Po objavi rezultatov bančnih testov, ki so deloma razkrili obseg slovenske bančne luknje, bi pričakovali, da bo vlada, poleg tega, da je naložila breme pokritja bančne luknje davkoplačevalcem, zahtevala tudi objavo seznama t.i. slabih, tveganih in odpisanih kreditov, ki so spravili na kolena slovenski bančni sistem. Prav tako bi pričakovali, da bo vlada seznanila zaintresirano javnost (to so davkoplačevalci) o rezultatih notranjih in zunanjih forenzičnih preiskav, ki so potekali v treh naši največjih bankah. Vlada bi morala biti prva, ki bi morala preganjati korupcijo v finančnih sistemih, kakršne so banke.
Pa tega ni storila. Namesto, da bi sledila občemu interesu je raje zaščitila posebni ali celo zasebni interes, za katerega obstaja sum korupcije. Občemu interesu bi moralo slediti tudi sodišče in stopiti na stran javnosti, ki ima, če bo že plačevalo za kriminal ali nesposobnost bančnikov in politikov, vso pravico vedeti.
Povsem jasno je, da je zaščita zasebnih podatkov, vključno z bančno tajnostjo klientov pomembna za avtonomno delovanje bančnega sistema v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva. Toda predpostavlja se, da morajo tudi bančniki spoštovati profesionalno in poslovno etiko. Še posebej pa so vezani na družbeno odgovornost, če delujejo v sistemih, ki so deloma ali popolnoma v javni lasti.
Zato se je namesto državnih organov, ki jih pri nas drago plačujemo, v imenu pravice javnosti do informiranosti oglasila le preiskovalna komisija (Parlamentarna komisija za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu), ki jo vodi Marko Pogačnik in ki je Komisiji za preprečevanje korupcije, Banki Slovenije in bankam preko sodišča naložila, da posredujejo podatke, da bo lahko opravila svoje poslanstvo. A jo je na samem začetku dela zaustavilo Višje sodišče, ki je zavrnilo zahtevo, saj zahteva naj ne bi bila natančnejše obrazložena, predvsem to, kaj se bo konkretno dokazovalo (čeprav povsem jasen namen izhaja že iz imena preiskovalne komisije).
Če so že Komisija za preprečevanje korupcije (ki nima dovolj demokratične legitimnosti za dejavnost, ki jo počne) in banke zavrnile organ osrednje demokratične ustanove v državi, pa si te škandalozne odločitve nikakor ne bi smelo privoščiti sodstvo.
Slovensko sodišče se je tako postavilo na stran bank, kjer ščitijo zaupne podatke na podlagi Zakona o bančništvu, se pravi na drugo stran interesa javnega.
Milan Zver