V nadaljevanju objavljamo prispevek dr. Milana Zvera, ki je bil objavljen v reviji Pravna praksa. Pravna praksa je časopis za pravna vprašanja, izhaja že od leta 1982 in je najbolj bran slovenski pravni časopis.
V sodobni družbi je zaupanje v integriteto institucij in pravnega sistema ključnega pomena za delovanje pravosodja in vladavine prava. Ko državljani zaupajo, da je pravni sistem pošten, učinkovit in neodvisen, to krepi stabilnost in legitimnost institucij ter spodbuja spoštovanje zakonov.
V pravni teoriji se izpostavlja tudi načelo, da pravičnost ne sme biti le uresničena, temveč mora biti tudi videna, da je uresničena. Kar izpostavlja pomembnost ne le tega, da se pravičnost izvaja nepristransko in pošteno, ampak tudi, da ima javnost zaupanje v integriteto pravnega sistema. Poudarja pomen preglednosti in odgovornosti pri delovanju javnih institucij.
PREGLEDNOST, ODPRTOST IN PRAVICA DO DOSTOPA DOKUMENTOV INSTITUCIJ EU
Lizbonska pogodba je leta 2009 vpeljala številne reforme, ki so poudarile odprte postopke odločanja evropskih institucij, udejstvovanje državljanov in vlogo preglednosti ter dobrega upravljanja z namenom, da okrepi demokratično kredibilnost Evropske Unije (EU). Dostop javnosti do dokumentov predstavlja enega izmed ključnih elementov preglednosti. Člen 15 Pogodbe o delovanju Evropske unije tako določa, da imajo državljani in rezidenti Evropske unije pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilca dokumenta. Pravica dostopa do dokumentov je tako bistven sestavni del politike preglednosti, ki jo izvajajo evropske institucije.
Evropska unija je vzpostavila številne mehanizme za izvajanje načela transparentnosti, vključno z Evropskim registrom za preglednost, javnim dostopom do dokumentov ter organizacijo javnih posvetovanj. Ti mehanizmi omogočajo boljši nadzor nad delovanjem evropskih institucij ter spodbujajo participacijo državljanov v evropskem političnem procesu.
V praksi je odprtost in preglednost postopkov evropskih institucij v največji meri zagotovljena preko pravice dostopa javnosti do dokumentov. Pravila o dostopu javnosti do dokumentov so določena v Uredbi (ES) št. 1049/2001 (v nadaljevanju: Uredba o dostopu), ki temelji na “načelu najširšega dostopa” in je skupaj s sodno prakso ključnega pomena pri izvrševanju pravic državljanov do dostopa z uveljavitvijo postopkov in standardov pri izvrševanju njihove demokratične pravice. Vsi dokumenti Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta so javni, le nekatere izjeme so določene v 4. členu Uredbe o dostopu. Se pa morajo vse izjeme, ki odstopajo od člena 4., v skladu z dosedaj uveljavljeno sodno prakso zato razlagati ozko.
V nadaljevanju naj vam podrobneje predstavim, kako je v praksi izgledal postopek pridobitev dokumentacije, ki sem jo zahteval od kabineta evropske komisarke Vere Jourove v zvezi z njenim obiskom v Sloveniji.
Evropska komisarka za vrednote in transparentost Vera Jourova se je lani, kmalu po odločitvi Ustavnega sodišča, s katero je začasno zadržalo izvajanje nekaterih odločb novele zakona o RTV, ki ga je tudi sama javno podprla, nenadoma odločila, da se odpravi na misijo v Slovenijo. V okviru te misije, ki je potekala med 1. in 3. marcem 2023, se je srečala tudi s predsednikom Ustavnega sodišča Matejem Accettom. Kmalu po njenem obisku je Ustavno sodišče v zelo nenavadnih okoliščinah ponovno odločalo o začasni odredbi in jo v nasprotju z ustavno in zakonodajno prakso tudi odpravilo.
Čeprav so kabinet in tudi sama komisarka Jourova ves čas zagotavljali, da trenutni sodni postopek, odločitev Ustavnega sodišča in novela zakona o RTV ni bila tema pogovorov, dokumentacija, ki sem jo do sedaj uspel pridobiti, nakazuje drugače. Precejšnji del besedila preko 100 strani dolgega opomnika je večinoma posvečen noveli zakona o RTV, odločitvi Ustavnega sodišča in medijski situaciji v Sloveniji. To sproža vprašanje - zakaj je opomnik večinoma namenjen tej tematiki, čeprav to ni bil namen in prioriteta njenega obiska v Sloveniji? Še več, Komisija po skoraj enem letu prizadevanj še vedno prikriva pomemben del besedila v opomniku, ki govori o ciljih obiska na Ustavnem sodišču. A vrnimo se na začetek postopka.
ZAČETEK POSTOPKA PRI EVROPSKI KOMISIJI
Sestanek evropske komisarke Jourove s predsednikom Ustavnega sodišča v času postopka odločanja o noveli RTV je v slovenski javnosti zbudil precejšnje ogorčenje in sprožil zaskrbljujoča vprašanja o dejanskem namenu obiska, še posebej po nenadni odločitvi Ustavnega sodiča, s katero je odpravila zadržanje novega zakona o RTV. Ker sem tudi sam ocenil, da gre v tem primeru za zelo sporen obisk, sem 30. marca 2023 pri Evropski komisiji vložil zahtevo za dostop do dokumentov, s katero sem zahteval:
a. zapiske sestanka med komisarko Jourovo in predsednikom slovenskega ustavnega sodišča Accettom
b. interno komunikacijo med kabineti Evropske komisije na temo obiska podpredsednice Jourove v Sloveniji
c. vso komunikacijo znotraj kabineta komisarke Jourove o njenem obisku
Komisija je potrdila prejem zahteve in obljubila odgovor v zakonskem roku 15 delovnih dni - do 25. aprila, kot določa Uredba o dostopu. Ker odgovora nisem prejel, je 27. aprila, torej po roku, urad Komisije sporočil, da niso zbrali vseh zahtevanih dokumentov, saj moja zahteva predvideva pregled obširne dokumentacije in v skladu s členom 7(3) Uredbe o dostopu podaljšali rok za odgovor še za dodatnih 15 dni.
Petega maja 2023 je Evropska Komisija poslala prvo dokumentacijo na 6 straneh, ki pa je bilo močno cenzurirano in je le delno ugodilo moji zahtevi po pridobitvi celovite dokumentacije, povezane z obiskom. Vsebovala je samo kratko poročilo z obiska Ustavnega sodišča, kjer je bilo v zadnjem odstavku zabeleženo, da sta se sogovornika pogovarjala o nevarnem trendu politizacije sodstva, kar je zbudilo nadaljne pomisleke, da je pogovor tekel o odprtih postopkih na Ustavnem sodišču in okrepilo dvom v trditve Jourove v zvezi z omenjenim sestankom.
V spremljajočem odgovoru je Komisija navedla, da je edini dokument, ki spada pod mojo zahtevo kratek zapisnik sestanka.
Ker se s to obrazložitvijo nisem strinjal, sem 15. maja 2023 na generalno sekretarko Evropske Komisije naslovil pritrdilno prošnjo, s katero sem ponovno zahteval celoten nabor dokumentov, vključno z internim opomnikom za obisk komisarke v Sloveniji. Opozoril sem tudi, da cenzura dokumentacije omejuje javni dostop do ključnih informacij in postavlja vprašanja glede preglednosti dela Komisije.
Prav tako sem opozoril na zavajujoče izjave njenega tiskovnega predstavnika, ki jih je na tiskovni konferenci za javnost, izrekel glede moje zahteve. Dejal je, da sem zahteval le dokumentacijo glede srečanja Jourove in Accetta, kar seveda ne drži. V moji zahtevi sem izrecno zahteval vso dokumentacijo med kabinetom komisarke Jourove in ostalimi kabineti Komisije glede njenega obiska v Sloveniji. To obsega ne samo poročilo o sestanku ampak tudi ostale relevantne interne dokumente, kot so vsi opomniki, komunikacije med kabineti in poročilo o misije v Sloveniji v celoti.
Opozoril sem tudi, da je obisk Jourove na Ustavnem sodišču potekal v občutljivem času, ko je le-to obravnavalo novelo zakona o RTV, kar je sprožilo veliko zanimanje javnosti. Njena prejšnja javna podpora noveli zakona o RTV je zato vzbudila resne pomisleke, tako v strokovni kot tudi v laični javnosti o neodvisnosti postopka odločanja. Zato je še toliko bolj pomembno, da se razkrijejo vse podrobnosti obiska komisarke Jourove, kajti pod vprašajem je integriteta pravnega sistema Slovenije in pa tudi Evropske komisije.
Evropska komisija je po ustaljenem postopku potrdila prejem potrdilne prošnje naslovljene na generalno sekretarko Evropske komisije in obljubila odgovor v predpisanem roku 15 dni, ki se izteče 8. junija 2023. Točno 8. junija, je urad generalne sekretarke ponovno poslal opravičilo in prošnjo po podaljšanju roka, saj v predpisanem niso uspeli zbrati dokumentacije, ker posvetovanja s kabinetom Vere Jourove še potekajo. Tako so podaljšali rok za odgovor za nadaljnjih 15 dni in 29. junija 2023 odgovorili, da zaradi posvetovanj, ki so še vedno v teku, žal ne morejo poslati dokumentacije, a da jo bodo “takoj ko bo to mogoče”. Na ta način so rok prestavili za nedoločen čas. Kljub mojim ponovnim zahtevam v naslednjih mesecih ni bilo odgovora ali pojasnila od Komisije.
V situaciji, ko Evropska komisija ni izpolnila svojih dolžnosti v skladu z Uredbo o dostopu do dokumentov, sem bil prisiljen poiskati pravno sredstvo za zagotovitev transparentnosti in odgovornosti. Zaradi nedopustne zamude in nezadostnega razkritja dokumentov sem se odločil za vložitev pritožbe pri evropski varuhinji človekovih pravic.
POSTOPEK PRED EVROPSKO VARUHINJO ČLOVEKOVIH PRAVIC
Dne 20. decembra 2023 sem uradno vložil pritožbo zoper Evropsko komisijo in obvestil evropsko varuhinjo človekovih pravic o zavlačevanju Komisije pri odgovoru na mojo zahtevo po razkritju dokumentov v zvezi z obiskom komisarke Jourove v Sloveniji. Izrazil sem resno skrb, da Komisija namerno zavlačuje z objavo teh dokumentov do konca mandata podpredsednice Jourove, da bi se le ta izognila odgovornosti. Prav tako sem opozoril, da Komisija ni natančno opredelila vseh dokumentov, povezanih z mojo zahtevo. Komisija je v svojem odgovoru na mojo prvotno zahtevo navedla, da obstaja "obsežna dokumentacija" v zvezi z misijo. Vendar mi Komisija ni posredovala nobenih dodatnih informacij o obsegu te dokumentacije - kar je ustaljena praksa za zahteve po objavi internih dokumentov v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001.
V svoji pritožbi sem evropsko varuhinjo pozval k čimprejšnji obravnavi, saj je hitra in pregledna rešitev ključnega pomena za ohranitev načel preglednosti, odgovornosti in zaupanja javnosti v delovanje Evropske unije ter slovenskih sodišč. Od Evropske varuhinje človekovih pravic sem zahteval:
1. Naj ugotovi, ali je Evropska komisija kršila mojo pravico do dostopa do informacij, ker mi ni zagotovila zahtevanih dokumentov;
2. Naj Evropska komisija objavi celotno poročilo o misiji v Sloveniji, vključno z vsemi drugimi internimi dokumenti, ki sem jih zahteval ter vključno z opomnikom, ki so ga za obisk v Sloveniji pripravili v kabinetu komisarke;
3. Naj ugotovi, da je Evropska komisija zlorabila svoja pooblastila s tem, da je zavlačevala z odgovorom na mojo zahtevo;
4. Priporočilo Evropski komisiji, naj sprejme ukrepe za izboljšanje preglednosti in transparentnosti pri komunikaciji z javnostjo.
Urad ombudsmanke mi je odgovoril 15. januarja 2024 in sporočil, da je ugodil naši zahtevi ter pozval Evropsko komisijo, naj odgovori na mojo zahtevo po dostopu vseh dokumentov najkasneje do 29. januarja 2024. Prav tako so mi sporočili, da bodo pregledali in identificirali obseg dokumentov, ki zadevajo mojo prvotno zahtevo.
Evropska komisija, kljub pozivu ombudsmanke do zahtevanega roka ni odgovorila, niti omogočila dostopa do zahtevanih dokumentov. Ombudsmanka mi je nato 21. februarja sporočila, da je ponovno pozvala Evropsko komisijo, naj nam omogoči dostop do dokumentov, ki smo jih zahtevali. Prav tako so ponovno zahtevali od Evropske komisije naj jim omogoči pregled dokumentov, ki spadajo v okvir moje zahteve. Evropska komisija je medtem ombudsmanki omogočila vpogled le v en dokument, po pregledu le-tega je ombudsmanka EK pozvala, naj sprejme odločitev za razkritje še ostale zahtevane dokumentacije.
Evropska komisija je nato, skoraj eno leto po moji prošnji, 8. marca posredovala razširjeno, a še vedno delno cenzurirano dokumentacijo.
Po prejemu dokumentacije mi je ombudsmanka v pismu sporočila, da v tej fazi zaključuje postopek in me seznanila z možnimi pravnimi sredstvi, ki jih imam na voljo v primeru, da odgovor EK ne zadovoljuje moje zahteve. Prav tako je izrazila skrb glede časa, ki ga je potrebovala Evropska komisija za odločitev o moji zahtevi za razkritje dokumentov. Obenem pa me je pozvala, naj se, v kolikor nisem povsem zadovoljen z razkritjem, obrnem na Splošno sodišče EU in/ali ponovno pritožim na Varuhinjo.
ODGOVOR EVROPSKE KOMISIJE IN CENZURA OPOMNIKA ZA MISIJO JOUROVE
Evropska Komisija mi je v dopisu sporočila, da mi je omogočila vpogled v poročilo o misiji v Sloveniji ter v dva opomnika, ki ju je pripravila za obisk v Sloveniji. Kljub temu pa je bila dokumentacija na nekaterih mestih še vedno delno zakrita. V svojem pismu je pojasnila, da je zaradi varstva osebnih podatkov oseb, ki niso javne osebe in opravljajo javno funkcijo, določene informacije zakrila v skladu z zakonodajo in uveljavljeno sodno prakso. Prav tako je navedla, da je v opomniku za sestanek s predsednikom Ustavnega sodišča Accettom zakrila tretjo točko besedila, ki se nanaša na namen obiska komisarke Jourove na Ustavnem sodišču, v skladu z 3. odstavkom 4. člena Uredbe o dostopu.
Uredba o dostopu omogoča institucijam, da zavrnejo dostop do dokumenta v določenih izjemnih primerih. V tem primeru je bilo zakrito mnenje internih služb, ki po mnenju Komisije predstavlja pomemben del postopka odločanja in ne odraža dejanske vsebine pogovorov med komisarko in predsednikom Ustavnega sodišča. Komisija meni, da bi razkritje tega mnenja lahko resno ogrozilo postopek odločanja, saj bi lahko zaposlene v Komisiji odvrnilo od izražanja svojih mnenj, če bi se bali, da bi ta postala javno znana. Izjema, na katero se sklicuje Komisija, dovoljuje zavrnitev dostopa do dokumenta, ki ga je institucija pripravila ali prejela za interno rabo, a le če obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.
ZAKLJUČEK IN NADALJNJI KORAKI
Izogibanje urada evropske komisarke Jourove, nespoštovanje določil Uredbe o razkritju skozi celoten postopek pridobivanja dostopa do dokumentov in cenzura besedila opomnika, ki se navezuje na njihova pričakovanja od obiska pri Accettu sprožajo vedno več nezaupanja in še okrepijo sume o nedopustnem političnem pritisku EK na sodni postopek v posamezni državi članici. Kaj je Jourova zahtevala od Accetta, da javnost tega ne sme izvedeti? Zakaj prikrivajo ta podatek?
Ustavni sodnik dr. Rok Svetlič je v svojem odklonilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča o odpravi začasnega zadržanja novega zakona o RTV zapisal, da je bil v javnosti ustvarjen škodljiv odnos do Ustavnega sodišča. In da je težko spregledati, da ta primer že od začetka spremljajo nenavadne okoliščine, tudi na strani Ustavnega sodišča. Opozoril je tudi na število grobih izjav glede Ustavnega sodišča ter zagotovil, da bo oblast dosegla svoje na tak ali drugačen način.
Ob tem zapisu bi morali vsi zaslišati rdeče alarme. Komisarka Jourova, ki sicer pripada isti evropski politični skupini Renew kot največja slovenska koalicijska stranka predsednika vlade Goloba, ki je bila tudi glavni motor pritiskov na Ustavno sodišče, je ravnala skrajno neprimerno in nedopustno, da se je v teh okoliščinah sestajala s predsednikom Ustavnega sodišča. Pri tem ni nepomemben tudi podatek, da srečevanje s predstavniki Ustavnih sodišč ni bila njena redna praksa, čeprav so v njenem kabinetu trdili drugače. Pred obiskom v Sloveniji se je v celem mandatu srečala le s predsednikoma Ustavnih sodišč Romunije in Slovaške. Tudi te informacije mi urad evropske komisarke Jourove ni želel podati, čeprav sem jo uradno zahteval v svojem poslanskem vprašanju Evropski komisiji. Šele s pomočjo Raziskovalne službe Evropskega parlamenta, sem uspel dobiti ta podatek.
Iz opomnikov, ki sem jih uspel pridobiti, lahko trdimo, da je bila Jourova zelo dobro in, lahko rečemo tudi zelo enostransko seznanjena o poteku postopka pred Ustavnim sodiščem v zadevi RTV. V opomniku je med drugim tudi zavedeno, da je bil sklep Ustavnega sodišča z dne 16.2.2023 o začasnem zadržanju novega zakona o RTV “kontroverzna” odločitev sodišča. Dokumenti nakazujejo na skrajno neodgovorno in pristransko delovanje Evropske komisarke, ki je izrabila svojo pozicijo za nedopustno politično intervencijo nad delom Ustavnega sodišča v državi članici. Tudi zaradi takšnega postopanja Evropska Unija izgublja ugled in kredibilnost.
Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da načelo o preglednosti in odprtosti, ki je zagotovljeno v temeljni pogodbi EU, ne spoštuje ravno evropska komisarka in podpredsednica Evropske komisije, ki je zadolžena za preglednost in vrednote.
Menim, da je v tem primeru interes slovenske javnosti legitimen in absolutno prevlada. To bom tudi dokazal v tožbi na Evropskem Sodišču. Pravica javnosti do dostopa do informacij mora biti zagotovljena, še posebej v primerih javnega interesa in odgovornosti. Dejstvo je, da je v tem primeru na kocki integriteta evropskih institucij in pa tudi Ustavnega sodišča v Sloveniji, ki bi moral ostati edini pristojni organ za presojo in odločanje o ustavnosti sprememb Zakona o Radioteleviziji Slovenija.