Preteklo soboto sem se udeležil strankarskega dneva (Parteitage) nemške krščanske demokracije (CDU). V zadnjem obdobju sem sicer obiskoval le osrednje prireditve njihove sestrske stranke CSU (krščanskih socialcev) na Bavarskem.
Začetek prireditve je bil za slovenske razmere nenavaden. Bila je ekumenska maša, ki sta jo sovodila katoliški in evangeličanski duhovnik. Ob tem sem se spomnil na nek ameriški kongres lokalnih skupnosti v Bostonu pred petnajstimi leti, kjer so se demokrati in republikanci močno »soočili«, a v začetku dogodka so najprej skupaj zmolili očenaš in nato, spet skupaj, zapeli ameriško himno.
No, v Berlinu so na začetku številne goste presenetili še z eno lepo navado, ki sem jo opazil že na strankarskih dnevih CSU. Predsednica Merklova je ob pietetnem obnašanju delegatov (tišina stoje) dobre četrt ure brala osmrtnice za preminulimi vidnimi člani stranke v času od zadnjega tovrstnega dogodka CDU. Na koncu so se jih spomnili še z minuto tišine.
O dobri organizaciji in scenografiji dogodka ni treba izgubljati besed. Tudi nastope Merklove in Junckerja poznamo. Če ima Merklova dober govor, to ni dogodek. Zato si je osrednjo pozornost pridobil »čudežni deček« in nov velik up nemške krščanske demokracije - David McAllister. Mladenič, angleškega porekla, in - zanimivo - liberalnih, za naše razumevanje politike bolje rečeno svobodnjaških nazorov.
Vprašam se, kaj sploh še ostane liberalcem in socialistom v razmerah, ko Evropska ljudska stranka zapušča tipično konservativno doktrino in se širi na sredino? V Evropskem parlamentu je ta nova situacija, se pravi cepitev (na politično skupino Evropske ljudske stranke (ELS) na eni strani in konservativce na drugi) nastala pred volitvami v Evropski parlament leta 2009. Čeprav so si konservativci (iz VB, Češke in Poljske) cepitev želeli, jim to ni prineslo koristi. Nasprotno, osamljeni, brez Evropske ljudske stranke, trpijo za določenimi, recimo temu konceptualnimi sindromi osamljenosti in neprepričljivosti. Skratka, izmed vseh strank ELS se je prav CDU zadnja leta najbolj odlepila od klasičnega konservativizma in se premika v smeri sredine, seveda v ideološkem smislu. Tokrat se je to pokazalo na odprti, javni sceni z govorom že omenjenega Davida McAllisterja, ki so ga med drugim vsi nagovarjali z »Dejvid« (med drugim ima tudi angleški potni list). Še pred desetimi leti bi to bilo nemogoče; enako tudi izbor gesla teh strankarskih dnevov (»Skupaj uspešni v Evropi«) ne bi bil tako prepričljiv, mi je dejal delegat Schwab, sicer kolega v Evropskem parlamentu. Danes je evropska ideja v Nemčiji bolje sprejeta, ljudje, tudi volivci CDU, so strpni in dialoški, levičarji pa so postali nestrpni in nasilni. Zato je McAllister celo o nekaterih najbolj »občutljivih« političnih temah (internacionalizem, družina, homoseksualnost, imigracija) govoril zelo liberalno, čeprav v slogu svojih predhodnikov - avtoritativno in empatično.
Najavo spreminjanja (dopolnjevanja) paradigme sem zaznal že pri nekaterih glasovanjih v Evropskem parlamentu, saj so dostikrat celo za moje pojme z nekaterimi glasovanji šli čez mejo »doktrinarnega«. Berlin mi je potrdil slutnje. Vem, da so Nemci, kot vselej, vse dobro strateško razmislili; pa ne mislim le preračunali, ampak temeljito, vsestransko, razumsko, a z občutkom dojeli nove razmere in na podlagi tega napravili »politično re-kulturacijo«. Morda je to malo težka beseda, a vendar, McAllister, nemški, angleški in evropski državljan, prinaša jasna in nova znamenja časa. V svojem govoru je poudaril, da ne gre za to, kolikšno ceno ima Evropa, ampak za to, kakšno vrednost ima! A obenem, da se ne bi narobe razumelo, je ošvrknil zmoto socialistov, da sta varčevanje in gospodarska rast v nasprotju in zaključil, da je bilo zadosti socialističnih eksperimentov v Evropi. In požel navdušenje.
Seveda s podporo Angele Merkel nov McAllistov veter ne bi imel nikakršnega učinka. Videl sem reakcije na njegov govor. Popolno navdušenje celotne strankine nomenklature. Skratka: CDU prinaša nove razsežnosti politike Evropske ljudske stranke, njihova sporočilna vrednost bo videna šele v prihodnosti.
A nekaj je zagotovo: v CDU so uspeli ubiti dve muhi na en mah – s posodobitvijo svojih tradicionalnih vrednot so obenem potisniti v kot tako socialiste kot liberalce.
Tudi govor Angele Merkel je bil v liniji, ki jo je seveda predvsem sama določila. To je tudi izziv za bavarsko CSU, mi je pred kongresom razlagal »gost« Manfred Weber, novi politični biser iz Bavarske, ki naj bi prevzel celo vodenje politične skupine Evropske ljudske stranke v novem sklicu Evropskega parlamenta. Povedal mi je, da so tudi Bavarci napravili pomemben premik v smeri evropske identitete. Sicer tudi CSU dokazuje, da se je politični prostor v Nemčiji, v nasprotju s slovenskim, v zadnjih letih izjmeno hitro moderniziral.