Zadnje dni sem se kot evropski poslanec srečal z dvema socialnima skupinama, ki sta sistemsko deprivilegirani. Prvo predstavljajo člani Iniciative Apače. Gre za delavce, dnevne migrante, ki delajo v Avstriji in so davčno obremenjeni tako v sosednji državi kot v Sloveniji. Gre za delavce, ki praviloma živijo v obmejnem pasu in ne želijo živeti na račun socialnih dajatev iz slovenskega proračuna in so si izbrali častnejšo rešitev – delo v tujini, če ga že doma ne morejo dobiti. Slovenija pa se jim je zahvalila tako, da jih je dodatno obdavčila. V našem programu smo zato zapisali takole ”odpravljena bo prekomerna obdavčitev za vse dnevne migrante, ki delajo v Avstriji in drugod v tujini”.
Druga deprivilegirana skupina so kmetje, še posebej tisti, ki živijo v severovzhodni Sloveniji. Namesto, da bi jih vlada spodbujala, da sploh še delajo in ohranjajo že tako nizko prehrambeno samooskrbo v Sloveniji, jim tako delo kot življenje dodatno otežuje. V primerjavi z drugimi kmeti v Sloveniji so na slabšem v več ozirih; uvajajoči ukrep enotenja plačila iz prvega stebra pomeni, da bodo, kar zadeva plačil, visokogorski ali kraški pašniki enako vrednoteni kot obdelana prekmurska njiva. Celo več: kmetje, ki živijo v območjih, ki so za kmetovanje težji (območja z omejenimi dejavniki), prejemajo zato še dodatna plačila. To ne bi bilo nič slabega če bi poskrbeli tudi za ostale kmete ki aktivno kmetujejo. Kaj lahko se zgodi, da nekdo, ki enkrat letno zmulči travo na svojem visogorskem travniku, dobi za enako površino več denarja kot tisti, ki dela na kmetiji in ima pri tem še velike obratovalne stroške. Poleg tega je štajerski kmet tudi nekonkurenčen tistim na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji. Njihov položaj naša država otežuje tudi s pretirano regulacijo uporabe fitofarmacevskih sredstev. Isto škropivo je v Slovenije za tretjino držaje kot na Madžarskem. Poleg tega kmete ovirajo še druge omejitve. Celo antibiotiki, za živinorejo, so na Madžarskem cenejši za 40%, čeprav gre – paradoksalno - za isti proizvod slovenskega proizvajalca. Vse to pa znižuje konkurenčnost in ogroža preživetje slovenskega kmeta.
Skupaj s kmeti, s katerimi sem zadnjih pet let preživel veliko skupnega, ugotavljam, da je prav kmetijstvo pri nas med najmanj reformiranimi sistemi. Imamo državne monopoliste, kot so Panvita, Perutnina in drugi, ki kmetov enostavno ne spustijo do zemlje. Sami pa imajo od evropskih sredstev veliko koristi in dodatno zbijajo konkurenčnost individualnim kmetom. Tem »kombinatom« gredo na roko še državni skladi, ki upravljajo s slovensko zemljo, s katero so bili kmetje pregnani že ob prvi agrarni reformi. Od takrat do danes se v slovenskem kmetijstvu ni kaj bistvenega spremenilo. Kmetje kot potencialni razredni sovražnik bi lahko postali premočni, zato jih je bilo treba onemogočiti; najprej s tem, da se jim onemogočil dostop do zemlje, nato pa še z ostalimi administrativnimi ukrepi. Tisto, kar ni čisto uspelo v komunističnem režimu, uspeva sedaj: spraviti slovenskega kmeta na kolena. Zdaj postaja razumljivo, zakaj je postal Pučnik politični zapornik, potem ko je napisal na prvi pogled dokaj blago kritiko partijske kmetijske politike.
