Že od šole naprej me jezi verjetno milijon krat ponovljena laž, da nas je celo Ivan Cankar imel za narod hlapcev. In to nekateri še kar ponavljajo, ne da bi poskušali doumeti njegovo globoko ljubezen do slovenske domovine, ki jo je ubesedil v Kurentu, Hlapcu Jerneju ali v mnogih črticah, med drugim tudi takrat, ko je bičal napake slovenskih politikov. Poniževalne oznake o slovenceljnih itak redno slišimo od levih slovenskih izobražencev.
ZAKAJ SEM PROTI ARBITRAŽNEMU SPORAZUMU?
O 'slovenceljnih' in 'bečkih konjušarih'
Že od šole naprej me jezi verjetno milijon krat ponovljena laž, da nas je celo Ivan Cankar imel za narod hlapcev. In to nekateri še kar ponavljajo, ne da bi poskušali doumeti njegovo globoko ljubezen do slovenske domovine, ki jo je ubesedil v Kurentu, Hlapcu Jerneju ali v mnogih črticah, med drugim tudi takrat, ko je bičal napake slovenskih politikov. Poniževalne oznake o slovenceljnih itak redno slišimo od levih slovenskih izobražencev.
Četudi se Nemci, Italijani, Madžari, Srbi in Hrvati, s katerimi smo imeli največ stikov v svoji zgodovini, niso vselej in povsod imeli za vzvišene nad Slovenci, so jih le-ti v svoji tradicionalni skromnosti tako sprejemali. Smo pa doživeli tudi mnoga hujša ponižanja; ne le ponižanja, celo nacistične poskuse, da bi nas izbrisali iz zemljevida. Tudi pod komunizmom nam ni šlo kaj bolje. V načelni enakopravnosti jugoslovanskih narodov se je srbski takoj postavil na čelo. Vodili so nam ključne državotvorne resorje. Med narodi je bila hitro vzpostavljena dejanska hierarhija. Nekatere etnije niso bile priznane kot narodi, ampak kot drugorazredne narodnosti. Tak je bil sistem, stereotipov v družbi pa je bilo tudi ogromno. Prepričevali so nas, da še trafike nismo sposobni voditi, kaj šele da bi vodili državo. Eden od njihovih znanih pevcev nas je, ko je pred dvema desetletjema laskal vsemogočnemu Miloševiću, označil za 'bečke konjušare'. Taisti zvezdnik je kmalu poskušal zaslužiti kakšno marko v prestolnici teh bečkih konjušarov. Še danes se mi zdi 'fajn', da smo mu, ko so bile rane ponižanja še odprte, preprečili nastop v Tivoliju. Tisti, ki ni strpen do drugih, tega tudi sam ne zasluži.
Govorim na ravni stereotipov, ki so (bili) še kako živi v javnosti. K temu je poleg politike precej prispevala naša družboslovna znanost, vključno z zgodovinsko, katere del je še očitno preveč pod vplivom srbske in nemške zgodovinske šole, po katerih Slovenci nismo ravno dozorel zgodovinski subjekt. Danes mi precej godi, da jim zgodovinska dejstva, kot je osamosvojitev, mednarodne integracije in vodenje Evropske unije motijo njihova teoretska izhodišča. A dejstvo je, da Slovenci kot narod zaslužimo pozornost in spoštovanje tujcev in da smo je vse več tudi deležni. A predpogoj za to je, da se cenimo sami. In ne samo takrat, ko igramo nogomet.
Pa imamo za to razloge. Prehodili smo zgodovinske mejnike, ob katerih smo dozorevali: od karantanske demokratične pra-izkušnje, ki jo je pozdravil celo ameriški predsednik na obisku v Sloveniji, politične modernizacije, ki se je dogajala skoraj sočasno z ostalimi narodi v Evropi, do sodobnih razvojnih viškov, na primer predsedovanja družini evropskih narodov.
Znano je, da smo Slovenci delaven narod, imamo nekatere zgodovinsko oblikovane kreposti, ki so nas ohranile pri življenju na tem torišču spopadov različnih interesov. Zato bi se prej strinjal s tem, da naši politični voditelji niso bili vselej na želeni ravni. Očitali bi jim lahko, da so oni krivi, da smo izgubili eno tretjino etničnega ozemlja na zahodu po prvi svetovni vojni, ko so se uklonili Srbom, prostozidarskim ložam in zahodnim diplomatom. Zgodba se je ponovila med in po drugi svetovni vojni, ko je slovensko politično in vojaško vodstvo uklonilo Moskvi in kasneje Beogradu oziroma Titu, ki nam je poleg mnogega drugega odvzel še del Istre. Obe pariški mirovni konferenci (1919, 1947) sta bili usodni za Slovenijo. Ne pa tudi za Hrvate, ki so po drugi svetovni vojni dobili vse, kar so želeli in več. Se lahko spet nadejajo ugodnega izida?
Po Parizu, Moskvi, Beogradu zdaj še Zagreb?
Hrvaško politično vodstvo, ki brezkompromisno rešuje svoja obmejna vprašanja tudi z drugimi sosedami, je pri varovanju nacionalnih interesov vselej enotno. Celo bolj liberalni politiki, kot je njihov predsednik, so prepričani nacionalisti. To ni vrednotna sodba, je dokazljivo dejstvo in tega jim ne gre zameriti. Prej kot ne so vredni spoštovanja. Pri nas pa je sloga politikov tujka, ki nas redko obišče. Pri zgodbi, imenovani Arbitražni sporazum (AS), ki je nedvomno vrhunskega nacionalnega pomena, je slovenska vlada izločila javnost, nato pa jo popolnoma razdvojila. Ne moremo sicer reči, da se je Pahor šel pri AS privatno politiko. Verjetno je nanj vplivala dolga roka za javnost nevidne politike, ki se bo šele v referendumski kampanji razgalila. Po drugi strani pa je treba jasno povedati, da je hrvaška oblast v nasprotju s slovensko pazila, da je odnose s Slovenci gradila na transparenten in demokratičen način. Kosorjeva se je 'pokrila' tako, da je v zgodbo vključila javnost, ki jo je sproti obveščala, ter stroko in opozicijo. Mi, vključno z vodjem opozicije v Sloveniji, nismo imeli pojma, kaj se Pahor dogovarja z Hrvati, dokler nismo v hrvaških medijih prebrali besedila sporazuma. In ker predsednik vlade ni imel za seboj ne javnosti, ne stroke ne opozicije, je bil nemočen, šibek pogajalec, če sploh zasluži ta naziv. In Hrvati so dobili, kar so hoteli. Iz pogajalskih izhodišč so izločili načelo ex aequo et bono, ki bi nam zagotavljalo ugoden izid. Pahor je poleg tega podaril še enega aduta, to je časovnico. Namesto, da bi vezal vstop Hrvaške v EU z rešitvijo obmejnega vprašanja, kar bi, to je potrebno podčrtati, tudi Hrvaški omogočilo častni pristanek na kompromis v dani situaciji, je povlekel pogubno in povrhu še nepošteno potezo. Ne le, da je odvezal hrvaški vstop v EU od rešitve obmejnega vprašanja, predlagal je celo, da se začnejo postopki na sodišču šele po vstopu sosede v EU. S tem je zadovoljil Hrvate in sebe, saj odločitev, ki bo pričakovano slaba, ne bo vplivala na naslednje slovenske parlamentarne volitve. Z drugimi besedami, nobene politične odgovornosti Pahor ne želi prevzeti za te svoje odločitve. Slovenci pa se zato lahko obrišemo pod nosom za teritorialni stik z odprtim morjem, na status pomorske države in še na kaj. Bogata slovenska pomorska tradicija bo tako le še grenak spomin.
Mentaliteta hlapčevstva?
Hrvati imajo na stotine km obale in meje z odprtim morjem. Zakaj ne bi popustiti za dva km koridorja, se sprašujejo mnogi Slovenci. Toda pri tem moramo biti realisti in se vprašati, zakaj pa bi? Če bi kar tako pristali, bi tudi hrvaške politike kdo vprašal po zdravi pameti ali vsaj to, zakaj niso izkoristi vseh pogajalskih možnosti. Hrvaški politiki torej ne morejo nič podariti Sloveniji. Še posebej ne tistega, kar po zgodovinski logiki ni njihovega. Hrvaško bi bilo zato potrebno z domišljeno pogajalsko taktiko postaviti pred dejstvo in izterjati to, kar nam po zgodovinskem načelu pripada.
Ko razlagam v Evropskem parlamentu situacijo, vidim, da evropski politiki v glavnem ne poznajo vsebine tega primera. Vidijo le konflikt oziroma nagajanje Slovenije pri hrvaškem vključevanju v EU. V svojih glavah imajo sliko, ki so jo narisali Hrvati, zlasti zelo učinkovita uradna in neuradna mreža lobistov. Mi pa že poldrugo leto nismo naredili nič, da bi EU stopila v bran svoje hčere. Namesto tega podpira tistega, ki njeni hčeri nagaja. To, da nimamo z veleposlaniki popolnjene diplomatske mreže v času, ko rešujemo tako pomembna nacionalna vprašanja, meji že na kriminal. Mislim, da bi moral parlament postaviti vprašanje odgovornosti naših oblasti za tako stanje v slovenski diplomaciji!
Hrvaška zaradi katastrofalnega pristopa slovenskih oblasti nima več kaj izgubiti. Ko nas premier Pahor in minister Vlačič, ki je še pod vlado Janše menil čisto drugače, prepričujeta, da se bomo po uveljavitvi AS do mednarodnih voda vozili po slovenskem morju, so Hrvati v posmeh temu v parlamentu sprejeli izjavo, da česa takega ne bodo nikoli dopustili.
Ne delim mnenja s tistimi, ki pravijo, da so nas v tej tekmi prestiža le dodobra nadigrali ali 'nadmudrili', kot bi rekli Srbi. A to ni igra, ni bitka talentov, v ozadju so veliki vložki (in dobitki) in Hrvati so nas doslej skoraj dotolkli. Poleg političnih motivov, to je vstop Hrvaške v EU, statusnih, to je slovenska izguba statusa pomorske države so tu prisotni močni gospodarski apetiti. Zanimivo je, da jih je prepoznala le Hrvaška. Z blokado Luke Koper želi postopno preusmeriti njen t.i. inteligentni tovor na pristanišče Reka. S tem ne bo propadlo le slovensko pristanišče, ki je gospodarsko okno v svet, ampak tudi mnoga podjetja, ki so povezana z nadaljnjim prevozom tovora. To bi lahko bil pravi šok za slovensko gospodarstvo.
Kako so lahko slovenski pogajalci spregledali vse te pasti pri urejanju odnosov z Hrvaško? Človek bi pomislil, da so nesposobni. Ali da so jih podkupili ali da jih celo izsiljujejo. A mislim, da je treba odgovore iskati tudi v nastavku od zgoraj, v hlapčevskem sindromu pri nekaterih naših politikih. A hvala Bogu le nekaterih. Drugi, ki znajo voditi državo bolje in bolje nadzorovati razmere, nimajo moči. A jo bodo spet dobili 6. junija skupaj z vsemi Slovenkami in Slovenci, ki bodo glasovali proti AS.
