Slovenska delegacija pod vodstvom ministra Klemenčiča se bo predvidoma v začetku novembra v Ženevi udeležila zasedanja Sveta OZN za človekove pravice. Na njem bo zagovarjala poročilo o stanju človekovih pravic v Sloveniji. Poleg tega naj bi Slovenija po petih letih spet kandidirala za članico uglednega gremija, Sveta za varstvo človekovih pravic pri OZN.
Že bežen pogled na strukturo in vsebino omenjenega poročila nas prepriča, da je pomanjkljivo, pristransko in za mnoge žaljivo. Pri pripravi gradiva naj bi sodelovale različne civilno-družbene oziroma nevladne organizacije. Nisem seznanjen, po kakšnem ključu so bile vključene in kako je nastajalo integralno besedilo, dejstvo pa je, da takšnega, kot ga je pripravila slovenska vlada, ne bi smela poslati v Ženevo kot uradni dokument.
Poročilo podrobno razčlenjuje pravice in svoboščine na področjih spolne enakosti, istospolnih partnerstev, oseb s posebnimi potrebami, narodnosti, Romov in drugih etničnih skupnosti, nasilja nad ženskami in v družini, otrokovih pravic, izbrisanih, iskalcev azila, trgovine z belim blagom itd. V poročilu so omenjene še prioritete, kot so pomen dvigovanja zavesti holokausta, pravic starejših starejših, posebnih skupin ipd. V redu, bi lahko rekli, če se ne bi vsebina s tem popolnoma izčrpala.
Glavno sporočilo tega dokumenta torej je, da so se v obdobju zadnjih štirih let krivice dogajale le na omenjenih področjih. Poleg tega je opis vse preveč teoretičen brez pravega stika z realnostjo. Kot da bi se kršitve dogajale v kabinetih teh ali onih inštitutov in nevladnih organizacij. Poročilo popolnoma spregleda drastične kršitve, ki jih navadni državljani dnevno videvajo ali celo doživljajo. Mnogo žrtev revolucionarnega nasilja še vedno ostaja brez vsakršenega zadoščenja, veliko ljudi trpi tudi zaradi drugih krivic, ki so jim bile povzročene v komunizmu. Toda tudi v demokraciji so se kršile, ali s tem, da se krivice niso odpravljale, ali pa so se dogajale na novo.
Težko sprejmemo, da je poročevalec spregledal množico običajnih državljanov, kako se dnevno na ulici borijo za več pravne države in demokracije. Kako lahko avtorji poročila spregledajo ta evidentna družbena dejstva? Morda bi kdo dodal, da žrtve revolucionarnega nasilja običajno niso tako vešči, da bi se skozi institucije učinkovito borile za popravo krivic in se zavzeli za svoje pravice. Morda se res niso dovolj proaktivni, da bi svoje primere vnesli v tovrstna poročila. Toda menim, da bi morali biti povabljeni k sodelovanju. Mimogrede, ko je ameriški veleposlnik Joseph Mussomeli nedavno tega sklical slovenske nevladne organizacije na razpravo o človekovih pravicah, je poskrbel za uravnoteženo navzočnost, saj je želel dobiti objektivno sliko. Slovenske ustanove, ki so najbolj odgovorne za to vprašanje, pa se očitno vedejo diskriminatorno, do nekaterih pozitivno, do drugih pa negativno. Ugotovimo lahko, da ne gre za slučajni spregled pri pripravi slovenskega poročila, ampak za namernega!
Slovenska ustava jasno in nedeljivo, ponavljam, nedeljivo varuje temeljne pravice in svoboščine vseh državljank in državljanov v enaki meri. Mednje spadajo tudi klasične, t.i. pravice in svoboščine prve generacije, kot so pravice do osebnega dostojanstva, lastnine, do pravne enakosti, politične svobode itd. Toda pri nas je praktična zaščita teh pravic in svoboščin v velikem nasprotju z deklarirano. Celo ustanove, ki bi jih morale ščititi – to so sodišča - so po izsledkih raziskav velike kršiteljice človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V primeru Patria, ki ga dobro poznajo tudi v tujini, so bile Janezu Janši po mnenju najbolj uveljavljenih ustavnih pravnikov kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Janša pa ni žrtev le na polju sodstva. Taista politika, ki vleče niti v delu pravosodja, je inštrumentalizirala še hram slovenske demokracije in lustrirala Janšo še na polju politike. Oseminpetdeset poslank in poslancev mu je enostavno odvzelo mandat in se požvižgalo na ustavo, zakon in na temeljne politične pravice svojega kolega. S tem so kršili aktivno volilno pravico tudi več kot 6.100 volilcem, ki so glasovali zanj. Janez Janša, med najbolj zaslužnimi, da imamo svojo državo, danes ni le v pravnem in političnem smislu drugorazredni državljan, njegovo dostojanstvo brezsramno načenja tudi del medijskega sistema.
Včasih je dobro vzeti v roke kak dokument o varovanju človekovih pravic. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je že pred pol stoletja vzpostavil visoke standarde sodnega in političnega varstva. In kako grozno velika je razlika v primerjavi s praktičnimi standardi, ki so bili uveljavljeni pri Janezu Janši.
Če povzamem, vlado očitno skrbi predvsem zaščita pravic tistih družbenih skupin, za katere se smatra, da so njeni volivci, npr. izbrisani, imigranti, istospolno usmerjeni, Romi, etnične skupine ipd., kršitve potencialnim volilcem desnice pa jih ne zanimajo, četudi gre za še hujše primere. Strinjam se s tem, da moramo biti vedno bolj pozorni na vse bolj senzibilne kršitve, a se pri tem nikakor ne sme spregledati temeljnih pravic in svoboščin, ki jih naša ustava opredeljuje od 14. do 49. člena. V nasprotnem primeru se prostor individualne svobode oži. In prav to so storili Janezu Janši. On bo na koncu zmagal. Ampak ta konec se na zadovoljstvo Masleše in Kučana vse bolj odmika. Do takrat pa on, skupaj z družino, preživlja kalvarijo, ki ji težko najdemo para.
In sedaj se vprašajmo, kdo bo v Ženevi predstavljal stanje pravic in svoboščin v Sloveniji? Človek, ki je z nezakonitim poročilom organa, ki ga je vodil, "sprožil prvi strel" v vlado Janeza Janše tisti hip, ko je kazalo, da gre Sloveniji na bolje. Janša se pred Klemenčičevimi očitki niti braniti ni mogel, ker ni imel možnosti pritožbe, kar je tudi kršitev ene od temeljnih pravic. Enako je potem sledilo v procesu Patria, kjer je bil obtožen za nekaj neobstoječega. In nato obsojen.
Če v Sloveniji že kršimo temeljne človekove pravice, to vsaj priznajmo, ne pa da s takšnimi poročili za tujino rišemo Potemkinovo vas, kar pa nihče več ne verjame.
