Praznujemo 30. obletnico izida znamenite 57. številke Nove revije. Pravzaprav lahko ugotovimo, da je del slovenskih kulturnikov ohranjal svojo »ustvarjalno« avtonomijo tudi v časih totalitarnega enoumja. Po težavah, ki sta jih z režimom imeli predhodnici Problemi in Perspektive, je v začetku 80. let nastala nova revija, ki je s tem imenom nadaljevala t.i. opozicijsko držo. Režim seveda ni držal križem rok. Spomnimo se samo Pučnikovega zapora v 50- in 60-ih letih. Tudi druge so zapirali. Tudi kasneje. Vsekakor je sodelovanje pri tako kritični reviji pogumno dejanje. Zato lahko danes izrazimo spoštovanje Jožetu Pučniku, Ivu Urbančiču, Dimitriju Ruplu, Tinetu Hribarju, Niku Grafenauerju, Dragu Jančarju, Jožetu Snoju in vsem, ki so sodelovali pri izjemnem projektu.
57. številka Nove revije je prišla v pravem času. Tabuji so sredi osemdesetih let začeli padati. Čeprav so v uredništvu v uvodnih vrsticah te znamenite številke poudarjali, da ne prinašajo nove paradigme naroda in da ne gre za nov nacionalni program, ampak le za prispevke. V bistvu pa je šlo ravno za to! Če je imela Partija do tedaj monopol nad percepcijo vprašanja naroda, ki ima seveda močan politični naboj, se je po tem začel vidno razkrajati. Kardelj in sledilci, npr. Janko Pleterski in Rudi Rizman, ki so definirali narod kot nekaj, kar se pojavi v družbenem razvoju in tudi izgine. Takšno stališče ni več prepričalo ne slovenskih intelektualcev ne vse bolj ozaveščene slovenske javnosti. Nasprotno, 57. številka pomeni zaton partijske dominacije pri razlaganju družbenih pojavov. Še bolj kot sprememba teoretske paradigme je pomemben politični vidik oziroma posledice: Slovenke in Slovenci so po tem vse bolj verjeli, da se kot narod lahko emancipirajo in se prosto povežejo, s komer koli pač hočejo.
Naslednje pomembno sporočilo prispevkov pa je kritika totalitarnega političnega režima. »Sedeminpetdeseta številka« je ponudila drugačno politično platformo – nov obrazec političnih vrednot in načel. Prvenstvo dobijo demokracija, svoboda, človekove pravice in svoboščine, pluralizem in enakost, kar je bilo tuje socializmu. V zahtevah po pluralizmu, tržnemu gospodarstvu, svobodni civilni družbi ter zlasti po spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin so se kazale jasne zahteve po novi družbeni in politični ureditvi. Pučnik se je v svojem prispevku popolnoma jasno zavzel za slovensko »suvereno državnost« in da naj demokracija zamenja totalitarni politični sistem. Za kaj takega pa so potrebne politične stranke, je menil. Hribar je v članku z značilnim naslovom Slovenska državnost na novo definiral Nacijo, kot »presek« države in naroda. Rupel je pel slavo demokraciji, ki da ima sposobnost, da rešuje tudi nacionalna vprašanja. Urbančič je napovedal konec jugoslovanskih unitarističnih iluzij, saj se vendar družba vse bolj diferencira, členi, pluralizira in postaja avtonomna. Grafenauer je v svojem eseju razpravljal o sistemskih razlogih suicida in o siceršnji slovenski samodestrukciji, Snoj je problematiziral težave kristjanov, Jančar je pisal o slovenskem eksilu itd.
Skratka. To je bil čas velikega zanosa, upanja, a tudi negotovosti. Danes, trideset let po tem bi lahko zaključili, da smo Slovenke in Slovenci »en srečen narod«, ki se je rešil izpod jugoslovanskega komunističnega imperializma, vzpostavil svojo državo, jo obvaroval z zmago v vojni, koliko toliko moderniziral družbo in politiko. Pridružil se je Evropi, čeprav »Evrope« ni uspel dovolj prenesti domov. Kljub temu, da smo oblikovali v strukturnem smislu neko normalnost – o kateri smo pred 30 leti lahko le sanjali - pa moramo ugotoviti, da si pisci novega slovenskega nacionalnega programa zagotovo niso predstavljali, da bo nekdo, ki je bil politično preganjan v tistih časih – govorim seveda o Janezu Janši - od domala istih ljudi preganjan tudi čez tri desetletja; v čisto drugačnih sistemskih razmerah, ko brez dokazov ne bi smel biti zaprt nihče. Pa je bil, ne kdorsigabodi. Nezakonito je bil zaprt vodja politične opozicije. Nekaj takega bi pričakoval pred 30 leti, ne pa sedaj.
Vse to pa seveda ne zmanjšuje vloge, ki jo ima izid te številke Nove revije za novejšo slovensko zgodovino. Vsi, ki so sodelovali pri 57. številki Nove revije so napravili izjemno zgodovinsko delo!