Zadnje plenarno zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu je prineslo vsaj dve zanimivi odločanji. Najprej je Evropski parlament na prvi pogled sprejel neproblematičen dokument Zaščita proračuna Unije v primeru splošnih pomanjkljivosti v zvezi z načelom pravne države v državah članicah. Toda zgodba ima seveda pomenljivo politično ozadje. Dokument je de facto usmerjen proti poljski in madžarski vladi. A nekateri poslanci iz Evropske ljudske stranke iz srednjeevropskega prostora smo bili proti, zlasti Slovenci in Madžari.
Paradoksalno je, da je pisec teh vrstic že pred nekaj leti večkrat predlagal intenzivnejše spremljanje držav članic glede stanja pravne države v članicah. Takrat sem svoje predloge navezal na drastično zlorabo institutov pravne države v sodnem primeru Patria. V glavnem so pobudo spregledali, čeprav je imela že brado. Pred tem je Barrosova komisija uvedla prve oblike nadzora v določenih državah s problemi na tem področju. Javnost sem podrobno obveščal o tej zadevi.
Toda od vsega začetka sem menil, da tovrstni nadzor v članicah ne sme biti povezan s kohezijsko politiko, ali drugače povedano z grožnjo, da bodo nekatere države kaznovane in ostale brez razvojnih sredstev, če bo politična večina v evropskih institucijah pač tako ocenila. Jasno, z odvzemom kohezijskega denarja se ne kaznuje dotične vlade ali politične elite, ampak neposredno državljane kaznovane države. Prav zaradi tega se mi je zdel zadnji predlog Evropskega parlamenta nesprejemljiv in sem svetoval mojim kolegom v delegaciji, da glasujemo proti predlogu.
V evropskih institucijah se je uveljavila birokratska govorica levice
Sedaj mnogi pametujejo, kako je sploh mogoče, da smo bili proti, in to celo skupaj s Fideszom. Naše vodilo pri tej odločitvi je bil poleg vsebinskega argumenta tudi nesprejemljivo cenen motiv levega dela Evropske komisije pod vodstvom prvega podpredsednika socialista Fransa Timmermansa, ki se je hotel spraviti nad dve srednjeevropski državi, nad Poljsko in Madžarsko. Toda pozor, če bi na tej novi pravni podlagi opravili objektivno delo, bi, glede na alarmantno stanje v slovenskem sodstvu, kaj kmalu na pranger prišla tudi Slovenija in lahko ostala brez kohezijskih sredstev! Toda zaenkrat Sloveniji pogledajo skozi prste.
Druga tema je bila povezana s tradicionalno letno analizo varovanja človekovih pravic in svoboščin v Uniji. To, kar je letos spisal poročevalec iz vrst zelenih, je bil absurd absurda. Že leta leva večina v odboru LIBE glede teh vprašanj nadzoruje položaj. To pomeni, da sprejemajo resolucije po svoji volji in kar je še huje, uveljavljajo svoj diskurz kot obče veljavnega in to latovščino postopoma spreminjajo v pravni red Unije. Tudi glede zadnjega poročila so brez težav preglasovali desno-sredinske poslance, ki delujejo v odboru. Kljub dvajsetletni politični vladavini EPP so v evropskih institucijah uveljavili birokratsko govorico, ki je dejansko jezik politične levice! To pa je tisto, kar bi moralo skrbeti.
Kot da imajo pravice le migranti, LGBT in marginalne skupine
Točno to izraža tudi že omenjeno poročilo Razmere na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017 (Terricabras – Zeleni), ki sem ga prav tako moral zavrniti. Znano je, da ima Unija celo posebej specializirano agencijo za temeljne človekove pravice – FRA, ki deluje na Dunaju. Niti enkrat doslej niso spisali celovitega in objektivnega poročila o stanju na tem področju. Vsako leto ista viža. Kot da so upravičenci do varovanja temeljnih človekovih pravic le pripadniki LGBT, migranti in še kakšne druge marginalne družbene skupine. V poročilu je Unija prikazana kot prostor drastičnih kršitev temeljnih človekovih pravic, kot prostor diskriminacije, ksenofobije, rasizma in sovražnega govora. Če rečeš, da ilegalni migranti, ki jih tihotapijo kriminalne združbe, nimajo samo po sebi vseh pravic, te po novi paradigmi brez težav označijo za nekoga, ki razpihuje sovraštvo in širi sovražni govor. To so novi dosežki evropske in slovenske levice, njihov prispevek k nenormalnosti.
Kolumna je bila prvotno objavljena tukaj.