Na februarskem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta smo pričakovali že pripravljen pogrom nad poljsko, na naslednji seji pa še nad madžarsko vlado. No, leva večina, ki postavlja dnevne rede zasedanj, je presodila, da je bolje obe razpravi za nekaj časa preložiti. Pri Madžarski jih je najverjetneje prepričalo dejstvo, da vsako polaganje premierja Viktorja Orbana na pranger le še dviga njegovo popularnost. Zato so nanizanko, ki bi jo brez težav lahko imenovali »kozlovsko« sojenje, raje prestavili na čas po volitvah. Pa vendarle, tu ne gre le za simpatije ali antipatije med Fransom Timmermansom in Viktorjem Orbanom, niti zgolj za politiko, ampak je potrebno pogledati tudi na razlike, ki obstajajo med severno-zahodnim in srednjeevropskim kulturno-političnim prostorom.
V zvezi s tem je zelo pomenljiva izjava vodje politične skupine Evropske ljudske stranke Manfreda Webra, ki je pred dnevi na svojem tvit računu zapisal: »Wir wollen kein Europa des Multi-Kulti, sondern ein Europa der europaeische Werte«. (Nočemo multi-kulti Evrope, ampak Evropo evropskih vrednot). Izjava nima le političnega, ampak globoko družbeno, zgodovinsko in kulturno sporočilo.
Začnimo s političnimi napetostmi. Poljski vladi se očita, da izvaja reformo oziroma vzpostavlja nov sistem »zavor in ravnovesij« med zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo, in to na škodo sodne oblasti. Reforme naj bi bile nesorazmerne v tem smislu, ker omogočajo neposredni politični vpliv na delo ustavnega sodišča, rednih sodišč in sodnega sveta. Zato je Komisija sprožila postopek po členu 7(1) Pogodbe EU, ki pomeni, da obstaja »očitno tveganje, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz člena 2 Pogodbe EU. Ta člen pa se glasi: "Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških".
Toda dodati je potrebno, da to še ni postopek po členu 7(2) Pogodbe, ki je šele pravna podlaga za ugotavljene hujše in vztrajno kršenje vrednot iz tega člena. Pri Poljski smo glede sankcij, če poenostavimo, šele na predstopnji. O kršitvi Pogodbe mora po Evropskem parlamentu odločati še Svet s štiripetinsko večino. Tam pa bo, kot je bilo napovedano, vsako sankcijo proti Poljski blokirala Madžarska, in obratno.
Nekateri ukrepi nove poljske vlade na prvi pogled morda res niso v skladu z nekaterimi načeli pravne države, npr. z delitvijo oblasti. Toda zahodni politiki običajno spregledujejo - recimo temu – družbeni kontekst. Poljska se kot postkomunistična država srečuje s tipičnimi tranzicijskimi vprašanji, ki jih je potrebno razrešiti. Očitno lustracijski poseg po padcu komunizma ni bil v celoti uspešen. Pravosodni sistem tako kot v slovenskem primeru ni razvil avtonomnih mehanizmov normalizacije.
Tudi madžarska vlada je pod pritiskom. Potem ko je postopoma začelo prevladovati mnenje, da je »imel prav Orban«, evropska levica s podporo liberalcev - tu je najglasnejši Guy Verhofstadt - še bolj pritiska na madžarsko vlado. Kot je znano, madžarska vlada želi na področju nevladnih organizacij ustvariti pregledno situacijo, zlasti na področju financiranja le teh. Na tej točki je stopila na žulj Sorosu, ki je velik financer mnogih nevladnih organizacij, noče pa finančnega nadzora. Orban ureja tudi razmere na univerzi, vključno z razvpito Srednjeevropsko univerzo. Toda največji trn v peti evropske mainstream politike naj bi bili ukrepi vlade v zvezi z urejanjem nezakonitih migracij. V Evropski koimisiji so nekateri prepričani, da nova madžarska zakonodaja ni skladna z zakonodajo EU in z Listino o temeljnih pravicah. Podobno kot za Poljsko je tudi evropska parlamentarna večina izrazila prepričanje, da razmere na Madžarskem pomenijo »očitno tveganje«, zaradi česar naj bi prišlo do »hudih« kršitev vrednot iz člena dve Pogodbe EU. Madžarska vlada je utemeljeno zavrnila vse očitke.
Zahod in Srednja Evropa: isto jedro, a tudi značilne razlike
Kako torej razumeti stalne pritiske na srednjeevropske države? S politično cepitvijo na leve in desne se vsega ne da pojasniti. Češka in Slovaška sta bili prav tako pod pritiskom, čeprav sta imeli leve vlade. V zvezi z nezakonitimi migracijami pa sta podobno reagirali kot Poljska, Madžarska ali Avstrija. Razlike med Zahodom (t.i. okcident) in Srednje Evropo so očitno bolj globoke, da bi jih lahko pojasnili le z dnevno-političnimi razlogi.
Tega vprašanja se je pred leti v enem od svojih govorov lotil že Viktor Orban. V njem je zahodni liberalni demokraciji postavil nasproti drugačno politično platformo, ki jo je enostavno imenoval krščanska demokracija. Orban je govoril v imenu regije, ki ima skupno novejšo zgodovino, izkušnjo s totalitarnim režimom, večina od njih se sooča s pastmi prehoda v normalnost. In vse so večinsko katoliške. Morda bi bilo bolje, če bi uporabil kar pojem katoliška ali še bolje solidaristična demokracija (znano je, da sodi v okvir krščanstva tudi protestantantizem, ki je odločilno vplival na oblikovanje zahodnega liberalizma). V zadnjih dveh stoletjih se je v Evropi oblikoval pluralni politični prostor. Versko-kultrune ločnice (npr. tudi med protestantskim in katoliškim pogledom na svet oziroma družbo) so izdatno definirale vsakokratne politične zemljevide.
Srednje-evropski (katoliški) »Software of Mind« se je v politiki oblikoval nekoliko drugače kot v severnih in zahodnih protestantskih okoljih. V Srednji Evropi so bolj kot vsesplošno tekmo vseh proti vsem, trg in absolutno svobodo posameznika v ospredje postavili nekoliko drugačno lestvico vrednot, na kateri izpostavljajo solidarnost, avtonomijo skupnosti (subsidiarnost) in socialno pravičnost. Podobne različne poudarke bi lako opazili, če bi pazljivo brali politične dokumente CDU (Krščansko-demokratske unije) in CSU (Krščansko-socialne unije). Bavarska spada v srednje-evropski okvir in ni čudno, da se Bavarci in Madžari med seboj odlično razumejo, če bi sodili po pogostnosti obiskov na najvišji ravni. Seveda pa po drugi strani ne moremo trditi, da v Srednji Evropi ne sprejemajo koncepta odprte družbe. Vendar pa so pripravljeni veliko več vlagati v negovanje tradicij, v varovanje in razvijanje lastne kulture in identitete.
CSU je bila kar nekaj časa ujetnica govorice in drže t.i. politične korektnosti koalicijske partnerice, ki se je glede migranstke politike dostikrat postavila onkraj razumnega in stvarnega. Izgubo političnega stika z volivci so le ti kaznovali in najmočnejša bavarska stranka je padla v doslej največjo krizo. Horst Seehofer in Manfred Weber, dva najvidnejša bavarska politika, sta odločena napraviti konec multikulturalizmu, ki je svojo nemoč dokazal v zadnjih treh letih, ko se Evropa sooča z neuspelo integracijo prišlekov.
Seveda pa je potrebno vedeti, da so razlike med t.i. Okcidentom in Srednjo Evropo danes veliko manjše kot so bile nekoč, npr. pred stotimi in več leti. Podobnosti so vedno večje in prav je tako. Srednja Evropa je tudi sestavni del Zahoda, slednji pa Srednje Evrope. In jasno je, da so skupne, tudi kulturne podlage močnejše kot razlike. Toda kljub temu ostajajo nekatere značilne razlike, ki se zrcalijo v postavljanju političnih odločitev, ciljev in vrednot.
In kje smo mi?
Če bi primerljali politično-kulturne orientacije srednjeevropskega prostora, se bojim, da bi glede Slovenije lahko prišli do nekaterih ne najbolj prijetnih ugotovitev. Slovenija, v kateri je tranzicijska dinamika najpočasnejša izmed vseh primerljivih držav Srednje Evrope, je v sedmih, osmih desetletjih postala izrazito sekularizirana družba; delež kristjanov je nižji kot drugje. Kultura se odraža tudi v strukturi družbe. V Sloveniji je neprimerljivo visok delež gospodarstva, bank, šolstva in medijev v državnih rokah, ki jih upravljajo leve elite in globoka država. Namesto podjetništva prevladuje egalitarni sindrom, namesto participacije apatija, namesto spoštovanja sovraštvo. Medtem ko so drugje spravo že dosegli, pri nas državljanska vojna še kar traja, le da z drugimi sredstvi. Skratka, današnjo Slovenijo bi po nekaterih sistemskih in kulturnih kazalcih težko uvrstili v srednje-evropski prostor, še manj pa v zahodno liberalnega. Zaenkrat smo še otoček. Ko bodo uveljavljene ustrezne reforme, bomo spet celina.