Odločitev Ustavnega sodišča, s katerim je razveljavilo določbo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, po kateri nekaterim zasebnim šolam pripada le 85 odstotkov sredstev za izvajanje programa, nalaga zakonodajalcu, da naj v letu dni to neskladje z ustavo odpravi. Odločitev je pomembna predvsem z načelnega vidika (brezplačna osnovna šola za vse, ne glede na "lastnika"), praktičnih implikacij pa pravzaprav ne bo prav veliko.
Že prvi izračuni kažejo, da se bodo letni proračunski izdatki za ta namen povečali za okoli četrt milijona, kar je, na primer, nekajkrat manj od zneska, ki so si ga izplačali le za pripravo t.i. druge Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v času Lukšičevega vodenja ministrstva, ki je tako ali tako ostala le črka na papirju.
Tisti, ki danes strašijo s posledicami odločitve Ustavnega sodišča, bi morali poznati nekaj dejstev, zunanjih in domačih. V Evropi je javna šola ogrodje izobraževalnega sistema, zato nevarnosti popolne privatizacije šolstva ni. Še posebej ne v Sloveniji, kjer ni veliko zasebnikov, ki bi imeli pogoje, da bi se sploh lotili tako zahtevnega in vsestranskega projekta, kot je ustanavljanje šole in izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa. V preteklosti je bila Cerkev še voljna in sposobna poseči na šolsko polje. Toda zaradi finančnih, pa tudi kadrovskih težav pri tem ni pričakovati njenega večjega angažmaja. Zato ne bo večjih sprememb in Slovenci bomo še naprej imeli skoraj popolnoma podržavljen vzgojno-izobraževalni sistem. Pravzaprav je to posledica širše miselnosti, katere ujetniki smo. In to je, da je država najboljši gospodar, najboljši učitelj, najboljši vzgojitelj, najboljši bankir, najboljši zdravnik, najboljši varuh itd. Zato imamo še vedno na pol državno gospodarstvo, državne banke, ki jih upravljajo politično nastavljeni kadri (njihove napake pa pokrivajo davkoplačevalci), državni zdravstveni sistem ter nadalje državno otroško in socialno varstvo, vzgojo, šolstvo itd. Ko bo podjetniška kultura višja in ko bodo tranzicijska omrežja izgubila stukturno moč ter medijski in politični vpliv, lahko upamo, da bo tudi Sovenija postala odprta družba ter da bo vloga zasebnega in civilne družbe večja. Do takrat pa bomo poslušali trditve, da je javno dobro praktično vse, od vode do mojega znanja...
Vse to je bilo poznano že pred osmimi leti, ko je javna razprava dosegla svoj politični višek. Tokrat je slovensko Ustavno sodišče v tej odločitvi opravilo le to, kar bi politika že zdavnaj morala, a ni bila tega nikoli sposobna. Pravzaprav je potrebno s prstom pokazati le na del politike, predvsem tiste okoli socialnih demokratov (tu se je še posebej angažirala nekdanja poslanka Potrata), ki so nasprotovali vsakršni modernizaciji slovenskega šolstva.
Spomnim se, da smo se v letu 2007 lotili sprememb in dopolnil krovnega zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ne le da smo skušali odpraviti diskriminirani položaj zasebnih šol (in predvsem staršev, ki so morali pokrivati razliko stroškov pri izvajanjih osnovnošolskega programa), ampak tudi druge zadeve. Želeli smo omogočiti večjo vlogo gospodarskih subjektov v sistemu izobraževanja in usposabljanja (vključno s pravico ustanavljanja šol), želeli smo preprečiti šolnine, ki bi nastale kot posledica različnega financiranja šolstva, s čimer bi zagotovili enak dostop do izobraževanja. Takrat sem tudi predlagal možnost uvajanja centrov oziroma bolj smotrno organiziranje šol na terenu. Dokončno smo želeli zapreti vrata pedofilom v šolskem prostoru in še vrsto drugih potrebnih stvari.
Čeprav je bila debata o teh stvareh dolga, široka in tudi plodna (zanimivo, da sem takrat dobil "strokovno" podporo srednješolskih ravnateljev), jo je levica spolitizirala in blokirala vsakršne spremembe.
Še posebej vroče je bilo v drugi polovici leta 2007. Štrukelj je s pomočjo svojega sindikata - ki ga je premeteno uporabljal za svoje politične načrte - zbral ogromno podpisov za peticijo o javni šoli, na drugi strani je nastala pobuda za pravično in kakovostno šolstvo. Pobudniki slednje so opozorili, da bi dodatno financiranje programov zasebnikov imelo zanemarljive finančne učinke, prav tako naj bi bila odveč bojazen, da bi Cerkev množično ustanavljala nove zavode.
Vlada, ki se je pripravljala na prevzem vodenje EU v prvi polovici leta 2008, je po izglasovanem vetu v Državnem svetu umaknila novelo in s tem prestavila nujno reformo za nedoločen čas. Takrat so "retrogradualisti" slavili, sedaj bodo morali na pobudo Ustavnega sodišča popravljati svojo lastno napako. No, ne bi pa bilo prvič, če bi tudi to obvezo podredili svojim ideološkim usmeritvam in spregledali jasno napotilo, ki izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča.
Foto: © FKPH