Referendumsko odločanje o slovenski samostojnosti in neodvisnosti je potekalo le dan pred svetim večerom 23. decembra 1990. Vprašanje na glasovnici se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Republiška volilna komisija je o izidu glasovanja ugotavljala, da se je glasovanja udeležilo 1.361.738 volilnih upravičencev ali 93,2%. Za samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 ali 88,5% vseh volilnih upravičencev, proti jih je bilo 57.800 ali 4%, 12.412 ali 0,9% glasovnic pa je bilo neveljavnih. 99.354 volilnih upravičencev se plebiscita ni udeležilo. Okoli 170.000 državljank in državljanov osamosvojitve Slovenije ni podprlo.
Z dnevom samostojnosti in enotnosti obeležujemo torej obletnico plebiscita, ob katerem je v vsem svojem sijaju vzcvetela slovenska pomlad. To je bil čas iskanja osebne in nacionalne svobode, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše življenje Slovenk in Slovencev.
Današnja znamenja časa so nekaj povsem drugega. Najeda nas globoka in vsesplošna družbena kriza, ki ji ni videti konca. Politična kriza se nadaljuje tudi po volitvah. Možni so prav vsi scenariji, vključno z bankrotom komaj dvajsetletne države.
Po zmagi t.i. Stanovnikove koalicije na političnem prizorišču dominirata nov slog, drugačen od pričakovanj izpred dveh desetletij. Takrat smo na samostojno državo in demokracijo vezali svoj obstoj in razvoj. Danes smo se znašli v situaciji, ko si lahko postavimo celo eksistenčno vprašanje: ali bomo zaradi gospodarskih in demografskih sprememb kot etnični organizem sploh preživeli v tej negotovi situaciji? Pa ne le - da ne bo spet pomote - zaradi novih in novih priseljencev v Slovenijo, ki ima izmed vseh držav EU najbolj liberalno imigracijsko zakonodajo, ampak predvsem zaradi našega odnosa do nas samih, zaradi slabe samozavesti in nizke domovinske kulture. Seveda pa se moramo zamisliti nad (ne)demokratično prakso novih oblastnikov, ki s pomočjo paracivilne družbe vzpostavljajo nove standarde demokracije in svobode govora v Sloveniji.
Zato se je prijetneje vrniti dobri dve desetletji nazaj, ko je bila samostojna Slovenija še velika vrednota. Ideja o samostojni državi je sicer zelo stara, v novejši zgodovini pa korenini v Majniški deklaraciji, v politični platformi slovenske pomladi, ki se je udejanjila v Demosu. Naj spomnimo, da je pobudo za plebiscit prvič omenjal podmladek Pučnikove stranke SDM aprila 1990, Socialistična stranka pa jo je predstavila v parlamentu oktobra 1990. Ideja osamosvojitve je nosila v sebi ogromen politični naboj. A bolj ko se je bližala realizaciji, več je bilo odprtih vprašanj in tudi negotovosti. Zato so jo celo v Demosu sprejeli, bi rekli, z nekakšnim dolžnim spoštovanjem. Kako tudi ne, saj so bili vsi mednarodni akterji proti razpadu Jugoslavije, pa tudi nova Demosova vlada razen z anketami zaznano voljo ljudstva jeseni 1990 še ni razpolagala s sredstvi, da bi osamosvojitev v praksi izvedla. Kljub temu se je vodstvo Demosa poenotilo in v začetku novembra v Poljčah dokončno pokopalo konfederalni koncept ter usvojilo idejo, ki se je ob trdni Pučnikovi odločenosti spremenila v najznamenitejši slovenski narodni projekt. Še isti večer je dr. Jože Pučnik na sestanku strankinega lokalnega odbora na Ptuju javno oznanil, da je 23. december datum plebiscita. S tem dejanjem si je sicer nakopal jezo nekaterih kolegov, še ostreje pa je reagirala tedanja opozicija, ki je želela usodne odločitve čim bolj odlagati. A poti nazaj tako več ni bilo. In to je bil najavi datuma Pučnikov glavni cilj.
Demosov poslanski klub je kasneje predstavil svoj predlog javnosti, povabil vse stranke k sodelovanju in izrazil željo, da se jugoslovanska kriza razreši po »mirni, legitimni in legalni poti«. Plebiscit naj bi zagotovil tudi mednarodno legitimnost. V medijih so predvsem problematizirali kvorum, ki naj bi zadoščal za veljavno odločitev, obenem pa ostro napadali Demosove voditelje, še zlasti Jožeta Pučnika.
Predplebiscitarni čas je bil zelo zanimiv, saj je za kratek čas izražal enotnost slovenske politike. Politiki različnih strank so na terenu skupaj promovirali ta projekt. Tako dvoma o izidu praktično ni bilo več. Toda sledil je čas mrzličnih priprav na osamosvojitev Slovenije. Strateška odločitev je bila sprejeta, podprta celo z referendumsko odločitvijo ljudstva, a jo je bilo treba tudi operativno izpeljati. Dr. Jože Pučnik, človek velikih odločitev, je dal projektu posebno upravičenje in neko magično moč, da se je lahko udejanjil. Predsednik vlade Lojze Peterle je oblikoval posebno koordinacijsko skupino pod vodstvom Igorja Bavčarja, ki je usklajevala proces. A ni bilo enostavno, zlasti pri pripravah na fizično zaščito osamosvojitvenih projektov. Obrambni minister Janez Janša je vlagal velike napore, da je obrambne strukture pripravil do te mere, da so še isto leto zmagale v obrambni vojni. V tem vmesnem času tudi ni bilo več pripravljenosti za sodelovanje med opozicijsko staro nomenklaturo in vladajočo novo politiko. O “paktu“ med njima, ki se je za hip prikazala v kampanji za plebiscit, ni bilo več sledu. Ta nasprotja so se najbolj odrazila ob sprejemanju potrebne zakonodaje v tedanji republiški skupščini. Ključne odločitve v takratnem parlamentu so bile marca in aprila 1991 sprejete izključno z glasovi Demosovih poslancev. To so bili zlasti Zakon o proračunu – obrambni del, Zakon o obrambi in Zakon o vojaški dolžnosti. Vidni člani opozicije so takrat temu nasprotovali tudi v javnosti.
Po veličastni zmagi v vojni za Slovenijo so sledila mednarodna priznanja. Kmalu bomo praznovali dvajseto obletnico priznanja Evropske Unije, ki je spoznala, da so Slovenke in Slovenci sposobni samostojno živeti in skrbeti zase. Smo tega res še sposobni? Zagotovo, a le v določenih okoliščinah.
Drage obiskovalke in dragi obiskovalci spletne strani!
Spoštujmo našo zgodovino, skupne dosežke, spominjajmo se jih in jih tudi počastimo. V nasprotnem primeru ne bomo razumeti sedanjosti, še manj pa predvidevati prihodnosti.
Čestitke za vaš praznik DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI!
