V prejšnjem mandatu sem bil član odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo. Dobil sem uvid v razmere in naposled ugotovil, da skupna evropska kmetijska politika sama po sebi ni pozitivno vplivala na razvoj slovenskega kmetijstva. To pa predvsem zaradi tega, ker se v Sloveniji ne moremo ustrezno odzivati na razmere, saj imamo kmetijstvo v strukturnem smislu popolnoma zavoženo. Kmetje večinoma nimajo zemlje ali imajo slabe obdelovalne površine, tisti, ki še se še trudijo pa ne dobijo pravičnih izplačil za svoje delo. Na račun kmetov dobro živijo predvsem predelovalne korporacije, od Panvite do Perutnine, ki imajo tudi lastniški in upravljalski monopol nad obdelovalno zemljo. Zato pa mladi še naprej bežijo iz te dejavnosti, kljub temu, da se Evropska unija na vse načine trudi, da bi ostali v dejavnosti. Dejstvo, da je le še kakšnih 4% mladih kmetov je slaba napoved za prihodnost slovenskega kmetijstva.
V večjem delu Evrope vzdržujejo vitalnost kmetijske panoge zasebne kmetije. Pri nas smo jih večji del uničili z agrarnimi reformami takoj po zmagi revolucije. Kmetijstvo je bilo v Sloveniji od leta 1945 do danes razumljeno kot razredno vprašanje. Vsak poskus v smeri resnične reforme je bil v kali zatolčen. Spomnimo se Pučnikovega kritičnega članka o partijski kmetijski politiki iz poznih 50-ih, zaradi česar je bil obsojen na več let strogega zapora.
Tudi v času vzpostavljanja demokracije je dejanska reforma kmetijskega sektorja izostala. Zasebni kmetje niso ustrezno povezani, nimajo vpliva na cene in so najšibejša člen v prehrambeni verigi. To izkoriščajo slovenski in bruseljski uradniki skupaj z nekmetijskimi interesnimi skupinami; slednji imajo od kmetijstva v Sloveniji še edini korist. Izgubljata predvsem kmet, ki dobi prenizko plačilo in potrošnik, ki plača preveč.
Pravzaprav bi lahko trdili, da imamo v Sloveniji še vedno t.i. kombinatni sistem kmetijstva (to je isto, kot če bi imeli v gospodarstvu državna podjetja), se pravi "mega" državna podjetja, ki upravljajo z najboljšimi obdelovalnimi zemljišči, predelujejo hrano in kujejo svoj dobiček tako, da določajo najprej cene proizvodnje in nato še tržne cene; seveda v smislu čim nižja proizvodna in čim višja prodajna. Seveda so tudi ta podjetja postopoma podvržena privatizaciji, a le, če jo dobijo v roke slovenski agrikulturni oligarhi (Putinov vzorec privatizacije).
Židan z ustanovljanjem še enega državnega podjetja - Slovenski gozdovi d.o.o. utrjuje stare, preživele vzorce upravljanja. To je v nasprotju z obljubo slovenske vlade priporočilom OECD, da bo nadaljevala s privatizacijo podjetij v državni lasti. Še več, ustanovitev državnega podjetja celo v nasprotju s programom vladajoče Stranke modernega centra, ki se formalno zavzema za privatizacijo, ki da mora biti "nadzorovana in strateško premišljena". No, kakšen je razkorak med besedami predsednika vlade in ravnanjem vlade oziroma njenih ministrov smo lahko videli že ob primeru privatizacije Telekoma ali ob primeru kadrovske obglavitve DUBTa. Neskončno velik!
Židanovo podjetje je tako v posmeh prizadevanj vseh tistih, ki želijo normalno in moderno Slovenijo. V Sloveniji bomo tako še naprej plačevali državne uradnike in druge, ki bodo hodili v službo v to strankarsko oziroma "politično" gozdarsko podjetje, še naprej bomo kupovali drago hrano in podpirali monopole v slovenskem kmetijstvu. In končno, tudi v tem primeru bomo kmalu spoznali že stokrat dokazano pravilo, da so državna podjetja humus za slabo korporativno upravljanje in za koruptivno ter klientelistično delovanje.
V Sloveniji še naprej vlada paradigma, da je država vsemogoča, da nadzoruje in regulira posameznikovo življenje od spočetja do smrti. Čas, ko bi vsaj gospodarsko dejavnost prepustili podjetniški iniciativi, državi pa le nujne državne pristojnosti (npr. davke, varnost, socialno korekcijo) je očitno prestavljen v nedoločno prihodnost.
