Objavljamo intervju z dr. Milanom Zverom, ki je bil objavljen na Casnik.si.
--
Evropski poslanec in podpredsednik SDS Milan Zver bo na dan evropskih volitev praznoval 52. rojstni dan. Politično pot je pričel leta 1992 pri podsekretarju vlade Jožetu Pučniku, bil med drugim minister za šolstvo in šport ter leta 2009 uspešno kandidiral za evropskega poslanca. Milan Zver je avtor več knjig, oče in dedek ter navdušen športnik.
Ste nosilec liste na prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Kateri so glavni vsebinski poudarki vaše liste, s katerimi želite prepričati volivce in za kaj si boste osebno še posebej prizadevali?
V SDS smo že pred kakšnim mesecem dni na naši spletni strani objavili program, v katerem smo poskušali najti nekaj stičnih točk med Slovenijo in Evropsko unijo. Prva omenja priložnost, da lahko Evropska unija materialno pomaga Sloveniji pri njenem razvoju in izhodu iz krize. Tu mislimo na učinkovito črpanje evropskih sredstev. Dejstvo je, da sedaj to ne počnemo dobro, in da je še iz stare finančne perspektive ostalo ena in pol milijarde neporabljenih evrov. Tudi za novo obdobje še nimamo pripravljenih vseh načrtov. Obstajajo pa seveda še drugi mehanizmi, s katerimi lahko Evropa pomaga. Ena izmed možnosti, ki jih Slovenija še ni uporabila, je Evropski reševalni mehanizem (ESM). Menim, da bi morali izkoristiti to možnost, saj nam je na voljo cenejši denar, ki je potreben v kontekstu nujnih reform. Za trajnostni razvoj pa potrebujemo tako denar kot reforme.
Druga točka programa je spopad z brezposelnostjo mladih, ki so v tem času najbolj ranljiva skupina in jih je kriza najbolj prizadela. To se vidi tudi v hitrem naraščanju brezposelnosti med mladimi, zlasti v državah, kjer se krizi niso znali dobro zoperstaviti. A tam, kjer so desnosredinske vlade, je šlo relativno hitro na bolje. Tako je na Irskem, v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji. Tam, kjer pa so leve vlade, vključno s Slovenijo, problem ostaja.
Tudi v Grčiji?
Tudi v Grčiji gre na bolje, imajo dobre indikatorje. V Španiji napovedujejo 3% rast, kar je fenomenalno za tako veliko ekonomijo.
Tretja točka našega programa, ki jo delimo z Evropsko ljudsko stranko, je stop birokraciji na evropski ravni in tudi pri nas. Slovenci imamo preobilno državo, morali bi jo napraviti bolj vitko. Javni sektor je premočan, hkrati pa se realni sektor že več let krči, javni pa se veča. Močni sindikati pa ga ščitijo. Sicer bi lahko imeli močan javni sektor, a le pod pogojem, da bi imeli močno gospodarstvo in gospodarsko rast. Te pa ni, ker je leva vlada dvignila davke in zadušila investicije v nova delovna mesta, ki edina lahko prinesejo trajnejšo blaginjo.
Pomembna točka programa je boj za večjo pravičnost in večje spoštovanje človekovih pravic. Pri nas se še vedno dogaja, da si lahko obsojen brez dokazov, kot smo videli v primeru Patria. Pa ne gre samo za ta primer, v zadnjih letih se dogajajo preganjanja duhovnikov, bivših predsednikov parlamenta, politikov, ki kritično ocenjujejo delovanje državnih organov. Take stvari se 2014, po več kot dvajsetih letih tranzicije, ne bi smele dogajati.
Na pomladni strani bodo volivci lahko izbirali med dvema listama kandidatov za Evropski parlament. Nam lahko pojasnite razliko med programom vaše liste in drugimi na t.i. desnici?
Ja, imamo dve močni listi. Verjamem, da bomo skupaj osvojili večino mandatov. O razlikah med nami precej razmišljam, tudi zato, ker sem po izobrazbi politolog. Mislim, da nekih velikih doktrinarnih in ideološki razlik niti ni. Razlika se bolj kaže v politični drži. Za SDS je značilno, da je bolj odločna. Rečemu bobu bob doma, pa tudi na evropski ravni. Morda deloma različno gledamo na posamezne področne politike. Med leti 2004 – 2008 pa smo se zelo dobro ujeli s sestrskima strankama tudi na področju raznih vladnih politik.
V času pred volitvami pa poudarjanje razlik pride v ospredje, še posebej med najbolj podobnimi, sorodnimi. Mislim na tiste razlike iz dnevne politike, vključno z osebnimi zamerami vodilnih. In to ni dobro. Če bi delovali bolj sinhrono, bi to naši volilci nagradili. Tisti hip, ko povzročajo razkole med sorodnimi strankami, volilno telo reagira prizadeto in ne gre na volitve. To se je že večkrat zgodilo in nauk te zgodbe je, da nobena stranka v tem spopadu ne pridobi.
Danes lahko vidimo, da se je podobno zgodilo tudi na levici, ravno zdaj, pred evropskimi volitvami. Preveč fragmentiran slovenski politični prostor ob danem volilnem zakonu zagotovo ne pelje v uspeh.
Za nami je potrditev sodbe višjega sodišča v primeru Patria. Vodilni predstavniki stranke ste večkrat izrazili podporo predsedniku SDS Janezu Janši. Kako namerava stranka v praksi delovati po tej sodbi?
Normalno, premišljeno in odločno. V naslednjih mesecih nas čaka veliko dela. Pred nami so evropske, predčasne državnozborske in lokalne volitve in še referendum o zapiranju arhivov. Morda ob koncu leta še ene volitve. Stranka normalno deluje in bo normalno delovala tudi poslej. SDS je tudi sicer izjemno dejaven in živ organizem. Imamo legalno vodstvo, na kongresu izvoljenega predsednika in nobene potrebe ni, da bi iskali kako drugo alternativo, kot nas nagovarjajo dominantni mediji. Še posebej, ker se nam zdi sodba izredno krivična in bo slej ko prej padla.
Sodba je lahko sicer oteževalni moment. Večkrat smo že dokazali, da nas to ne bo zlomilo. Prej okrepilo.
Tudi ob sodbi višjega sodišča v primeru Patria smo slišali številne izraze nezaupanja v institucije naše države, hkrati pa je na pohodu tudi polarizacija. Kako lahko presežemo nezaupanje do institucij in pogosto celo sovražno medsebojno polarizacijo?
Poleg umanjkanja ustreznih reform imamo tranzicijske države največ problemov z demokratično politično kulturo in zaupanjem v inštitucije pravne države in demokracije. Malo ljudi zaupa strankam, politikom, parlamentu, osrednjim atributom demokracije. Po 25-ih letih v te temeljne inštitucije demokracije zaupa še manj ljudi, kot v začetku. To pomeni, da ne šolski, ne medijski sistem, niti politično-državne strukture niso opravile politično-inkulturacijske vloge, da bi ljudem privzgojili demokratične vrednote in načela.
Še težje je stanje pravne države. Stopnja zaupanja v pravno državo je v tem času drastično padla in v Sloveniji po Evrostatu samo 24% ljudi zaupa v pravosodje. V primerjavi z Dansko, Finsko, kjer je zaupanje na 85%. A ljudi ne gre kriviti. Kriv je način funkcioniranja pravosodja. Tudi Evropska komisija opozarja naša sodišča, da so preslaba, da morajo izboljšati svoje delo, da bodo s tem pridobili tudi zaupanje ljudi. Če pa se dogajajo takšne obsodbe in preganjanja, ki smo jim priča, ljudje še manj zaupajo v pravosodni sistem. Mislim, da so si nekateri ljudje justico preveč prilastili in bili preveč pod vplivom dela politike. Ko bomo presekali vpliv politike na pravosodni sistem, na sodnike, tožilce in represivne organe oblasti, takrat bo tudi zaupanje v te inštitucije večje.
Kakšne so pa poti? Dobro bi bilo na ta mesta postaviti ljudi, ki so vredni zaupanja, ki so avtonomne osebnosti, ki jih nihče ne more držati z nečim, kar jih bi spravljalo v odvisen položaj. Od vodje, od vrha je veliko odvisno, kako struktura deluje.
Pri nas je bil politični podsistem še najbolj reformiran, cirkulacija elit je bila tam večja kot v drugih podsistemih. V gospodarstvu, ki je bilo v glavnem državno, in v državni upravi, vključno s sodstvom, je ostalo čez 80% istega vodilnega kadra. Ti seveda niso imeli nobenega motiva, da se kaj radikalno spremeni. Zato Slovenija ni naredila dovolj velikega preloma s starimi obrazci vedenja.
Še enkrat, najboljša popotnica bi bila, da bi vsi skupaj demokracijo in pravno državo odgovorneje dojemali. Mladi so tudi v tem smislu izgubljena generacija. Ne poznajo in ne dojemajo veličine tega, kar se je zgodilo pred četrt stoletja. Mnogi se zato oprijemajo starejših, nedemokratičnih političnih obrazcev. Deloma je to razumljivo, saj od malega poslušajo, da se v strankarski demokraciji »samo kregajo«. To navaden državljan hitro kupi, če lahko tako rečem. Kako to zgleda, ko se mladi oprijemajo nedemokratičnih vzorcev vedenja, smo lahko videli pri vstajah 2012 in 2013.
V kontekstu polarizacije je bilo mogoče v zadnjem času opaziti tudi na pomladni strani nekatere zaostrene tone v komunikaciji. SDS je na zadnjih volitvah nastopila pod sloganom 50+. Ali danes še vidite možnosti za dosego tega cilja, preko povezovanja z vam sorodnimi strankami?
SDS ni nikoli spodbujala zaostrovanja na pomladni strani. Niti Janša, ki je gentlemansko vzel na znanje Ljudmilin intervju v Mladini. Sicer pa imamo volilni sistem, ki proizvaja konflikte in napetosti, čeprav v končni fazi zahteva sodelovanje, ker nobena stranka ne zmore doseči večine. Bilo bi sicer idealno, če bi dosegli 50+ in stabilno vlado. Še bolje bi bilo 60+. A to ni realno in koalicije so naša usoda; ne le med programsko sorodnimi političnimi strankami, ampak tudi širše. Pogoj je seveda minimalna programska kompatibilnost.
Pomembno za sodelovanje strank v koaliciji pa bo tudi, da se poleg okrepitve pravne države, v prihodnje ustvari ustrezno gospodarsko okolje, ki bo privlačno za tuj kapital. Zdaj se tuj kapital seli na Madžarsko, Slovaško, Češko, torej mimo nas. Makedonija je recimo fenomen, zgodba o uspehu, ki privlači tuj kapital, saj so znižali davke. Tuja podjetja rastejo kot gobe po dežju in posledično tudi nova delovna mesta. Mi pa velikih sistemov ne privatiziramo, ne spustimo notri tujega kapitala. Z visokimi davki oviramo tudi investicije domačega kapitala, in ne pomagamo malim in srednjim podjetjem. Znano je, da evropsko gopodarstvo ne temelji na velikim sistemih, jaz temu rečem »kombinatih«. Če bodo bodoči partnerji sprejeli evropski vzorec razvoja, potem ne vidim nobenega razloga, da ne bi sodelovali, čeprav je zaupanje načeto.
Pogosto lahko slišimo, da slovenska politika potrebuje nove načine delovanja, hkrati pa tudi, da se del slovenskega političnega prostora profilira skozi nasprotovanje oz. podpiranje Janeza Janše? Koliko to delitev levica generira sama zaradi sebe, koliko pa k temu prispeva vaša stranka?
Janez Janša je politik, okrog katerega se veliko dogaja, je v nekem smislu referenčna točka slovenske politične arene. Jaz sem ga vselej uvrščal v prvo ligo, prav tako tudi Kučana. Le da slednji deluje v nasprotno smer tranzicije in deluje iz ozadja.
Želel bi si, da bi bilo na desnosredinskem polu več takšnih močnih osebnosti, kot je Janša. Če bi bil še kakšen, bi to samo okrepilo in obogatilo ponudbo desnosredinskega pola. SDS ne spodbuja delitev znotraj desne sredine. Mi smo vsaj od 1993 dejavnik povezovanja. Zato so nas volivci nagradili.
Če se vrnem še k prejšnjemu vprašanju, bomo težko prišli do 50+, zato je nujno, da se povezujemo. Če bi spremenili ali dopolnili volilni sistem, pa bi to samodejno hitreje potekalo. V tem primeru bi se lažje oblikovale bolj jasne in stabilne koalicije.
Povezovanje SLS in NSi za evropske volitve se mi zdi dobra in modra poteza, ker so ugotovili, da je to zaneslivejša pot, da pridejo čez visok prag. To bi bila lahko formula tudi za naprej, a ker je slovenska politika tako personalizirana, je lahko že ena napačna izjava v medijih razlog za dodatne razkole. Zato bi bilo dobro vzpostaviti sistemske pogoje, ki bi silili v povezovanje in združevanje. In to je nov volilni sistem.
Kako komentirate dogajanje ob razpadanju Pozitivne Slovenije in situacijo glede odstopa vlade Alenke Bratušek ter bližnjih predčasnih volitvah?
Slovenija se nahaja v permanentni politični nestabilnosti. Kot sem že omenil v prejšnjem odgovoru, je potrebno to sistemsko presekati s prenovo oz. dopolnitvijo volilnega sistema. Ni potrebno, da hočemo na vsak način ‘goloba na strehi’. Z dopolnitvami in popravki volilnega sistema lahko kar precej pripomoremo k večji stabilnosti in trajnosti političnega sistema, ki ga potrebujeta tudi gospodarstvo in sociala. Ob nenehnih menjavah, kar je najhuje, oblast spozna svojo nemoč, kar je izkusila za Pahorjem tudi Bratuškova. Enostavno ne gre, če imaš znotraj vlade preveč igralcev.
Menim, da Janković ni kriv za razpad koalicije in bi lahko peljal svojo, ne sicer uspešno, zgodbo naprej …
Z manjšinsko vlado?
Ne nujno, saj je Janković obljubil podporo.
Koalicijski partnerji so z njim zavrnili sodelovanje.
Dobro, ampak bi se hitro lahko premislili, če bi situacija tako zahtevala, kot se reče. Bojim se, da če bomo poskušali presekati trenutno situacijo s hitrimi predčasnimi volitvami, bomo čez pol leta ponovno v isti kaši, to je v politični nestabilnosti.
Aktualne so razprave o datumu predčasnih volitev, manj pa je govora o izboljšavi volilnega sistema. V SDS že dolgo zagovarjate spremembo volilnega sistema. Se vam zdi, da je med strankami prisoten interes za spremembo volilnega sistema kot ga predlagate sami?
Mi smo predlagali celovitejšo rešitev: v nekaterih točkah bi odprli ustavo in jo dopolnili. Z njimi bi usvarili pogoje, da bi lažje razpustili parlament, hitreje oblikovali vlado. S tem bi dosegli, da bi bilo prostega teka, se pravi brezvladja, manj. Predlagali smo tudi sodelovanje pri spremembi volilnega sistema. Vsak korak, ki bi pomenil spremembo, bi bil boljši od sedanjega slabega sistema.
Ampak predsednik republike ne kaže posebnega interesa in volje, da se to spremeni. Prepričan je, da sedaj ni dovolj časa za take spremembe. V Državnem zboru so imeli javno razpravo na to temo. Večina je nezadovoljna z volilnim sistemom. Mi, politiki bi morali iskati rešitve. Preprosti ljudje, denimo kot je moja mama, ne razumejo, zakaj smo nenehno v krizi. Ampak zato smo pa politiki, da take rešitve najdemo.
Res pa je, da tudi nekatere manjše stranke ne podpirajo spremembe volilne zakonodaje, ker menijo, da bi izpadli iz parlamenta.
Vi osebno bi bili za uveljavitev odpoklica poslanca?
Odpoklic poslanca bi bil možen, v kolikor bi imeli volilne okraje z večinskim volilnim sistemom, da se potem lahko opravi ponovne volitve. Seveda pod jasnimi pogoji, ki so vnaprej znani. Ne more se pa dogajati odpoklic kot v času vstaj, ko so legalno izvoljenemu županu rekli »gotof si«, zato ker »mi tako hočemo«. Tako pa to ne gre. Odpoklic je lahko demokratična korekcija, v kolikor je vnaprej jasna in zakonita.
V preteklih dneh smo se spomnili 10. obletnice vstopa Slovenije v Evropsko unijo. V čem vidite spremembe na bolje, ki jih je vstop prinesel v Slovenijo in kje zamujene priložnosti, na katerih se lahko učimo za prihodnost?
Poskušal bom biti kar se da objektiven. Prva leta so bila zlata, bi rekel, saj je Slovenija vodila OVSE, prva je dobila evro, vodila Evropsko unijo in formacije Sveta EU. Bilo je prijetno in Slovenija je imela velik ugled, bila je prepoznavna, uspešna država.
Potem se je začela kriza – ki ni bila prinesena iz ameriških bank na naša tla – ampak smo imeli sami vzroke zanjo. Njen vpliv je bil zelo močan. In po napovedanem finskem poku je prišla nova vlada, ki ni bila pripravljena sprejeti vseh ustreznih ukrepov. Avstrijska, francoska in nemška vlada so imele v sredini leta 2008 vse protikrizne ukrepe na mizi in so se že začeli izvajati. Naša vlada je bila operativna šele čez nekaj mesecev; prvi ukrepi so bili sprejeti še nekaj mesecev kasneje. Zamudili smo startno pozicijo, ki bi omogočila, da se bolj učinkovito spoprimemo s posledicami krize.
To je bila velika zamujena priložnost in začela se je velika kepa zadolževanja. Desetina milijard evrov pri Pahorjevi vladi, pa še naslednjih deset pri Bratuškovi in to je največji greh slovenske države v zadnjem času. Ker smo breme razvoja prenesli na naše otroke in celo vnuke. To pa ni generacijsko ‘fer’, breme bi morala s pametnimi politikami nositi naša generacija.
V čem vidite najpomembnejše naloge prihodnjega sklica Evropskega parlamenta in kako vlogo Evropske ljudske stranke (ELS) oz. posredno SDS?
V tem mandatu se je ELS pokazala kot uspešna pri premagovanju krize. V naslednjem mandatu moramo vzpostaviti nekatere sistemske pogoje, da se takšna grozna situacija več ne ponovi. Z bančno unijo, evropskim semestrom, skupnimi pogledi na fiskalno politiko in jasnimi pravili igre, se to da narediti. Če bomo v drugi polovici naslednjega mandata uvedli še lastne vire Evropske unije, recimo davek na finančne transakcije in podobno, pa se lahko zgodi še en večji korak k moči in integraciji EU. Mislim, da bi bilo to dobro. Ta hip je Evropski svet premočan v primerjavi s parlamentom. Ima pa Evropski parlament po lizbonski pogodbi veliko moč, tudi pri proračunski politiki, kjer smo so-odločevalec; zakonodajalec je tudi pri skupni kmetijski politiki. Če pa bi dobili svoje lastne vire in države članice ne bi bile več edini donator v proračun EU, bi veliko lažje sprejemali tudi proračunske dokumente. Zdaj smo pa odvisni od veta enega predsednika vlade.
V naslednjem mandatu se lahko uveljavi še bančna unija, pričakujem pa tudi, da bo okrepila svojo varnostno in zunanjo politiko, to kar ji v tem mandatu ni uspelo. Če se bo Evropska unija pojavila kot močnejši evropski zunanjepolitični subjekt, bi to bilo super. Ukrajina se nikoli ne bi smela zgoditi ne Evropski uniji ne Natu.
Gospod Zver, hvala za pogovor.
Pogovarjala sta se Jani Drnovšek in Marko Jerina.
