudi portugalskih financ, bomo mediteranski diskurz lažje razumeli tudi vsi ostali. Seveda, če bomo natančne podatke sploh dobili, saj po zanesljivih virih nekatere članice ne želijo posredovati vseh zahtevanih podatkov evropski podatkovni bazi Eurostat.
Pravzaprav gre bolj za socialistični diskurz treh držav, ki potrebujejo pomoč za izhod iz krize, ki jo je povzročil "gnili" kapitalistični finančni sistem. O tem je govoril vodja nemških socialdemokratov v Evropskem parlamentu, ko se je zavzel za trdno regulacijo sistema. Njegova kritična ost je šla v same temelje zahodne civilizacije.
Ko govorimo o vzrokih, se evropske ustanove preveč ukvarjajo z iskanjem zunanjih sovražnikov. Pripravile so celo nekatere ukrepe za boj proti napadom na evro.
Debata o posledicah pa je seveda povezana z zategovanjem pasu in strukturnimi spremembami. V Sloveniji dobro poznan komisar Rehn, ki je v drugo pripravil sprejemljiv predlog sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, je pred dnevi Grčiji že poslal prvi sveženj finančne pomoči. Poudaril je, da bo šla večina denarja za odplačilo dolgov, kar seveda pomeni, da davkoplačevalci financiramo bančni sektor, v dobršni meri nemškega in francoskega. Znano je, da so njihove banke so posodile Grčiji okoli 60 milijard evrov.
Sicer je bil evro deset let zgodba o uspehu oziroma bolje, tako smo mislili. Sedaj moramo priznati, da smo v krizi, saj smo ignorirali makro ukrepe za stabilnost. Namesto korektnega nadzora finančnih in gospodarskih gibanj, so tisti, ki so bili najbolj odgovorni, to so evropski bančniki in državniki, neodgovorno opustili dolžno skrbno ravnanje. Celo taki, ki imajo mesečno okoli 25.000 evrov plače. Mislim zlasti na bivšega finančnega komisarja Almunijo, ki je pred in po vstopu Slovenije v območje evra z nenehnim nadzorom grenil življenje Janševi vladi in zlasti ministru Andreju Bajuku. Spomnimo se, da je hotel dolg nekaterih neproračunskih porabnikov vključiti v državni dolg. Na ta način Slovenci ne bi izpolnjevali kriterijev za pristop k evro območju.
Skratka, Almunia, kot eden od najvidnejših socialističnih politikov, se je do nas vedel nepopustljivo in pri tem ni skrival, da je Janševa vlada njegov politični nasprotnik. Od komisarja bi pričakovali bolj korekten pristop. No, ta namišljeni guru evropskih financ je bil za svoje slabo delo nagrajen z novim komisarskim mestom. Ker obstaja utemeljen sum, da je bil vpleten v grško zgodbo, sem ga pozval, naj pojasni svojo vlogo ali pa odstopi.
Šele sedaj, ko je 'Daulovo posestvo' skoraj pogorelo, bo Evropska komisija udejanjila mehanizem, ki ga ima na voljo že leta in leta, to je pakt stabilnosti in rasti. Učinkoviteje bo usklajevala nacionalne finančne politike, da bi postale bolj uglašene z makro evropsko politiko na tem področju. Evropska komisija se bo poslej vtaknila v priprave predlogov proračunov članic še preden jih bodo vlade sprejemale, še preden bodo nacionalni parlamenti o tem odločali. Po mnenju Komisije je treba nadzor nad makroekonomskim področjem razširiti, saj obstajajo med posameznimi članicami prevelike razlike pri proračunskih primanjkljajih, pa seveda pri produktivnostih, plačilnih bilancah in stroških dela, kar bo tudi predmet nadzora.
A komisar Rehn (spodbujen od vodje liberalcev v parlamentu, "supra" Evropejca Guya Verhofstadta in podprt od vodje socialistov Martina Schulza), je odločen v svojih regulativnih namerah, saj je prepričan, da nacionalne finančne razmere odločilno vplivajo na gospodarske in finančne razmere v celotni Uniji. Zavzel se je za stalni in robustni okvir za premagovanje krize, ki ga bo treba šele sprejeti. Tisti, ki je bil sprejet 10. maja je le začasni okvir za premagovanje krize.
Skratka, obetajo se nam strukturne spremembe. Gasilci v akciji niso več dovolj. Poslej bodo stopili v akcijo še revizorji, inšpektorji, policisti, sodniki… s čigavimi pooblastili? Tukaj se želje supra-evropejcev lahko sprevržejo v svoje nasprotje – namesto v integracijo v dezintegracijo. S suverenostjo članic se glede na zgodovinske izkušnje ne gre preveč igrati. Never ever sem odgovoril neki indijski študentki na eni od konferenc v Evropskem parlamentu, ki me je vprašala, kdaj bo EU postala taka, kot je ZDA. Sem prehitro izrazil svoje prepričanje?
"Trg je dober sluga, a slab gospodar". Menjava paradigme?
Dejstvo je, da EU jutri ne bo ista, kot je bila včeraj. Toda dejstvo je, da se te stvari tako težko spreminjajo. Ali lahko v dosedanjem okviru pogodbe ustanovimo gospodarsko unijo, ki bo dopolnila finančno, za kar si prizadevata Evropska komisija in Svet?
Se resnično rojeva nova paradigma, ki bo zagovarjala večjo regulacijo? Rehnova teza, da je trg sicer dober sluga, a slab gospodar je po svoje lahko nevarna. A vprašanje je, kako daleč je evropska levo-sredinska opcija pripravljena iti. Če bodo uresničili napovedi, da regulacija finančnih trgov in igralcev na njih ne bo dovolj, in da bodo okrepili gospodarsko upravljanje v EU, smo pri popolnoma novi filozofiji skupnostnega bivanja v EU. Smo na to že pripravljeni? Smo sposobni uvesti učinkovit sistem, vključno s sankcijami?
Razprava o gorečem Daulovem posestvu (beri o krizi evra) je torej odprla esencialna vprašanja prihodnosti Evropske unije, o načinu upravljanja naše skupnosti. Ta razprava se je na majskem plenarnem zasedanju EP odprla še nekajkrat, na primer takrat, ko smo razpravljali o tem, ali naj Evropska unija kot nova pravna osebnost na evropskem političnem zemljevidu pristopi k podpisu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zanimivo je bilo, da so nekateri poslanci nasprotovali vsakršnemu novemu pridobivanju pristojnosti Unije. Človekove pravice in temeljne svoboščine so hoteli zamejiti v okvir nacionalne države celo v tem primeru, ki dejansko širi prostor človekove svobode. Politične sile, ki trdno stavijo na nacionalno suverenost in se zavzemajo ob danem skupnem pravu predvsem za sodelovanje po principu metode odprte koordinacije (MOK), so seveda zelo močne.
V ozadju sta torej dva idealno tipska pristopa.
Ni skrivnost, da se za skupen sistem upravljanja bolj zavzemajo socialisti in liberalci, ki načela subsidiarnosti niso nikoli resno jemali. Vodja liberalcev, Guy Verhofstadt, je šel celo tako daleč, da je Evropski svet poimenoval "sindikat" voditeljev vlad, ki bi jih morali utišati. Zavrnil je MOK in medvladno metodo. Menil je, da bi morala biti Evropska komisija bolj močna, odločna in učinkovita. Verhofstadt je zavrnil marksistični in nacionalistični model reševanja krize. Po mnenju Verhofstadta mora biti Evropski monetarni sklad voden od Komisije, ne pa od šefov vlad.
Socialisti k temu konceptu dodajajo, kot že omenjeno, kritiko modela laissez faire, ki naj bi omogočil špekulantske "Hedge" sklade. Vzpostavitev enotne evropske gospodarske unije naj bi bila nujna. Finančna unija ni stabilna, ker nima gospodarske podlage. ZDA jo npr. ima, zato gospodarski propad Kalifornije ni stresel dolarja. Grčija pa je stresla evro, poudarjajo socialisti in dodajajo, da nas nacionalna retorika ne bo rešila. Rešitev je le v okrepljenih EU institucijah. Celo nekateri politiki desnice so za okrepljeno metodo skupne politike pri poenotenju gospodarstva.
Na drugi strani so tisti, ki nočejo unitarne Evropske unije z enim zakonodajnim okvirom, z eno močno vlado. Zavračajo načelo "Več Evrope v Evropi", ki naj vendarle še naprej temelji na subsidiarnosti, načelu raznolikosti, ne le kulturne. Evropska unija naj ostane zveza držav, ki naj se sproti dogovarjajo pri iskanju skupnih odgovorov na skupne dileme. Timothy Kirkhope, iz politične skupine Evropskih konservativcev in reformistov, je npr. ugotovil, da se bomo s takimi krizami še srečevali tudi v prihodnosti. Unija nima pravice krepiti svoje moči nad članicami in se vmešavati celo v njihove nacionalne proračune. Tudi sankcije so zanj nesprejemljive.
Med konceptoma države EU in zveze držav EU (lizbonska pogodba uokvirja oba) je vesoljna prostranost, znotraj katere naj se oblikuje t.i. strukturni kompromis. Metoda odprte koordinacije je način, kako naj države članice funkcionirajo tako v sferi skupnih politik kot tudi pri t.i. 'mehkih' politikah, ne da bi se počutile prikrajšane, izkoriščane, podrejene ipd. Tisti hip, ko bo v EU zavladal tak občutek, bodo vsi, ki so za nasilno integracijo, spoznali, da so sprožili neustavljiv proces dezintegracije. Kdo bo potem (po)gasil požar na Daulovem posestvu?
Dr. Milan Zver
(kolumna za spletno stran www.eurovizija.si, 31.maj 2010)
