S politologom, evropskim poslancem in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom se je pred bližajočimi se evropskimi volitvami Metod Berlec pogovarjal o aktualnem dogajanju v Evropski uniji, Evropi in svetu. Dotaknili so se tudi slovenskega notranjepolitičnega dogajanja in agonije vladajoče koalicije. Intervju je bil objavljen v zadnji številii tednika Demokracija.
Gospod Zver, ob koncu lanskega leta smo ugotavljali, da ste prvi evropski poslanec iz Slovenije, ki je od Evropske komisije zahteval objavo internih dokumentov. V mislih imam seveda dokumente z obiska podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove v Sloveniji. Je kaj novega v zvezi s tem?
Kot sem že pred časom obljubil, bom umazani zgodbi podpredsednice EK Věre Jourove prišel do dna. Stvari so pod nadzorom in se dobro razvijajo. Z evropsko ombudsmanko, ki je zelo kooperativna in korektna v tej zadevi, sem ves čas na zvezi. Tudi ona pritiska na EK. Mislim, da bo v prihodnjih tednih še zelo vroče, in prepričan sem, da se bo na koncu izkazalo, kaj je bil glavni razlog za obisk Jourove v Sloveniji, še posebej pa na Ustavnem sodišču RS. Jourová se na vse pretege trudi, da bi svoj delež za politični prevzem RTV pometla pod preprogo, zato že ves čas prikriva ključne dokumente − svoje opomnike za obisk v Sloveniji. Pridobitev dokumentov bo povzročila paniko ne le v njenem kabinetu, ampak pri vseh evrokratih, ki so mislili, da lahko prosto vladajo tudi v državah članicah.
Evropski parlament je prejšnji teden v Strasbourgu z veliko večino podprli akt o svobodi medijev, ki naj bi domnevno zavaroval novinarje znotraj EU, državljanom pa zagotovil dostop do raznolikih in neodvisnih medijskih vsebin. Kako gledate na ta akt?
Ja, res ne vem, zakaj so ga s takšno lahkoto podprli poslanke in poslanci, vključno s slovenskimi. Jaz sem svoj ne utemeljil s temeljito študijo, ki je objavljena. Menim, da akt pretirano regulira medijski prostor, ki mora biti sam po sebi svoboden. Pri tem pa zanemarja pravice končnih uporabnikov do objektivnega informiranja. Gre za zelo birokratski pristop, ki se vmešava v neko polje, ki bi moralo biti pristno svobodno.
Eden izmed redkih svetlih poudarkov akta je, da uvaja evropsko podatkovno zbirko o lastništvu medijev, ki naj bi zagotavljala transparentnost lastništva medijev v EU. Žal pa ščiti predvsem velike dominantne medije, ki pa so že tako levosučni. V Sloveniji je ta problem še posebej žgoč. Žal tega evropski zakon o svobodi medijev ne opredeljuje. Ne zagotavlja posamezniku, da bo lahko svobodno izbiral politično informativne vsebine, ker ustrezne ponudbe preprosto ni dovolj.
Ali mislite, da je kaj v ozadju te nove regulacije?
Bojim se, da ima sprejemanje evropske medijske regulative pri močnem delu evrokracije sublimiran, se pravi skrit interes: izvesti pritisk na države članice v primeru, če dominantni mediji ne producirajo ustrezne vsebine. Glede na razpravo na evropskem parketu je mišljena zlasti Madžarska, v preteklosti tudi Poljska in Slovenija. V ta namen se vzpostavlja tudi evropski medijski odbor, ki naj bi bedel nad izvajanjem akta v državah članicah. V tem odboru pa ne bodo sedeli izvoljeni predstavniki ljudstva, ampak vlad. Omejevanje svobode medijem se začne, ko si oblast pridrži pravico presojanja, kaj je to kakovostno novinarstvo, ali v primeru, ko želi zavarovati ljudi pred t. i. škodljivimi medijskimi praksami, kot so dezinformacije, propaganda in sovražni govor. Neodvisni gremiji, ki bi o tem odločali onkraj interesov oblasti, v praksi ne obstajajo. Še posebej ne v demokracijah, ki niso dovolj zrele in vitalne, ki postajajo vladavine neizvoljenih. Saj veste, v mislih imam te ali drugačne nevladne organizacije ...
Vse to zbuja vtis, da novi akt ne bo pripomogel k večji politični avtonomnosti medijev, temveč nasprotno. O tej temi sem še ocenil, da je filozofija zakona obrnjena na glavo, da rep maha s psom, saj ne sledi potrebam ljudi, ki imajo pravico biti objektivno obveščeni, ampak podpira pravoverne medije, urednike in novinarje. Slovenska različica zakona zelo jasno grozi sedaj redkim samostojnim medijem.
Prav ko sem se pripravljal za ta intervju, sem dobil dnevno sporočilo Evropske komisije, ki je objavila »Sporočilo o obvladovanju podnebnih tveganj v Evropi«. Po njihovo »sporočilo kaže, kako lahko EU učinkovito predvidi tveganja in okrepi odpornost proti podnebnim spremembam«. No, ob tem EK navaja raziskavo Eurobarometra, da 77 odstotkov Evropejcev meni, da so podnebne spremembe zelo resen problem, več kot tretjina (37 odstotkov) pa se že čuti osebno izpostavljenih podnebnim tveganjem. Pri tem se človek ne more znebiti vtisa, da je tako, ker se glede tega dela velika medijska histerija …
Ja, z zeleno norijo, ki so jo mainstream mediji napravili za vodilno idejo časa, ki ga živimo, se bo treba soočiti čim prej. Žal so postale akterji te ideologije tudi evropske institucije in politične skupine. Ves čas sem opozarjal, da se zanemarjajo naši kmetje, podjetniki, industrija in na koncu običajni človek. Umetno meso bodo seveda proizvajale velike korporacije. V ozadju t. i. zelene politike gre za zlovešč pakt med levimi nevladniki in multinacionalkami.
Moj moto je: zeleni prehod ja, a ne za vsako ceno. Cene za zeleni prehod ne smejo plačevati državljani, ker bi morali npr. menjati dizelski avtomobil za dragega električnega, ki ga tako ali tako ne moremo napolniti s čisto energijo. Ne smemo sprejemati norih predpisov o obvezni trajnostni prenovi naših hiš, stanovanj ipd. Ljudje nimajo denarja za takšne drage igrice bruseljskih birokratov! In še bi lahko naštevali.
No, seveda sem glasoval proti vsem tem pobudam. V naslednjem mandatu nas bo več, ker se bo Evropski parlament nagnil v desno in razveljavili bomo marsikateri predpis, ki direktno škoduje državljanom in gospodarstvu EU.
Se pravi, da mora Evropska unija t. i. zeleni prehod prilagoditi realnim razmeram?
Seveda. EU je odgovorna le za okoli 8 odstotkov svetovnih emisij, medtem ko Kitajska za 30 odstotkov, ZDA za 15 , potem so še tukaj Indija, Rusija itd. Evropska unija že tako prednjači v zelenih in okolju prijaznih tehnologijah, nadaljnje omejevanje pa bo le oslabilo naše gospodarstvo, Evropo napravilo manj konkurenčno, ljudi pa pahnilo v pomanjkanje. Ne smemo se več streljati v koleno.
Evropski parlament je prejšnji treden podprl tudi akt o umetni inteligenci, s katerim prvič zakonsko ureja to področje. Cilj nove zakonodaje je »zagotoviti, da bo umetna inteligenca zanesljiva, varna in v skladu s temeljnimi pravicami, hkrati pa podpirati inovacije in zagotoviti, da bo Evropa postala vodilna na tem področju«. Bo res tako?
Tako je. Evropski parlament je z veliko večino sprejel prvi zavezujoč zakon o umetni inteligenci na svetu.
Velika večina umetnointeligenčnih sistemov sicer ne predstavlja tveganj. Akt EU o umetni inteligenci ureja le področja, kjer je zaznano večje ali nesprejemljivo tveganje pri uporabi. Kako bo ta zakonodajni akt zaživel v praksi, bomo še videli.
Dobro bi bilo, da bi evropski akt o umetni inteligenci postal svetovni standard za urejanje umetne inteligence tudi v drugih jurisdikcijah. Na splošno sicer nasprotujem pretirani regulaciji, saj menim, da če neko področje nasilno urejamo, zmanjšamo konkurenčnost.
Evropski pakt o migracijah in azilu, ki je tik pred sprejetjem, ne odpira možnosti za rešitve, podobne migracijskemu dogovoru med Združenim kraljestvom in Ruando, je v Strasbourgu dejala evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson. Poudarila je, da gre pri italijanskih centrih za migrante v Albaniji za »nekaj povsem drugega«. Za kaj?
Ja, Španiji je uspel veliki met, saj je na tem področju ob koncu svojega predsedovanja EU dosegla institucionalni dogovor. Migracije so vseevropski problem, ki zahtevajo skupne rešitve. Toda ključni del akta bi moral biti odvračanje nezakonitih migrantov, ne pa le upravljanje migracij. Italijanska vlada je dosegla učinkovito rešitev, dogovor z albansko vlado, ki je tudi tradicionalno prijazna do teh vprašanj. Komisarka Johanssonova bi morala pohvaliti inovativno rešitev Melonijeve, ne pa da njene rešitve postavi zunaj svojega videnja problema. Pa saj razumemo, za kaj gre. Ona sledi politiki migracij Merklove, mi pa moramo biti odločni pri zavračanju nezakonitih migracij.
Očitno je, da tako EK kot EU nista sposobni ustaviti naraščajočih nezakonitih migracij.
Seveda ne. EU lahko pomaga, glavna naloga pa je na državah članicah, ki morajo sodelovati in koordinirati aktivnosti pri preprečevanju nezakonitih migracij. Samo pravi ljudje morajo priti na prava mesta. Ustaviti moramo prihod migrantov v EU z okrepitvijo zunanje meje. Treba je samo poiskati človeške in materialne vire, ki jih EU ima. Tiste, ki trdijo, da se ne da na hitro okrepiti Frontexa ipd., bi morali takoj odstaviti. Celo več, direktor Frontexa Hans Leijtens je javno razlagal, da migracij nič ne more ustaviti. Poglejte, pred vrati se nam godi vojna, mi pa se ne znamo organizirati niti za to, da bi ustavili tihotapce z migranti.
Ste stalni poročevalec Evropskega parlamenta za program Erasmus+ že od leta 2014. Kako ste zadovoljni z opravljenim delom na tem področju pred bližajočimi se evropskimi volitvami?
Ko sem pred desetletjem prevzel to nalogo od legendarne Doris Pack, sem se celo spraševal, ali nisem morda stopil v prevelike čevlje. Toda v mojem času smo uspešno združili Erasmus, Comenius, Leonardo da Vinci, Grundtvig in druge podprograme in uspelo nam je uveljaviti blagovno znamko Erasmus plus.
Višek se je zgodil pred tremi leti in pol, ko sem v pogajanjih v trialogu praktično podvojil proračun. To je bil osebni uspeh, a še bolj za mlade. Ni mogoče statistično izraziti vseh teh koristi.
EP ste predstavljali tudi v t. i. skrbniških skladih ...
Ti skladi so finančno pomagali tretjim državam, od koder so prihajali migranti. Tam smo gradili šole, zdravstveno in socialno oskrbo z namenom, da bi ljudje ostali doma. Ni vselej uspešno, a to je edini dolgoročni ukrep, da jih zadržimo doma. V proračunskem obdobju to znaša okoli 80 milijard evrov. Če prištejem še 30 Erasmusovih milijard, to pomeni, da sem bil kar močan soodločevalec. Toda tega niste mogli prebrati v slovenskih medijih.
Veliko ste se angažirali pri prizadevanjih za demokratični Iran. Zaradi tega ste se znašli na črni listi teokratskega iranskega režima …
Podpiram vsa demokratična gibanja v svetu. Za to sem se pripravljen izpostaviti in tvegati, večina se jih ne. Za svoboden in demokratičen Iran se borim že od svojega prvega mandata v Evropskem parlamentu. Skratka, iranski režim me je zaradi mojih prizadevanj uvrstil na t. i. črni seznam, na seznam teroristov. To je neposredna grožnja tudi varnosti moje družine in sodelavcev. Naj spomnim na poskusa atentata na mojega dobrega prijatelja in nekdanjega podpredsednike Evropskega parlamenta Aleja Vidala Quadrasa, ki so ga neznanci sredi Madrida ustrelili v glavo. Hvala bogu je atentat preživel. Seveda je iranski režim tudi njega pred tem uvrstil na seznam teroristov in sovražnikov države, čeprav je v resnici eden največjih prijateljev iranskega ljudstva. Tako kot jaz.
No, pri tem je očitno, da se v svetu številni diktatorski režimi celo krepijo. Se pravi, da je »os zla« čedalje močnejša …
Drži, živimo v napetih časih s številnimi žarišči, ki pa so podprti z isto osjo zla: Kitajska-Rusija-Iran-Severna Koreja. EU mora narediti vse, da prepreči zmago Rusije. Zavedati se moramo, da Ukrajinci bijejo našo bitko. Če je ne bi oni, bi jo morali mi, saj Putin nima zadržkov, ko gre za ozemeljsko širitev. Če zmaga, se ne bo ustavil v Ukrajini, to je jasno, saj vzpostavlja nazaj sovjetski imperij. Naslednje žarišče je seveda Izrael-Palestina pa tudi Tajvan, ki mu grozi Kitajska. Zavedati se moramo, da Tajvan proizvede okoli 65 odstotkov vseh polprevodnikov, ki jih danes najdemo v prav vseh napravah − od paličnega mešalnika do avtomobila, hladilnika ipd. Vsak kitajski poseg bi bil lahko uničujoč tudi za evropsko gospodarstvo.
Nedavno je potekal kongres Evropske ljudske stranke v Bukarešti. V SDS dosedanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen niste podprli kot t. i. spitzenkandidatke. Verjetno je jasno zakaj?
Z njenim delom v preteklem mandatu preprosto nisem zadovoljen. Preveč energije in pozornosti je bilo namenjene zgrešeni politiki zelenega prehoda, ki se je izkazal kot nezaupnica kmetijstvu in evropski industriji, zlasti avtomobilski. V naslednjem mandatu bo treba to popraviti. Nisem pa prepričan, da to lahko naredijo tisti, ki so v tem mandatu sprejemali napačne odločitve in nas pripeljali v stanje, v kakršnem smo.
Kakšno je bilo po vaše glavno sporočilo kongresa EPP?
Zagotovo to, da Evropa potrebuje zasuk v desno. Predvsem potrebuje EPP dobrega koalicijskega partnerja desno od nas. S tem imam v mislih predvsem ECR (Evropski konservativci in reformisti), ki so vedno bolj organizirana in spoštovana politična skupina v EP. V naslednjem mandatu bi z njimi in še s kom lahko tvorili močno desnosredinsko koalicijo in v evropske institucije pripeljali več zdrave pameti. Ni druge alternative za Evropo. In ne za Slovenijo.
No, če ob koncu pogovora pogledamo še slovenske razmere. Kako gledate na to, da se v zadnjem času praktično vse tri vladajoče stranke soočajo z notranjimi spori in da kot vladajoča koalicija niti približno niso sposobne uspešno upravljati države?
To je povsem normalno obnašanje levih koalicij v Sloveniji. Še vsakokrat so se sprli med sabo, razlog pa je bilo vedno deljenje plena. Uveljavi se načelo mafijske fevdalizacije. Ko pa prestopajo meje vrtičkov, ker plena seveda ni nikoli dovolj, se udarijo. Talci pa so pacienti, zdravniki, kmetje, upokojenci, mladi, ki ne morejo do stanovanj in se posledično ne odločajo za družine, pa še bi lahko našteval. Ničesar od obljubljenih reform ne bomo dočakali v tej koaliciji, ker je operativno nesposobna, nevešča in predvsem koruptivna. Večino časa se ukvarja sama s sabo. Za konkretne premike v normalnost bo pač treba izvoliti močno desnosredinsko vlado.
Kako pa komentirate to, da Golob po mili volji obračunava in ponižuje SD?
Nekoč bi rekel, da je to le zunanji videz, češ, stara nomenklatura je homogena. Stvari pa niso več tako preproste, kot je to bilo še nedavno. Moč stare nomenklature peša, je bolj razsrediščena. Milanu iz Murgel ne sledijo več tako, kot so mu še pred nekaj leti. Zato prihaja do frakcijskih bojev, podobnih tistim iz enopartijskega sistema. Če bo Golob to poletje letel, pa bo to znak, da boter še obvladuje situacijo. SD pa tako ali tako ni bila nikoli Kučanova intimna opcija. Zato nimajo prihodnosti, dokler bo Kučan politično vitalen.
Kako pa gledate na to, da se seznam tistih, ki jih je predsednik GS in vlade Robert Golob »vrgel čez ramo«, hitro povečuje in da ima nanj čedalje večji vpliv njegova partnerka Tina Gaber? Da Golob po novem prisega na t. i. vplivnice?
Kadrovska čiščenja se dogajajo kot po tekočem traku. To drugo, kar sprašujete, pa je že večkrat pripeljalo do trivialnih situacij. Ko ti nič ne gre, pravijo sodobni svetovalci, najemi svetovalca za odnose z javnostjo. Problem pri vsem tem pa je, da niti najboljši strokovnjak za marketing ali pa komuniciranje z javnostjo ne more popraviti dejstva, da vlada dela slabo.
In še za konec. Si upate napovedati, kdaj se bo končala agonija Golobove vlade? Kdaj bo spet mogoč premik v pravo smer? V smer demokratične in evropske Slovenije …
Za odhod te vlade je že jutri prepozno. In dan bo zasijal, ko dobimo vlado, ki bo bolj normalna in ji bodo ljudje zaupali.